Jedro

Za pravno opredelitev kaznivega dejanja umora, storjenega na zahrbten način po 1. točki II. odstavka 46. člena KZS ne zadostuje zgolj dejstvo, da je storilec žrtev zabodel od zadaj. Izkazani morajo biti posebni subjektivni in objektivni znaki, ki kažejo na to, da gre za način storitve, ki v kvalitativnem in kvantitativnem smislu občutno odstopa od načinov storitve temeljne oblike kaznivega dejanja umora po I. odstavku 46. člena KZS. Za subjektivne znake take oblike kaznivega dejanja bo šlo, kadar bo storilec izkazoval posebno zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost, goljufivost ali dvoličnost, za objektivne pa, če gre za način storitve ali uporabljeno sredstvo, ki kažejo na to, da je storilec vzel življenje žrtvi tako, da ta tega ni zaznala (zastrupitev) ali pa, da je za storitev dejanja zlorabil posebno razmerje zaupanja do žrtve, predvsem pa bo za take načine storitve praviloma šlo takrat, kadar storilec z načinom storitve poskuša prikriti, da je storjeno kaznivo dejanje, ali da je on storilec.

Izrek

Pritožbama obtoženega S. Č. in njegove zagovornice se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper obtoženca se pripor podaljša iz razloga po 3. točki II.

odstavka 191. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po I. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi s I. odstavkom 19. in II. odstavkom 12. člena KZ RS.

Izreklo mu je kazen tri leta zapora.

Zoper sodbo so se pritožili obtoženec, njegova zagovornica in javni tožilec. Obtoženec in zagovornica uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev sodbe in novo sojenje. Javni tožilec se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskeg stanja, sodbo pa izpodbija tudi v odločbi o kazenskih sankcijah. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje, ali spremembo tako, da se obtožencu zviša izrečena kazen in izreče tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države.

Pritožbama obtoženca in njegove zagovornice ni bilo mogoče odreči utemeljenosti.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s stališčem pritožb zagovornice in obtoženca, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, ker iz spisa ni izločilo zapisnika o zaslišanju obtoženca pred preiskovalnim sodnikom, češ da je bil ta zaslišan brez zagovornika, čeprav je šlo za primer obvezne obrambe. Pritožbi se pri tem opirata na dejstvo, da je javni tožilec, potem, ko je bila zoper obtoženca opravljena preiskava le zaradi kaznivega dejanja poskusa umora po I. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi s I. odstavkom 19. člena KZ SFRJ, zoper obtoženca vložil obtožnico zaradi kaznivega dejanja poskusa kvalificiranega umora po 1. točki II. odstavka 46. člena KZ RS, v zvezi z 19. členom KZ SFRJ, za tako kaznivo dejanje pa je v zakonu predpisana kazen 20 let zapora, iz določb I. odstavka 70. člena ZKP pa izhaja, da mora imeti obtoženec, če zoper njega teče postopek zaradi takega kaznivega dejanja, zagovornika že pri prvem zaslišanju. Res je, da iz navedene določbe Zakona o kazenskem postopku izhaja, da je obramba obvezna že pri prvem zaslišanju, če gre za postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je v zakonu predpisana kazen 20 let zapora. Res je tudi, da je navedeno določbo potrebno razlagati tako, da obramba ni obvezna le v primerih, ko že teče kazenski postopek, temveč, da bo moral imeti obdolženec obvezno zagovornika tudi ob prvem zaslišanju še pred uvedbo kazenskega postopka, vendar le, če bodo takrat že znane okoliščine, ki preiskovalnemu sodniku narekujejo, da dejanje, katerega je privedeni obdolženec osumljen, pravno opredeli tako, da gre za kaznivo dejanje, ki narekuje obvezno obrambo že ob prvem zaslišanju. Iz podatkov spisa v obravnavani kazenski zadevi pa izhaja, da pred prvim zaslišanjem obtoženca pri preiskovalnem sodniku iz podatkov ovadbe in drugih podatkov, ki jih je imel na razpolago, ni izhajalo, da gre za sum storitve poskusa kvalificirane oblike umora. Tudi javni tožilec, ki je dan po zaslišanju obtoženca vložil zahtevo za preiskavo, obtoženca ni obdolžil storitve poskusa kvalificiranega umora. Dejstvo, da je javni tožilec po končani preiskavi zoper obtoženca vložil obtožnico zaradi suma storitve takega kaznivega dejanja, pa samo zase še ne more kazati, da je preiskovalni sodnik, ko je v preiskavi zaslišal obtoženca, kršil določbe I. odstavka 70. člena ZKP. Še zlasti ne v obravnavanem primeru, ko že v opisu dejanja v obtožnici javnega tožilca niso navedene okoliščine, ki bi kazale na to, da gre za poskus kaznivega dejanja po 1. točki II. odstavka 46. člena KZ RS in ko se pritožbeno sodišče, kot bo kasneje podrobneje obrazloženo, tudi strinja z oceno sodišča prve stopnje, da obtožba glede takega kaznivega dejanja ni dokazana. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da v preiskavi niso bile kršene določbe I. odstavka 70. člena ZKP in da zato ni zakonske podlage za izločitev zapisnika o zaslišanju obtoženca pred preiskovalnim sodnikom po I. odstavku 83. v zvezi z 10. odstavkom 218. člena ZKP. Sodišče prve stopnje, ne le da ni bilo dolžno izločiti tega zapisnika, temveč bi se nanj lahko celo oprlo, če bi pred tem ocenilo, da ima prvi zagovor obtoženca v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi in drugačnim zagovorom na glavni obravnavi, dokazno vrednost. Sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da sta utemeljeni pritožbi zagovornice in obtoženca, kolikor izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec dejanje storil z direktnim naklepom, oziroma, da je oškodovanca zabodel z namenom, da mu vzame življenje.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo zagovoru obtoženca, ki je na glavni obravnavi zatrjeval, da je oškodovanca zabodel le z namenom, da ga kot predstavnika policije prestraši in da ga ni hotel umoriti. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje direktno oprlo na zagovor obtoženca iz preiskave, čeprav zato ni bilo formalnih zadržkov, če bi pred tem ocenilo, da je tak zagovor bil verodostojen. Nekateri deli obtoženčevega zagovora iz preiskave bi namreč lahko bili podlaga za oceno, da je obtoženec dejanje storil z direktnim naklepom. Sodišče prve stopnje pa svojo ugotovitev o obliki krivde obtoženca opira predvsem na lokacijo poškodbe in obliko uporabljenega noža. Pri tem pa pritožbeno sodišče meni, tako je tudi mnenje višjega javnega tožilstva, da bi moralo sodišče prve stopnje, preden je ugotovilo navedena pomembna dejstva, na katera se je oprlo, pridobiti izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke. Gre za ugotavljanje dejstev, za katero sodišče samo ni strokovno usposobljeno in bi moralo pred dokazno oceno pridobiti mnenje strokovnjaka. Natančne ugotovitve in opredelitve o naravi prizadejane poškodbe in možnih mehanizmih nastanka te niso pomembne le za odločanje vsebine obtoženčeve krivde, temveč tudi za ugotavljanje, ali so podani objektivni znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja poskusa umora. Za obstoj tega bi namreč sodišče prve stopnje tudi z gotovostjo moralo ugotoviti, da je bilo obdolženčevo ravnanje tako, da bi lahko povzročilo smrt oškodovanca.

