Jedro

Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, ker ne vsebuje obveznih sestavin obrazložitve, oz. konkretneje ne vsebuje navedbe dejanskega stanja, ki je narekovalo uporabo materialno pravnih določb, na podlagi katerih organ lahko spremeni odločbo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 38113-159/2011/14 z dne 28. 10. 2011 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo spremenil odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc št. 891758 (38113-6/2010/6) z dne 4. 6. 2010 tako, da je besedilo v polju opomba: „Satelitski sprejem je v skladu z dokumentom ITU RR AP30 zaščiten z vrednostmi v smereh sprejema satelita – 138dB (W/(m2.27MHz)) in v ostalih smereh – 108dB (W/(m2.27MHz))“ zamenjal z besedilom: „Satelitski sprejem mora biti zaščiten v skladu z vrednostmi iz dokumenta ITU RR AP30. Največja dovoljena gostota pretoka moči MMDS je: V smereh sprejema satelitov – 138dB (W/(m2.27MHz)). V smereh vsaj 14,45 stopinj izven sprejema satelitov – 102,5dB (W/(m2.27MHz))“. V obrazložitvi je navedel, da spreminja obstoječo odločbo na podlagi 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 53. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom) po uradni dolžnosti, ne glede na predlog družbe Združenja kabelskih operaterjev za spremembo odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, glede pogojev uporabe radijskih frekvenc. Proučil je vložnikove predloge, obstoječe pogoje uporabe radijskih frekvenc, predpisane z odločbami o dodelitvi radijskih frekvenc in pogoje, ki jih predpisuje dokument ITU RR AP30 (mednarodna telekomunikacijska zveza – Pravilnik o radijskih komunikacijah, dodatek 30). Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZEKom je pristojen za izdajo te odločbe, zato v odločbi dodelitvi radijskih frekvenc spreminja navedbo pogojev uporabe teh frekvenc. Parametri oddajanja na predmetnih frekvencah se ugotavljajo na podlagi predpisov in uradnih evidenc, zato odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdaja v skrajšanem postopku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ne nasprotuje dejstvu, da je potrebno ščititi satelitski sprejem, vendar za tako zaščito določanje največje dovoljene gostote moči ni smiselno. Ta se spreminja glede na konfiguracijo terena, obenem pa za tovrstno omejitev s točno naprej določeno vrednostjo ni pravne podlage. Izpodbijana odločba je sprejeta na podlagi kršitev določb ZUP in ZEKom. Po svoji pravni naravi je retroaktivna in zato glede na ustavne določbe prepovedana. Odločbo, ki naj bi temeljila na določilih 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 53. člena ZEKom je tožena stranka izdala v skrajšanem postopku, za kar ni imela podlage. V obrazložitvi pa razen številke členov ni navedene nikakršne obrazložitve, kako je prišla do vsebinskega zaključka. Ni mogoča izdaja upravne odločbe po skrajšanem postopku, saj odločba posega v pravne koristi tožeče stranke. Iz odločbe ne izhaja podlaga, na podlagi katere bi tožena stranka lahko na podlagi posameznih točk 1. odstavka 53. člena ZEKom spremenila prej izdano odločbo. Tožena stranka je spoštovanje določil ITU RR AP30 zagotavljala že s predhodno izdano odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc. Vsa sklicevanja tožene stranke, s katerim želi izpodbijano odločitev utemeljiti na tem dokumentu, ne vzdržijo, saj njeno ravnanje in izpodbijana odločba nista skladna z vsebino Pravilnika o radiokomunikacijah ITU niti Uredbe o načinu razporeditve radiofrekvenčnih pasov ali z njima povezanih dokumentov. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kršila osnovna načela svojega poslanstva kot regulatornega organa. Izpodbijana odločba ne spoštuje načela sorazmernosti in ne predstavlja optimalnega ukrepa regulatornega organa. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

S tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. V zvezi s predlogom navaja, da bi z uveljavitvijo izpodbijane odločbe utrpela visoko in praktično nepopravljivo škodo. Navaja višino izpada dohodka iz naslova storitev in iz naslova potencialnih odškodninskih zahtevkov uporabnikov. V zvezi s tem predlaga dokaze. Škoda bi ji nastala tudi zaradi vlaganja v vzpostavitev in delovanje MMDS prenosnega sistema. Te škodne posledice bi lahko resno ogrozile delovanje in obstoj tožeče stranke. V zvezi s prizadetostjo javne koristi ter koristi nasprotnih strank opozarja, da je glede na dejstvo, da bi bila z zmanjšanjem obsega pokritosti ozemlja z MMDS sistemom ter posledičnim izklopom trenutnih uporabnikov prizadeta tudi javna korist, saj bi bilo neposredno oškodovanih vsaj 5000 naročnikov oz. še nekajkrat več končnih uporabnikov teh storitev. Upoštevati pa je tudi, da sistem MMDS deluje že 6 let, pa v tem času še ni povzročil motnje satelitskega sprejema. Predlaga, da sodišče v skladu z določili 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) učinek in izvrševanje izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku ter odloči, da tožeča stranka do pravnomočne odločitve sodišča uporablja dodeljene radijske frekvence pod nespremenjenimi pogoji.

Tožena stranka je na predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila, ter menila, da tožeča stranka z vloženim predlogom ni izkazala težko popravljive škode, z izdajo pa bi bila prizadeta javna korist. Zaključuje torej, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Izdaja izpodbijane odločbe, s katero je organ spremenil odločbo, izdano tožeči stranki dne 4. 6. 2010, naj bi, kot izhaja iz obrazložitve, temeljila na določbah 3., 4. in 5. točke 1. odstavka 53. člena ZEKom. Tožeča stranka ugovarja, da je njena obrazložitev pomanjkljiva, ker iz nje ne izhaja, zakaj je sprememba upravičena. Sodišče je ugovor preizkusilo in ugotavlja, da je utemeljen. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa obseg obrazložitve odločbe. Po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe, vsaj v 2., 3. in 5. točki ne zadošča standardu obveznih sestavih obrazložitve in ima zato tožeča stranka prav, da se odločbe ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Po določbi 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 se sme upravni akt izpodbijati tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Na podlagi 1. odstavka 37. člena ZUS-1 pa sme sodišče upravni akt s sodbo odpraviti, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, ne da bi poslalo tožbo v odgovor (odstop od načela kontradiktornosti). Kdaj gre za takšno bistveno pomanjkljivost, presoja sodišče v vsakem primeru posebej. Zgoraj je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, ker ne vsebuje obveznih sestavin obrazložitve, oz. konkretneje ne vsebuje navedbe dejanskega stanja, ki je narekovalo uporabo citiranih materialno pravnih določb, na podlagi katerih organ lahko spremeni odločbo. Zaradi navedene pomanjkljivosti ni mogoče presoditi, ali je zakonita, zato jo je, kot je razvidno iz izreka, ob postopanju na podlagi določbe 1. odstavka 37. člena ZUS-1 odpravilo, ker je menilo, da popolno pomanjkanje dejanskega stanja v obrazložitvi odločbe pomeni bistveno pomanjkljivost. Dejstvo, da je poslalo tožbo toženi stranki v odgovor, ne pomeni, da bi bilo sodišče prekludirano pri uporabi določbe 1. odstavka 37. člena ZUS-1, pač pa, da sme ob bistvenih kršitvah določb postopka, ki onemogočajo preizkus zakonitosti, odločiti še preden tožena stranka odgovor poda.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka in 3. odstavka 64. člena ZUS-1. K točki 2: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz razloga, ker je z odpravo izpodbijane odločbe odpadla procesna predpostavka za vsebinsko presojo.

K točki 3: Ker je tožena stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350 EUR (3. odstavek 25. člen ZUS-1) v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.