Jedro

Za odločitev, ali kupec, ki po zemljiškoknjižnih podatkih še ni lastnik, pa predmet pogodbe že uporablja, protipravno posega v lastninsko pravico prodajalcev, je pravno pomembno, ali so na kupca že prešla stvarno pravna upravičenja. V notranjem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem je bistven razpolagalni posel, tudi že sama sklenitev zavezovalnega pravnega posla ustvarja pravne posledice, zato lastninsko pravna upravičenja na pridobitelja lahko preidejo kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je tožencema naložena obveznost, da opustita posege v lastninsko pravico tožnikov na nepremičninah parc. št. 894/129 in 894/83, obe k.o. X., še zlasti hojo in vožnjo z vozili vsake vrste.

2. Pritožujeta se toženca. Uveljavljata vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navajata, da jima je bilo ob nakupu parcele (toženca sta oče in sin) zagotovljeno, da bosta dostopala po obstoječi poti in nihče od tožnikov uporabi ceste ni oporekal. Tudi v letih 2007 in 2008, ko sta utrjevala svoje zemljišče, nihče od tožnikov vožnjam tovornjakov in gradbenih strojev ni oporekal. Zanikata vznemirjanje in navajata, da tožniki niso pojasnili, kako ju toženca vznemirjata, s čim in kakšna materialna škoda naj bi jim s tem nastala. Gre za cestno telo, za katero sta tudi sama prispevala del parcele. Cesta je edini dostop do nepremičnine tožencev. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker niso bile zaslišane priče in ker so bili zavrnjeni ostali dokazi. Sklicujeta se na kupoprodajni pogodbi z dne 4.6.2008 in 26.9.2008, ki izključujeta protipravnost uporabe poti. Pogodbi res še nista realizirani niti s strani kupca (plačilo kupnine), niti s strani podajalcev, vendar so tožniki tisti, ki bi morali pogodbi predložiti davčni upravi in ob plačilu kupnine overiti podpise, pa tega niso storili. Menita, da je zahtevek v nasprotju z moralo in da soglasje Š. K. (solastnika poti) izključuje protipravnost njune uporabe poti. Stališče, da bi morala imeti soglasje za uporabo poti od vseh solastnikov poti, označujeta za togo. Po tej logiki bi morali imeti soglasje vsi, ki pot vsakodnevno uporabljajo, pa niso solastniki poti (npr. družinski člani, obiskovalci..). Menita, da gre za posel rednega upravljanja, za katerega zadošča soglasje večine solastnikov. Grajata tudi stroškovni del odločitve, ker ni razvidno, z uporabo katere tarife je sodišče prišlo do priznanih nagrad.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim: da hoja in vožnja po tujem zemljišču prestavlja protipravno vznemirjanje lastninske oz. solastninske pravice; da soglasje enega solastnika za hojo in vožnjo ter zagotovila prodajalcev ob prvotoženčevem nakupu, da ima gradbena parcela pot, ne izključujejo protipravnosti. Tudi na pričakovano javno uporabo poti se toženca ne moreta uspešno sklicevati dokler so sporne nepremičnine v zasebni lasti. Ker se toženca ne sklicujeta na služnostno pravico hoje in vožnje po spornih zemljiščih, je pravno nepomembno, da v preteklosti tožniki uporabi poti niso nasprotovali. Na odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je pot na spornih nepremičninah edini dostop do prvo toženčeve stavbne parcele in da je prvi toženec lastnik parc. št. 894/159 k.o. X., ki je v naravi pot. 6. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da imajo solastniki pravico solastno stvar uporabljati v skladu s svojimi solastninskimi deleži, preuranjen pa zaključek, da s sklenjenima kupoprodajnima pogodbama prvi toženec ni pridobil pravice, ki mu uporabo spornih nepremičnin dovoljuje oz. omogoča. Ni namreč zgolj v zemljiški knjigi vpisana (so)lastninska pravica podlaga za prvotoženčevo (so)uporabo spornih nepremičnin. V odločbi Up-591/10-15 z dne 2.12.2010 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice (notranje razmerje za razliko od razmerja s tretjimi, ki je zunanje razmerje) prenos lastninske pravice učinkovati že s tem, ko prenositelj izjavi (in izroči) pridobitelju (overjeno) zemljiškoknjižno dovolilo; da torej lastninsko pravna upravičenja na pridobitelja lahko preidejo kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa. V notranjem razmerju je bistven razpolagalni posel, ki ima dejansko moč, da prenese pravico od ene na drugo osebo – iz enega premoženja v drugo. Če se je to zgodilo, tožnikom ni mogoče nuditi pravnega varstva; tudi zoper drugega toženca, kolikor se sklicuje na prvo toženčevo lastninsko pravico, ne.