Nakazuje se namreč, da gre v obravnavanem primeru za takoimenovani dokončani poskus kaznivega dejanja, saj je obdolženec že zabodel oškodovanca, izvedeni dokazi pa ne kažejo na to, da je nameraval oškodovanca večkrat zabosti. Razlogi izpodbijane sodbe o krivdi obtoženca niso prepričljivi tudi zato, ker sodišče prve stopnje med drugim navaja, da ni šlo za hipno odločitev obdolženca, temveč za vnaprej načrtovano ravnanje, hkrati pa sprejema tudi mnenje izvedenca psihiatra, v tem pa ta med drugim navaja, da je pri obdolžencu ugotovil čustveno stanje depresivnosti in brezupnosti, ki je v kombinaciji z alkoholno omamljenostjo vplivala na obdolženca tako, da je šlo pri njemu med drugim za povečano nagnjenost k impulzivnemu reagiranju in nekontroliranemu obnašanju in da je prav zaradi navedenega menil, da so bile obdolženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja bistveno zmanjšane. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbama obtoženca in zagovornice ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in zaslišati tudi izvedenca medicinske stroke, ki bo podal svoje mnenje o naravi poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, predvsem pa tudi o možnih mehanizmih nastanka te in nevarnosti za življenje oškodovanca. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje zanesljivo odločalo med drugim tudi o obliki krivde obtoženca. Ker pri zaslišanju obtoženca pred preiskovalnim sodnikom niso bile kršene določbe Zakona o kazenskem postopku in zato ni formalnih ovir za to, da bi se sodba opirala tudi na zagovor iz preiskave, ki pa se v nekaterih točkah občutno razlikuje od obtoženčevega zagovora na glavni obravnavi, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku skrbno ocenjevati tudi ta obtoženčev zagovor samega zase v zvezi s spremenjenim zagovorom in izvedenimi dokazi ter odločati, ali je zagovor iz preiskave tak, da je mogoče nanj opreti sodbo. Pri odločanju o krivdi obtoženca, pa bo poleg dejstev, ki jih bo ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, moralo upoštevati tudi mnenje izvedenca psihiatra. Pri odločanju o tem, ali gre za vnaprejšnji naklep obtoženca, bo moralo upoštevati, da mora tak vnaprejšnji naklep segati na povsem konkretno kaznivo dejanje in da hipna odločitev za storitev kaznivega dejanja, ki tudi prihaja v poštev, ne pomeni nujno tudi, da gre za kaznivo dejanje storjeno "na mah", saj je očitno, da v obravnavanem primeru na strani oškodovanca ni nikakršnega prispevka k obtoženčevi odločitvi za storitev kaznivega dejanja.

