Jedro

Ne glede na to, da varstvo, ki ga zaradi odsotnosti z dela zagotavlja 3. odstavek 116. člena ZDR (po katerem delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka), ni enako, kot je bilo varstvo, ki ga je invalidu zagotavljal ZDR/90, pa v obeh primerih velja, da je posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za invalide in delavce, ki so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, možno uveljaviti le, če je invalidnost podana najkasneje ob dokončni odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začasna zadržanost z dela pa najkasneje ob izteku odpovednega roka. Ob izteku odpovednega roka mora biti takšna zadržanost delavcu že priznana, ne pa da bo do tega prišlo šele kasneje na podlagi socialnega spora.

Tožnica je sprožila socialni spor, v katerem zahteva priznanje pravice do začasne zadržanosti od dela za čas, ko se še ni iztekel odpovedni rok. Odločitev v socialnem sporu, celo v primeru, če bi bilo tožnici ugodeno in bi ji bila začasna zadržanost od dela priznana, ne bi mogla vplivati na odločitev v tem delovnem sporu, zato odločitev v socialnem sporu o pravici do začasne zadržanosti tožnice z dela ne predstavlja predhodnega vprašanja v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o prekinitvi tega individualnega delovnega spora do dokončne odločitve v socialnem sporu nezakonit.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje do dokončne odločitve v socialnem sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. V Ps 1849/2013 prekinilo postopek v tem individualnem delovnem sporu.

Zoper tak sklep se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožnica navedbo, da je bila v času prenehanja delovnega razmerja nezmožna za delo prvič podala šele s pripravljalno vlogo dne 27. 11. 2013, čeprav je bila s tem seznanjena že prej. S tem je tožnica sama povzročila, da tožena stranka zatrjevane okoliščine ni mogla upoštevati pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožnica za svoje navedbe do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni predložila nobenega dokaza. Edini predlagani dokaz (vpogled v spis V Ps 1849/2013) pa je neprimeren, saj ne dokazuje tega, da tožnica ni bila zmožna za delo. Razen tega ne gre za dokaz v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Tožnica bi pripravljalni vlogi morala priložiti vsaj tožbo, česar pa ni storila. Zato je sedaj s predložitvijo tega dokaza prekludirana. Tožena stranka je tožbo, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijani sklep, prvič prejela šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je navedeno tožbo očitno pridobilo samo, brez ustreznega dokaznega sklepa in v nasprotju z določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) zaradi česar je podana nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je v tožbi, s katero zahteva odpravo obeh odločb ZZZS in priznanje pravice do začasne zadržanosti od dela tudi za čas od 16. 3. 2013, zamolčala dejstvo, da ji je delovno razmerje prenehalo 18. 3. 2013. Pravica do začasne zadržanosti od dela je odvisna od obstoja delovnega razmerja, česar pa sodišče, ki bo odločalo v socialnem sporu ne bo moglo upoštevati. V socialnem sporu tudi ne bo odločeno o tem, do kdaj je bila tožnica nezmožna za delo (glede na to, da je tožnica zahtevek oblikovala tako, da zahteva priznanje začasne zadržanosti od dela od 16. 3. 2013, ne da bi pri tem navedla, do kdaj uveljavlja to pravico). Zaradi navedenega odločitev v socialnem sporu ne more biti predhodno vprašanje v tem delovnem sporu. Zakonitosti odločb tožene stranke, ki jih tožnica izpodbija v tem delovnem sporu, ni možno presojati na podlagi dejanskega stanja, ki ga bo sodišče šele naknadno ugotovilo v socialnem sporu. Nepravično bi bilo, če bi tožena stranka morala trpeti posledice ravnanja tožnice, ki tožene stranke do prenehanja delovnega razmerja ni obvestila o teh okoliščinah (to je o domnevni nezmožnosti za delo). Tožnica doslej sploh ni zatrjevala, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi začasne zadržanosti od dela, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožnice sprejelo odločitev o ugotavljanju dejstva, ki ga šteje za pravno relevantnega. Tožnica potem, ko je podala nove navedbe o zatrjevani nezmožnosti za delo ni spremenila tožbe, čeprav bi smiselno morala postaviti podredni tožbeni zahtevek. Za primer ugotovitve zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožnica s podrednim zahtevkom zahtevala, da ji delovno razmerje preneha šele z dnem, ko bi bila spet sposobna za delo oz. najkasneje po izteku 6 mesečnega roka od dneva vročitve drugostopenjske odločbe. Odločitev v socialnem sporu ne bo vplivala na odločitev o reparacijskem tožbenem zahtevku, saj ta ni določen niti določljiv. Sodišče prve stopnje bi tožnici tožbo zato moralo vrniti v dopolnitev in jo zavreči, če tožnica tega ne bi storila. Tožbeni zahtevek ni opredeljen niti vsebinsko (kaj sploh so vse pravice iz delovnega razmerja) niti po višini (niti opisno z navedbo plačnega razreda niti v denarnem znesku, čeprav gre za denarne terjatve), časovno obdobje pa je le opisno opredeljeno. Takšnemu tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje ne more ugoditi, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 198/2002 z dne 18. 12. 2002 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4178/2011 z dne 22. 8. 2012. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da nadaljuje s postopkom.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistveno vprašanje v zvezi z izpodbijanim sklepom je, ali je odločitev v socialnem sporu o pravici do začasne zadržanosti tožnice z dela sploh lahko predhodno vprašanje v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. odstavkom 13. člena ZPP gre za predhodno vprašanje, kadar je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, o tej pravici pa sodišče ali kakšen drug pristojni organ še ni odločil. V tem sporu naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje, vsaj glede datuma prenehanja delovnega razmerja, odvisna od odločitve o tem, ali se tožnici tudi za čas od 16. 3. 2013 dalje prizna pravica do začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni. Tožnici je dne 18. 3. 2013 delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehalo potem, ko je potekel 45 dnevni odpovedni rok, ki je začel teči naslednji dan po dokončnosti sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila del odpovednega roka in sicer v času od 3. 3. 2013 do 15. 3. 2013 v bolniškem staležu, vendar pa ob izteku odpovednega roka 18. 3. 2013 ni bila več v bolniškem staležu. V skladu s 3. odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Tožnica ob izteku odpovednega roka ni bila več v bolniškem staležu, zato takrat ni več uživala varstva iz 3. odstavka 116. člena ZDR.

