Jedro

Po določbi 46. člena ZUN je upravičen predlagati določitev funkcionalnega zemljišča le lastnik oziroma uporabnik zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1715/96-9 z dne 14.10.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 30.5.1997, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, z dne 31.1.1996, z 2. točko izreka pa je zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov postopka. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo tožnice za izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši na parc. št. 142/69 k.o. ... Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da po 3. odstavku 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območju, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Iz podatkov zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je imetnik pravice uporabe na zemljišču, parc. št. 142/69 k.o. ..., h kateremu tožnica zahteva določitev funkcionalnega zemljišča, I. P., zato bi bil on upravičen vložiti takšno zahtevo. Tožnica zatrjuje, da ima solastninsko pravico na stanovanjski hiši in s tem tudi pravico za vložitev zahteve po 3. odstavku 46. člena ZUN. Svojo solastninsko pravico opira na pogodbo za primer smrti z dne 5.7.1994 (obdarjenka je A.V., roj. P., hči I. in Z.P.), ki po njenem mnenju predstavlja tudi listino, v kateri ji I.P. priznava lastninsko pravico na hiši do ene polovice in s tem tudi pravico na zemljišču v enakem deležu. Lastninska pravica po tej pogodbi v zemljiško knjigo ni bila vpisana. S prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo, kar določa 2. odstavek 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76, 42/86), ki je veljal v času odločanja upravnega organa. Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) v 1. odstavku 20. člena določa, da se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla. Na takšni podlagi se pridobi lastninska pravica na nepremičnini šele z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način (33. člen ZTLR). V zemljiški knjigi je vpisan le I.P., kot uporabnik parc. št. 142/69 k.o. ... Če bi bila pravica uporabe ali lastninska pravica na nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana na tožnico, bi ta lahko vložila tudi zahtevo za določitev funkcionalnega zemljišča. Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je po darilni pogodbi za primer smrti solastnica hiše do polovice, da pa je možna vknjižba solastninske pravice na stavbi le pod pogojem, če je lastnik oziroma solastnik stavbe pridobil lastninsko pravico ali pravico uporabe tudi na zemljišču, na katerem stoji hiša in na zemljišču, ki služi hiši za njeno redno rabo. Vknjižba solastninske pravice je zato možna le pod pogojem, če bi pridobila ustrezno pravico - lastninsko ali pravico uporabe, tudi na zemljišču, na katerem stavba stoji. Tožnica ne bi zahtevala odmere funkcionalnega zemljišča, če bi bilo možno, da bi se lahko na podlagi navedene darilne pogodbe za primer smrti vknjižila v zemljiško knjigo kot lastnica do ene polovice hiše. Izpodbijana sodba omejuje enega izmed lastnikov, to je solastnika oziroma souporabnika zemljišča, v tem primeru njo, da brez privolitve drugega souporabnika predlaga določitev funkcionalnega zemljišča. Sporna hiša se je gradila s skupnim denarjem in skupnim delom, kar je solastnik I.P. tudi priznal. Dogovor med njima je bil, da se vsa gradbena dokumentacija glasi na njega, vlaganja pa so približno enaka. Pri tem ni gledala na to, kakšne pravice in na čigavo ime so vpisane v zemljiško knjigo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožnica je sprožila upravni spor zaradi določitve funkcionalnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za obstoječe objekte na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, funkcionalno zemljišče določi za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika, na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev (3. odstavek 46. člena ZUN). To, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da lahko le lastnik oziroma uporabnik zemljišča zahteva izvedbo takega postopka. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in listin, predloženih v upravnih spisih, ni sporno, da je uporabnik parcele, št. 142/69 k.o. ..., za katero tožnica zahteva, da se določi funkcionalno zemljišče k stavbi, ki stoji na navedeni parceli, I.P. Tožnica torej nima aktivne legitimacije po 3. odstavku 46. člena ZUN. Glede na to, da tožnica v zemljiški knjigi ni navedena kot lastnica oziroma uporabnica sporne nepremičnine, ni upoštevna pritožbena navedba, da izpodbijana sodba omejuje solastnika oziroma souporabnika zemljišča, da sam predlaga določitev funkcionalnega zemljišča. Tudi okoliščina, da sta bila bivša zakonca v darilni pogodbi za primer smrti z dne 5.7.1994 sporazumna, da sta njuna lastninska deleža na navedeni hiši enaka, to je, za vsakega od njiju do ene polovice, iz že navedenih razlogov na rešitev stvari ne more vplivati. Pritožbeni ugovor, da je v tem primeru možna vknjižba solastninske pravice na hiši na podlagi darilne pogodbe za primer smrti, le pod pogojem, če je lastnica oziroma solastnica hiše pridobila ustrezno lastninsko pravico ali pravico uporabe tudi na zemljišču, na katerem stoji hiša in na zemljišču, ki služi hiši za njeno redno rabo, nima opore v veljavnih predpisih. Odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča upravnega organa ne more biti osnova za prenos lastninske pravice oziroma pravice uporabe in ne more služiti kot pravna podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča ni mogoče dodeliti lastninske pravice oziroma pravice uporabe na zemljišču, temveč je lastništvo oziroma pravica uporabe pogoj za uvedbo zadevnega upravnega postopka. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.