Jedro

Tožeča stranka uveljavlja pravico uporabe na nepremičnini zgolj na podlagi pravnega nasledstva. Pri tem pa ni upoštevala sklenjenega medsebojnega sporazuma, po katerem so bila ta sredstva prenešena na toženo stranko. Glede na to, da tožeča stranka ni uspešno izpodbila veljavnosti omenjenega samoupravnega sporazuma, njen zahtevek na pravico uporabe na sporni nepremičnini ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le ta zahtevala ugotovitev, da je ona imetnik pravice uporabe lokala, tožena stranka pa ji je zato dolžna izdati ustrezno tabularno listino, sposobno za vpis imetništva pravice uporabe nepremičnine. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na izpraznitev lokala v roku 15 dni, tožeči stranki pa je naložilo povrnitev stroškov, ki jih je dolžna plačati toženi stranki.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. tč. 353. čl. ZPP. Z odločitvijo izpodbijane sodbe se tožeča stranka ne strinja. Po njenem mnenju opira sodba svojo odločitev neutemeljeno na samoupravni sporazum o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti z dne 25.7.1977. Po tem sporazumu naj bi sporen lokal pripadal toženi stranki. Tožeča stranka pa opozarja, da navedeni sporazum ni bil nikoli realiziran. Kot dokaz tega navaja dejstvo, da je pripadal po omenjenem sporazumu tožniku objekt pakirnica - pražarna, ta objekt pa še nadalje uporablja tožena stranka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navajala je, da ni točna trditev tožeče stranke v pritožbi, da samoupravni sporazum s 25.4.1987 ni bil nikoli realiziran. Nasprotno, stranki, sta sporazum ves čas upoštevali in se po njem ravnali. Glede objekta pakirnica - pražarna pa tožena stranka pojasnjuje, da je bil glede navedenega objekta kasneje sklenjen še en sporazum z dne 12.12.1978. Na podlagi tega sporazuma pa se je objekt pakirnica - pražarna vrnila nazaj pravnemu predniku sedanje tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopna sodba pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, uporabljeno pa je bilo tudi pravilno materialno pravo.

Tožeča stranka v pritožbi oporeka uporabi določil samoupravnega sporazuma o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti z dne 25.4.1987, te svoje trditve pa utemeljuje s pavšalno navedenim dejstvom, da omenjeni sporazum ni bil nikoli realiziran. Okoliščinao, ki jo v zvezi s tem navaja se nanaša na objekt pakirnica - pražarna iz 4. člena omenjenega samoupravnega sporazuma, ne pa na sporen lokal. Tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo te trditve tožnika s podrobnim pojasnilom in s predloženimi dokazili uspešno izpodbija. Tožeča stranka svojih trditev o nerealiziranem sporazumu ni dokazala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilno v celoti upoštevala vsebino omenjenega sporazuma, posebej še njegov člen 6, saj je omenjeni sporazum v skladu s takrat veljavnim določilom 333. člena Zakona o združenem delu (Ur. l. SFRJ 53/76, 63/79, 57/83 in 58/87). Glede na to je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi utemeljeno v celoti zavrnilo.

Pritožbena razloga, ki ju uveljavlja tožeča stranka tako nista podana. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe tudi ni zasledilo kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je pritožbo tožeče stranke po 368. čl. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih nobena izmed strank ni posebej zaznamovala (1. odst. 164. čl. ZIP).