Tožnica je sprožila socialni spor, v katerem zahteva priznanje pravice do začasne zadržanosti od dela za čas od 16. 3. 2013 dalje, torej za čas, ko še ni iztekel odpovedni rok. Vrhovno sodišče je o podobnem dejanskem in pravnem vprašanju odločalo s sodbo VIII Ips 105/2001 z dne 12. 3. 2002. V navedenem sporu je trajno presežnemu delavcu delovno razmerje prenehalo 13. 2. 1998, kasneje pa je bil z odločbo pristojnega organa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti od 29. 8. 1996, to je še preden je postal dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca. Obe nižji sodišči sta zavzeli stališče, da tožniku delovno razmerje brez njegovega soglasja ni moglo prenehati, ker mu je bil, pa čeprav bistveno kasneje, priznan status delavca invalida. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da je okoliščina, ki je zakonit razlog za varovanje zaposlitve, lahko pravno upoštevna samo, če je ugotovljena do dokončnosti odločbe, s katero je bil delavec spoznan za trajno presežnega delavca. Kasneje ugotovljenih dejstev, ki bi sicer lahko vplivala na pridobitev posebne pravice delavca, ni več mogoče pravno upoštevati. Vrhovno sodišče je pri tem pojasnilo, da je bilo tako stališče zavzeto predvsem zato, ker načelo pravne varnosti obeh udeležencev takega postopka zahteva, da se vsaj do dokončne odločitve pristojnih organov ve za okoliščine, ki bi kakorkoli lahko vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve.

Ne glede na to, da varstvo, ki ga zaradi odsotnosti z dela zagotavlja 3. odstavek 116. člena ZDR ni enako, kot je bilo varstvo, ki ga je invalidu zagotavljal v času izdaje citirane sodbe Vrhovnega sodišča veljavni Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/1990 s spremembami), pa v obeh primerih velja, da je posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za invalide in delavce, ki so odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, možno uveljaviti le, če je invalidnost podana najkasneje ob dokončni odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začasna zadržanost z dela pa najkasneje ob izteku odpovednega roka. Slednje je razvidno že iz same vsebine 3. odstavka 116. člena ZDR. Na podlagi te določbe lahko pride do kasnejšega prenehanja delovnega razmerja le v primeru, če je delavec ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Ob izteku odpovednega roka mora biti takšna zadržanost delavcu že priznana, ne pa da bo do tega prišlo šele kasneje na podlagi socialnega spora.

Tudi v primeru varstva, ki ga zagotavlja 3. odstavek 116. člena ZDR je potrebno upoštevati načelo pravne varnosti, na katerega se sklicuje citirana sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 105/2001 z dne 12. 3. 2002. V konkretnem primeru je bila tožena stranka s tem, da tožnica v socialnem sporu uveljavlja obstoj bolniškega staleža tudi za čas pred iztekom odpovednega roka prvič seznanjena šele s pripravljalno vlogo tožnice z dne 27. 11. 2013, kar je več kot 8 mesecev po dejanskem prenehanju delovnega razmerja tožnice in skoraj 10 mesecev po dokončnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Vse navedeno pomeni, da odločitev v socialnem sporu, celo v primeru, če bi bilo tožnici ugodeno in bi ji bila začasna zadržanost od dela priznana tudi za čas po 16. 3. 2013, ne bi mogla vplivati na odločitev v tem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prekinilo postopek v tem sporu, saj ne gre za predhodno vprašanje, ter je bilo izpodbijani sklep potrebno razveljaviti že iz tega razloga, pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe, saj za odločitev v tem sporu niso bistvene.