Jedro

Razdelitev spornega mejnega prostora na polovico sama po sebi ne predstavlja uporabe kriterija pravične ocene, če ni jasno obrazloženo, kaj razdeljeni prostor v naravi predstavlja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med parcelama št. 876/0 in 875/0 k.o. M., ki sta v solasti predlagateljev postopka na eni strani in parcelo št. 874/0 k.o. M., ki je v lasti nasprotnega udeleženca. Mejo je določilo tako, kot je označeno v skici izvedenca z dne 20.11.2012, ki je sestavni del sklepa. Od točke I (točke na zadnji zunanji fasadi zidu) je določilo mejo v ravni liniji v točko II (južni vogal ostanka starega zidu in ob severnem robu novega betonskega temelja) po kriteriju zadnje mirne posesti, v nadaljevanju od točke II do točke III in IV pa po kriteriju pravične ocene.

Proti taki odločitvi se pritožuje nasprotni udeleženec po pooblaščencu. V pritožbi ponavlja trditve o nesklepčnosti predloga, češ da predlagatelja nista podala jasnih in razumljivih navedb o tem, kje in zakaj ter od kdaj poteka meja, ter na podlagi katere pravne podlage uveljavljata svoja upravičenja. Pritožnik trdi, da se zaradi nepopolnosti predloga v postopku ni mogel braniti. Glede uporabe kriterijev pri določitvi meje pa pritožnik navaja, da iz sklepa ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče presojalo potek katastrske meje, kot jo je predočil izvedenec v svojem mnenju in ki praktično popolnoma sovpada z mejo, pokazano s strani pritožnika. V obrazložitvi sklepa ni zaslediti izjasnitve o ugotovitvah iz izvedenskega mnenja. Izvedenec je imel za določitev katastrske meje na voljo predhodni elaborat, iz česar je domnevati, da je meja bila že dokončno urejena v katastrskem postopku. Po skladnih izpovedbah predlagateljev in njihove priče B. je stanje spornega prostora že več kot trideset let nespremenjeno. Poleg ogleda v naravi je bila izpoved te priče ključen dokaz, ki pa ga sodišče ni ocenilo. Prav tako iz sklepa ni mogoče razbrati, ali je sodišče presojalo jasna dejstva o dobroverni posesti, dogovor o meji ter zatrjevano močnejšo pravico. B. je namreč kot predhodni lastnik pritožnikove nepremičnine sam in ob izrecnem dovoljenju predlagateljev postavil sporni zid, odstranil prejšnji zid štale in nato na lastni parceli zgradil tri nosilne stebre ter jih nadzidal s spornim zidom. Dogovor o poteku meje so vsi spoštovali več kot trideset let. V zvezi s kriterijem zadnje mirne posesti pritožba izpostavlja izpoved B., iz katere naj bi izhajalo, da je zid funkcionalno neločljiv in statično nujni del pritožnikove zgradbe, zgrajen pred tridesetimi leti. Pritožnik trdi, da ima zato izključno posest spornega zidu, ki stoji na kraju, kjer sta že pred tem stala hlev ter stranišče. Trditev, da se zadnje mirne posesti ne da ugotoviti, ne vzdrži presoje, saj je sodišče pri isti dejanski, dokazni in pravni podlagi lahko ugotovilo posestno stanje za del spornega zemljišča med točko I in II. Kriteriji, ki jih mora sodišče upoštevati pri urejanju meje po zadnji mirni posesti, v obravnavani zadevi niso bili upoštevani. Z izpodbijanim sklepom je sodišče predlagateljema nekritično in v nasprotju z odločilnimi dejstvi dodelilo praktično celotno sporno področje, pri čemer bi povrh vsega postala še solastnika zidu, ki je funkcionalno in statično del pritožnikove hiše. Taka rešitev je krivična in bo generirala nadaljnje spore. Pritožba v nadaljevanju citira judikate, ki se nanašajo na določitev meje v mejnih sporih po kriteriju pravične ocene, iz katerih izhaja, kaj vse mora sodišče pri uporabi tega kriterija v konkretnih primerih upoštevati. Ta kriterij je potrditvah pritožbe sodišče zmotno uporabilo, saj ni jasno, zakaj je mejo od točke II do IV določilo tako kot izhaja iz sklepa. Argumenti kot so konfiguracija terena, različni nivoji terena, dostopnost, namen in funkcija delov spornega dela zemljišča, različna kultura ali različna vrednost posameznih delov spornega mejnega prostora, pomen prostora za posameznega udeleženca, itd. sploh niso bili presojani. Predlagateljema je bilo nenazadnje dodeljeno praktično celotno sporno področje, pritožniku pa storjena krivica.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži, da predlog za sodno ureditev meje ni bil sklepčen in da ni omogočal obravnavanje zadeve. Predlagatelja sta namreč v predlogu opisala, kje po njunem mnenju poteka meja med sosednjima parcelama, na naroku dne 23.3.2012 sta to mejo v naravi pokazala in izvedenec geodetske stroke je to mejo enako kot tudi mejo, ki jo je pokazal nasprotni udeleženec, vnesel v skico z dne 23.3.2012. Predlagala sta določitev meje na podlagi močnejše pravice in utemeljila, zakaj štejeta sporni mejni svet za svoj. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na katastrsko mejo, ki jo je pokazal izvedenec. V sodnem postopku namreč sodišče ureja mejo po kriterijih, predpisanih v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), torej na podlagi močnejše pravice, po zadnji mirni posesti ali po pravični oceni. Naloga izvedenca v postopku je res bila pokazati oz. izdelati skico, iz katere bo razvidna tako meja, ki jo bodo pokazali udeleženci postopka, kot katastrska meja in sporni prostor. Vendar pa katastrska meja sama po sebi pri določitvi meje v sodnem postopku ni pomembna, saj je prav nestrinjanje udeležencev s tako mejo razlog za sodni postopek.

