Jedro

Razloge, čeprav skromne, za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožnice je sodišče prve stopnje navedlo, sodišče druge stopnje pa je nadalje pojasnilo, da je bilo njegovo ravnanje glede na tožničin izostanek naroka v skladu z zakonom. Takšna dopolnitev razlogov ni nedopustna, saj gre zgolj za obrazložitev procesne situacije z navedbo pravne podlage (konkretno drugega odstavka 258. člena ZPP), ki dopušča takšno ravnanje sodišča.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o podrejenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je pisna oporoka zapustnice V. A. z dne 22. 2. 2002 pravno neveljavna, in podrejeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da toženka ne deduje po oporoki zapustnice V. A. z dne 22. 2. 2002 in se po njej uvede dedovanje po zakonu.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožnikovo pritožbo pa zavrglo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja zapis v obrazložitvi sodbe druge stopnje, da je „sodišče druge stopnje na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov ter vseh za ta postopek odločilnih dejstev, v celoti in popolnoma tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, ugotovilo dejansko stanje…“. Sodišče druge stopnje naj bi torej izvajalo dokaze, iz obrazložitve pa ni razvidno, da bi senat razpisal glavno obravnavo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar bi po drugem odstavku 347. člena ZPP moral storiti. Sodišče druge stopnje na zgrešen način opravičuje zmoto prvostopenjskega sodišča glede načela kontradiktornosti. Tožnica je predlagala lastno zaslišanje. Bila je na glavni obravnavi 11. 2. 2006, ko je bil sprejet dokazni sklep o zaslišanju tožeče in tožene stranke, zaslišana pa sta bila samo tožnik in toženka, sodnica pa je ustno naznanila, da tožnice ne bo zaslišala. Izvajanja sodišča druge stopnje glede prejetih vabil in neudeležitve nadaljnjih narokov so brezpredmetne in ne morejo opravičiti ravnanja sodišča prve stopnje, ki je izpustilo obrazložitev, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo, zlasti ko je zaslišalo druge stranke in priče. V zvezi s tem je nerazumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ostale dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Zaslišanje tožnice je bilo predlagano, ker je največ vedela o psihofizičnem stanju oporočiteljice. Prvostopenjsko sodišče je tako kršilo ne le splošno načelo iz 5. člena, temveč tudi 4., 8., 287. in 324. člen ZPP. Sodišči sta tudi napačno uporabili materialno pravo. Prvostopenjsko sodišče se zmotno sklicuje na 60. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj se na razloge, ki jih navaja ta člen, tožnika nista sklicevala. Zmotna je tudi uporaba 99. člena ZD. Šele drugostopenjsko sodišče je uporabilo 82. člen ZD, pa tudi to zmotno, ker zmotno ocenjuje dejansko stanje. Iz zapisa oporoke: „Izrecno določam, da me ne sme dati v dom starostnikov“, jasno in smiselno ne izhaja nič drugega kot razvezni pogoj, ki ni nemogoč, nedovoljen ali nemoralen. Vsakršno ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s tem je bilo nepotrebno, ker je bilo to dejstvo nesporno izkazano. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa razveljavi samo izpodbijano sodbo in zadevo vrne v odločanje sodišču druge stopnje.

4. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3) neupoštevajoč omenjeno novelo.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o podrejenem zahtevku, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije

7. Revizija je v premoženjskopravnih sporih (kar je tudi obravnavani spor) dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Tožnika sta kot vrednost spornega premeta navedla 2.100.000 SIT, uveljavljata pa glavni in podrejeni zahtevek, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, saj z glavnim zahtevkom zahtevata ugotovitev neveljavnosti oporoke (zaradi zapustničine oporočne nesposobnosti in zaradi zmote), s podrejenim pa ugotovitev, da se po zapustnici (zaradi izpolnitve razveznega pogoja, določenega v oporoki) uvede dedovanje po zakonu. V takem primeru se pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je v tožbi navedena le ena vrednost spornega predmeta, se v primeru objektivne kumulacije zahtevkov v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP šteje, da je s stališča dovoljenosti revizije vrednost spornega predmeta opredeljena le glede glavnega zahtevka, glede podrejenega zahtevka pa vrednost spornega predmeta ni določena. Izostanek navedbe sporne vrednosti ima za posledico nedovoljenost revizije, kar pomeni, da je revizija zoper odločitev o podrejenem zahtevku nedovoljena. Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo in zato vsebinsko ne odgovarja na navedbe revizije, s katerimi tožnica izpodbija odločitev o podrejenem zahtevku.

O neutemeljenem delu revizije

8. Tudi navedbe revizije o tem, da je sodišče druge stopnje očitno izvajalo dokaze brez glavne obravnave, ne terjajo posebnega vsebinskega odgovora, saj je očitno, da je sodišče druge stopnje v odstavku, ki ga citira revizija (drugi stavek drugega odstavka na četrti strani za podnaslovom „O pritožbi prvotožnice V. Š.“), zgolj napačno zapisalo sodišče druge namesto pravilno prve stopnje. Tu ne gre za kakršnokoli kršitev določb pravdnega postopka, pač pa za očitno pisno pomoto.

9. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožnice je v sodbi prve stopnje zajeta v obrazložitvi, da je sodišče ostale dokaze zavrnilo kot nepotrebne za razjasnitev pravnorelevantnih okoliščin primera in da je sodišče imelo podlago za svojo odločitev v izvedenih dokazih. Razloge, čeprav skromne, je sodišče prve stopnje vendarle navedlo, sodišče druge stopnje pa je v obrazložitvi nadalje pojasnilo, da je bilo njegovo ravnanje glede na tožničin izostanek naroka v skladu z zakonom. Takšna dopolnitev razlogov ni nedopustna, saj gre zgolj za obrazložitev procesne situacije z navedbo pravne podlage (konkretno drugega odstavka 258. člena ZPP), ki dopušča takšno ravnanje sodišča. Podatki spisa pa ne potrjujejo revizijskih trditev o tem, da je sodnica prve stopnje (vnaprej) naznanila, da tožnice ne bo zaslišala, njeno ravnanje, ko je na zadnji narok za glavno obravnavo tožnico povabila z vabilom za zaslišanje, pa kaže ravno nasprotno. Revizijskih trditev tudi ne potrjuje okoliščina, da vse stranke niso bile zaslišane istočasno oziroma na istem naroku, saj ni nekega pravila o „vrstnem redu“ izvajanja dokazov. Zatrjevane procesne kršitve, ki naj bi bile primarno v kršitvi načela kontradiktornosti, nadalje pa tudi v kršitvi posameznih, v reviziji naštetih določb ZPP, tako niso podane.

10. Z očitki o zmotni uporabi materialnega prava (kolikor se ti očitki tičejo odločitve o primarnem tožbenem zahtevku) pa tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in v njej navedene razloge in pravne podlage, na kar ji je odgovorilo že sodišče druge stopnje, pri preizkusu uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) pa Vrhovno sodišče nepravilnosti ni ugotovilo.

11. Revizijsko sodišče je tako presodilo, da revizija ni utemeljena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.