Jedro

Zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi nepravilne odmere kazni.

Izrek

Zahteva zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega: pod točko 1. izreka kaznivega dejanja poneverbe po čl. 141/I KZ RS, pod točko 2. izreka kaznivega dejanja neupravičene uporabe po čl. 143 KZ RS, pod točko 3. izreka pa kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 186/I KZ RS. Za ta kazniva dejanja so mu bile določene posamične kazni: pod točko 1. izreka šest mesecev zapora, pod točko 2. dva meseca zapora in pod točko 3. štiri mesece zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen deset mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

V zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni v smislu zahteve oziroma naj se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona in nekaterih kršitev določb kazenskega postopka, ne more pa se vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi nepravilne odmere kazni (čl. 427 ZKP). Zato v tem postopku ni bilo mogoče obravnavati navedb zahteve: - da je sodišče glede dejanja pod točko 3. izreka napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je vse nepravilnosti, ki so bile ugotovljene pri poslovanju podjetja, enostavno pripisalo obsojencu; obsojenec pa je za listine, ki jih je sam predrugačil, povedal, nikakor pa mu ni moč naprtiti odgovornosti, za vse nepravilnosti, - da bi sodišče pri odmeri kazni moralo bolj upoštevati olajševalne okoliščine, saj je obsojenec dejanje takoj odkritosrčno priznal in tudi obžaloval, nepravilno pa je deloval le kratek čas, vso škodo je že v celoti poravnal, poprej je bil v bistvu nekaznovan in ima urejeno družino z dvema nepreskrbljenima otrokoma, saj z njimi zagovornik tako po vsebini kot tudi izrečno izpodbija zgolj pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja oziroma primernost izrečene kazni.

Končno pa tudi z navedbami, da je obsojenec glede dejanja pod točko 1. izreka sam povedal, da je denar v resnici jemal, da pa si ga nikakor ni mislil prilastiti, temveč bi ga potem, ko bi ga obrnil v razmerah tedanje hiperinflacije, vrnil, nadalje, da je le dejstvo, da so tako uporabo odkrili, preprečilo vseskozi nameravano vračilo - zagovornik v resnici ne uveljavlja, da je bil kršen kazenski zakon, marveč tudi tu le, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Dejanje, kot je opisano v izreku pod točko 1., ima namreč vse znake kaznivega dejanja poneverbe po čl. 141/I KZ RS, obrazložitev pravnomočne sodbe pa tudi glede subjektivne plati izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot se uveljavlja v zahtevi, da namreč obsojencu ni šlo le za to, da bi si omenjene zneske, prilastil začasno, da bi jih torej le uporabil, marveč za to, da si jih trajno prilastil. Izpodbijanje pravilnosti dejanskega stanja pa, kot že zgoraj povedano, ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Po povedanem zagovornikova zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti (čl. 429 v zvezi s čl. 421 ZKP).

Zagovornik je tudi predlagal, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča ni ugodil, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (čl. 428/V ZKP).

Določbe ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s čl. 4/I Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).