7. Predmet med tožniki in prvim tožencem sklenjenih kupoprodajnih pogodb z dne 26.9.2008 in dne 4.7.2008 (dokaza A12 in A11) sta bili ravno nepremičnini parc. št. 894/129 in 894/83, obe k.o. X, z uporabo katerih naj bi toženca tožnike protipravno vznemirjala. Prvi toženec je solastninske deleže na teh zemljiščih kupoval ravno zaradi uporabe, kakršno sedaj tožniki štejejo za protipravno. Odločitev v tem sporu je zato odvisna od odgovora na vprašanje, v kakšnem obsegu so stvarnopravna upravičenja že prešla na prvega toženca. Nesporno je, da tožniki podpisov na kupoprodajnih pogodbah, ki vključujeta zavezovalni in razpolagalni posel, niso overili in da prvi toženec kupnine ni plačal. Trditve pravdnih strank pa se ločijo glede vprašanja, zakaj do overitve podpisov na pogodbah in plačila kupnine ni prišlo. Na naroku dne 8.5.2012 sta toženca zatrjevala, da prvi toženec brez sodelovanja prodajalcev pogodbe ne more priglasiti za odmero davka; tožniki pa, da je ureditev davčnih obveznosti v zvezi s prometom nepremičnine naloga prvega toženca; zaradi dokazovanja tega dejstva so predlagali svoje zaslišanje in zaslišanje notarke D. P..

8. Z vprašanjem, kdo je zakrivil, da podpisi na pogodbah niso overjeni in kupnina ni plačana, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Ugovora neizpolnjene pogodbe (101. čl. Obligacijskega zakonika) ni obravnavalo. Pritožba zato pravilno opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nerazčiščeno je, ali sklenjeni kupoprodajni pogodbi – s katerima je prvi toženec sporni nepremični kupoval ravno zaradi uporabe, kakršno tožniki označujejo za protipravno – tožencema zagotavljata pravico do souporabe poti oz. izključujeta protipravnost njune souporabe poti; torej, ali so s sklenitvijo zavezovalnega posla na prvega toženca že prešla upravičenja, zaradi katerih se lahko sklicuje na lastninsko pravico v pričakovanju. Ker že sama sklenitev zavezovalnega pravnega posla ustvarja pravne posledice, je pravno pomembno, katera od strank je zakrivila, da do overitve podpisov in plačila kupnine (realizacije pogodbe) ni prišlo. V ponovljenem postopku je treba izvesti dokaze, s katerimi bo razčiščeno, v kakšnem obsegu so lastninsko pravna upravičenja že prešla na prvega toženca: ali je prvo toženčevo uporabo poti mogoče šteti za nastop posesti s kupoprodajno pogodbo pridobljenih nepremičnin; ali to zaradi načela vestnosti in poštenja v pravnem prometu ni mogoče, ker se pogodba ni realizirala zaradi prvo toženčeve pasivnosti in neplačila davka na promet nepremičnin.

9. Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je na podlagi 355. čl. ZPP sodba razveljavljena. O stroških postopka bo odločeno ob zaključku postopka skladno z uspehom strank v postopku.