Jedro

Ker je tožena stranka s sklepoma delavskega sveta z dne 26.2.1990 in dopolnitvijo 26.7.1990 sprejela "konkurenčno klavzulo" in določila, da delavec, ki pri svojem delu uporablja podatke in dokumente, ki so poslovna tajna, ne sme med trajanjem delovnega razmerja in dve leti po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja podjetja ustanoviti podjetja oziroma obrti z enako ali podobno dejavnostjo, kar je z dopolnitvijo razširilo še na družinske člane teh delavcev in da se ravnanje v nasprotju s to določbo obravnava kot hujša kršitev delovnih dolžnosti, je bila s tem dana podlaga za obravnavanje tožničinega ravnanja kot hujše kršitve delovne obveznosti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne. Stranki sami trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano odločbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagateljice), da se razveljavi sklep z dne 30.8.1990 št. 1736 o začasni odstranitvi tožnice iz podjetja in v zvezi s tem sklep delavskega sveta z dne 30.8.1990 ter sklep delavskega sveta z dne 11.10.1990, istočasno pa je spremenilo sklep disciplinske komisije tožene stranke (nasprotne udeleženke) z dne 19.9.1990 in v zvezi s tem sklep delavskega sveta z dne 11.10.1990 tako, da je tožnici izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo v pogojno prenehanje delovnega razmerja za dobo enega leta. Zaradi tega je nato ugotovilo, da delovno razmerje po navedenih sklepih ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zaradi česar je druga udeleženka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo in ji izplačati od dneva nezakonitega pranehanja delovnega razmerja osebni dohodek z zamudnimi obrestmi po drugem odstavku 298. člena ZOR, obenem s stroški postopka v višini 12.200 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Drgostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je tahtevek tožnice v celoti zavrnilo, pri čemer je sklenilo, da stranki sami trpita svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnica vložila pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da drugostopenjsko sodišče ni imelo podlage, da bi v smislu določb 4. točke 373. člena ZPP spremenilo prvostopenjsko odločbo. Napačno je tudi uporabilo določbe 58. člena ZTPDR, ker je sklep delavskega sveta obravnavalo kot samoupravni splošni akt in določbe 89. člena ZDR, saj niso bile ugotovljene vse kvalifikatorne okoliščine hujše kršitve delovne obveznosti, ki morajo biti podane in izpolnjene kumulativno, da se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Predvsem pa samo abstraktno ogrožanje, ki se očita tožnici, ni dovolj za obstoj hujše kršitve delovne obveznosti. Ker tožnica s svojim ravnanjem ni kršila določb 7. člena ZDR, ki je lahko bil edini pravnoveljavni predpis, na katerega bi tožena stranka lahko oprla sklep delavskega sveta oziroma svojo konkurenčno klavzulo, predlaga, da sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi in ji prizna tudi stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije, ker meni, da revizijski razlogi niso podani.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek tega člena določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da revizijsko sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP), mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov.

Tožnica je v reviziji zatrjevala, da drugostopenjsko sodišče ni imelo pogojev za spremembo prvostopenjske odločbe glede na določbo 4. točke 373. člena ZPP. Čeprav drugostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi res ni navedlo, katero točko 373. člena ZPP je uporabilo pri spremembi odločbe sodišča prve stopnje, je iz obrazložitve mogoče ugotoviti, da je to bila 4. točka in da je uporabljena pravilno. Drugostopenjsko sodišče je namreč zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče popolno ugotovilo odločilna dejstva, da pa ni pravilno uporabilo materialnega prava v zvezi z ugotavljanjem, ali so izpolnjeni pogoji za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa ali ne. Ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga enako ugotavljata obe nižji sodišči, uporaba pravnega standarda, kar ocena možnosti izreka pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa je, pomeni uporabo materialnega prava. Ker je bilo drugostopenjsko sodišče ob enako ugotovljenem dejanskem stanju mnenja, da ni razlogov za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče, je pravilno uporabilo določbo 4. točke 373. člena ZPP in spremenilo odločbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, saj je prišlo do zaključka, da pogojna odložitev ukrepa ne bi dosegla svojega namena. Zato revizijsko sodišče meni, da ni sprejemljiv revizijski očitek tožeče stranke glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Čeprav je drugostopenjsko sodišče že v obeh svojih odločbah pojasnilo, zakaj je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo in katere materialne predpise je potrebno upoštevati in zakaj, revizijsko sodišče revidentki še enkrat pojasnjuje, v čem nima prav, ko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Odločitev obeh nižjih sodišč temelji na določbi 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Ta določa, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče tudi za druge hujše kršitve delovnih obveznosti, ki niso naštete v prvem odstavku istega člena (glede teh tretji odstavek istega člena določa, da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti), določene z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. Ker je tožena stranka s sklepoma delavskega sveta z dne 26.2.1990 in dopolnitvijo 26.7.1990 sprejela "konkurenčno klavzulo" in določila, da delavec, ki pri svojem delu uporablja podatke in dokumente, ki so poslovna tajna, ne sme med trajanjem delovega razmerja in dve leti po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja podjetja ustanoviti podjetja oziroma obrti z enako ali podobno dejavnostjo, kar je z dopolnitvijo razširilo še na družinske člane teh delavcev in da se ravnanje v nasprotju s to določbo obravnava kot hujša kršitev delovnih dolžnosti, je bila s tem dana podlaga za obravnavanje tožničinega ravnanja kot hujše kršitve delovne obveznosti. Pri tem za pravilno rešitev tega spora pravno niti ni pomembno, kaj zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), določa v svojem 7. členu. Bistveno je samo dejstvo, da je tožena stranka s svojo konkurenčno klavzulo, ki ni bila v nasprotju z ostalimi veljavnimi predpisi, določila, kaj velja kot hujša kršitev delovnih obveznosti in da je to sprejela v obliki samoupravnega splošnega akta. Sklep delavskega sveta pa je možno obravnavati kot tak akt, glede na določbi 26. in 55. člena statuta tožene stranke. V obeh je določba, da je delavski svet tisti, ki sprejema samoupravne splošne akte in predstavlja zato sklep o sprejetju konkurenčne klavzule oziroma posledično določitve hujše kršitve delovnih obveznosti, v primeru njenega kršenja, dopolnitev tistih določb pravilnika o delovnih razmerjih, ki opredeljujejo hujše kršitve delovnih obveznosti. Ker revizija tudi nima prav, ko zatrjuje, da 89. člen ZDR zahteva kumulativno izpolnitev vseh v njem določenih kvalifikatornih okoliščin za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, kar ji je že pravilno pojasnilo tudi drugostopenjsko sodišče v svoji prvi odločbi, revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

Ob upoštevanju povedanega reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Odgovor tožene stranke na revizijo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato je revizijsko sodišče o stroških odločilo, kot je razvidno v odstavku izreka sodbe (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP in TZPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).