Ne drži niti, da je bila med parcelami udeležencev tega postopka katastrska meja že dokončno določena. Iz zapisnika o ustni obravnavi (priloga A2 spisa) izhaja, da se lastniki na ustni obravnavi niso sporazumeli o poteku predlagane meje, zaradi česar so bili v upravnem postopku, ki ga je vodila Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Nova Gorica napoteni, da mejo uredijo v sodnem postopku.

Pritožnik tudi neutemeljeno trdi, da naj bi priča K.B. - predlastnik njegove parcele, potrdil zadnje mirno posestno stanje, ki naj bi trajalo že več kot trideset let in po katerem naj bi sporni mejni svet pripadel njemu. O zadnji mirni posesti je mogoče govoriti takrat, ko mejaši prostovoljno spoštujejo mejo dalj časa preden je ta postala sporna. To pomeni, da se morajo mejaši strinjati z določeno mejno črto, ki loči zemljišči v njuni lasti. K.B. je v zvezi s tem povedal, da je sicer res pred približno tridesetimi leti zgradil ob meji zid, vendar je povedal tudi, da ga je naslonil na zid predlagateljev in šel preko meje, ker naj bi mu to predlagatelja dovolila zaradi preprečitve zamakanja v njegovo nižje ležečo zgradbo. Obstoječi zid predstavlja nosilni zid predlagateljev, njegova zgradba pa da ima nosilne zidove v notranjosti njegovega objekta. Tako dovoljenje predlagateljev zato samo po sebi še ne predstavlja pristanka na novo mejno črto med parcelama. Kolikor torej pritožba zatrjuje, da naj bi bila vsebina pričanja B. "spregledana", je bilo to pritožniku kvečjemu v korist. Kolikor se pritožba zavzema za določitev meje po kriteriju zadnje mirne posesti tudi od točke II do točke IV, torej zaenkrat niti ni mogoče pritrditi pritožniku, da celoten sporni mejni prostor predstavlja zid, ki je nujni statični del njegove zgradbe. Ne le zaradi omenjene izpovedi priče, temveč tudi iz skice izvedenca in fotografij v spisu ter (skromne) vsebine zapisnika o ogledu zaenkrat ni mogoče ugotoviti, ali celoten sporni prostor v skici izmere z dne 20.11.2012, obarvan z rumeno barvo, v točkah II do IV predstavlja podporni zid (eden ali dva, ki se med seboj stikata) ali kaj drugega (prostor pod nadstreškom, itd.). To pa hkrati tudi pomeni, da ni mogoče preveriti odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je v tem delu mejo določilo po kriteriju pravične ocene. Čeprav je v obrazložitvi sklepa sodišče zapisalo, da je potrebno pri uporabi tega kriterija upoštevati vse okoliščine primera ter stanje v naravi, iz sklepa ni mogoče ugotoviti ali je in v kolikšni meri to stanje upoštevalo. Razdelitev spornega mejnega prostora na polovico sama po sebi ne predstavlja uporabe kriterija pravične ocene, če ni jasno obrazloženo, kaj razdeljeni prostor v naravi predstavlja. V obravnavanem primeru je sodišče sporni mejni prostor razdelilo celo po diagonali. Pritožnik trdi, da naj bi sodišče s tem razdelilo zid, ki je funkcionalno in statično del njegove hiše. Na to pritožbeno trditev zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih prvostopenjsko sodišče v utemeljitev svojo odločitev ni navedlo, ni mogoče odgovoriti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo sodišče svojo odločitev argumentirati tako, da bo pravilnost odločitve mogoče preizkusiti.