Zaradi razveljavitve sodbe sodišče druge stopnje ni moglo odločati o utemeljenosti pritožbe javnega tožilca, kolikor ta izpodbija sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah. Kljub razveljavitvi sodbe pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da ni utemeljena pritožba javnega tožilca, kolikor uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ima pri tem v mislih ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi obtoženec dejanje storil na zahrbten način v smislu določb 1. točke II. odstavka 46. člena KZ RS. Te oblike kaznivega dejanja umora, storjenega na zahrbten način, ne gre enačiti s primeri, ko storilec od zadaj povzroči smrtno poškodbo oškodovancu. Gre za poseben način storitve, ki po subjektivnih in objektivnih znakih, kvalitativno in kvantitativno očitno odstopa od načinov storitve temeljne oblike kaznivega dejanja umora po I. odstavku 46. člena KZ RS. Za subjektivne elemente takega kaznivega dejanja bo šlo, kadar je izkazana storilčeva posebna zvijačnost, pretkanost, dvoličnost, goljufija, v objektivnem smislu pa bo moralo iti za tak način storitve, da praviloma žrtev ali ne opazi, da storilec zoper njo izvršuje kaznivo dejanje umora (zastrupitev) ali pa gre za izrabo posebnega odnosa zaupanja med storilcem in žrtvijo, katerega storilec izrabi za storitev kaznivega dejanja, ki ga sicer ne bi mogel storiti na tak način, predvsem bo pa praviloma za dejanje storjeno na zahrbten način šlo takrat, kadar storilec izbere tak način storitve, da mu vsaj po njegovem prepričanju omogoča, da dejanje ne bo odkrito, ali pa da vsaj on kot storilec ne bo odkrit. Za dejanje, storjeno na zahtrbten način, so zato potrebni posebni subjektivni in objektivni znaki, ki morajo biti opisani tudi v opisu kaznivega dejanja v obtožnici. Iz vložene obtožnice javnega tožilca pa izhaja, da ta le v abstraktnem delu navaja, da naj bi obtoženec dejanje storil na zahrbten način, v konkretnem opisu dejanja pa navaja le, da je obtoženec oškodovanca zabodel od zadaj. Tak opis dejanja pa ne vsebuje znakov kaznivega dejanja, storjenega na zahrbten način v smislu določb 1. točke II. odstavka 46. člena KZ RS in že zaradi tega sodišče prve stopnje ni moglo dokazovati posebnih znakov tega kaznivega dejanja. Zato sodišče druge stopnje ni moglo pritrditi pritožbi javnega tožilca, ki tudi v tej ne navaja posebnih okoliščin, ki bi lahko bile znak kaznivega dejanja po 1. točki II.

odstavka 46. člena KZ RS.

Ker je obtoženec v priporu, je moralo sodišče druge stopnje v skladu z določili 4. odstavka 385. člena ZKP, po razveljavitvi sodbe odločati tudi o tem, ali so še dani razlogi za pripor. Ocenilo je, da je priporni razlog po 3. točki II. odstavka 191. člena ZKP še vedno podan. Ne glede na to, da je bila izpodbijana sodba razveljavljena, predvsem zaradi tega, ker razlogi izpodbijane sodbe o vsebini krivde obtoženca niso prepričljivi, pa je obtoženec še vedno utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja umora. Iz izvedenih dokazov in njegovega zagovora nedvomno izhaja, da se je obtoženec pred storitvijo dejanja znašel v hudi stiski, ko je po več kot 30-tih letih bivanja in dela v Sloveniji spoznal, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in to kot se nakazuje iz povsem banalnih razlogov, ker pred leti, ko se je preselil v K. in v L. odjavil stalno prebivališče, več let potem ni uredil, da bi to prijavil v K., kjer je nedvomno več let prebival. Po ugotovitvah izvedenca se je obtoženec zaradi objektivne stiske in osebnostnih lastnostih znašel v hudi depresiji, ki je ob zaužitju alkohola bistveno zmanjšala obdolženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja. Razlogi za stisko, v kateri se je znašel obtoženec, še niso prenehali in je zato po oceni pritožbenega sodišča podana verjetnost, da bi se obtoženec na prostosti ponovno znašel v podobnih okoliščinah in storil podobno kaznivo dejanje. Zato je sodišče druge stopnje pripor zoper obtoženca podaljšalo.