Jedro

Parcela tožnikov je postala manjvredna takoj, ko je tožena stranka izvršila poseg vanjo. V primerih zmanjšanja premoženja, predvsem navadne premoženjske škode, škoda nastane, ko se premoženje zmanjša. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), sta tožnika že tedaj pridobila zahtevek za povračilo škode, za toženo stranko pa je nastala dolžnost povzročeno škodo povrniti. Okoliščina, da sta tožnika po nastanku škode nepremičnino prodala, na ugotovitev obsega škode ne more vplivati. Ob izhodišču, da škodo lahko predstavlja le znesek, za katerega je lastnik poškodovano stvar prodal ceneje, bi privedlo do nevzdržne situacije, ko lastnik, ki poškodovane stvari ne bi nikoli prodal, nikoli ne bi mogel dokazati višine prikrajšanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v marcu 1996 na parceli št. ... k. o. ... brez soglasja lastnikov, obeh tožnikov, zgradila javno infrastrukturo: za položitev PTT kablov in izdelavo betonskih jaškov je uporabila 3 metre širok pas zemljišča po celotni dolžni parcele (27 metrov) in na steno garaže pritrdila razdelilno omarico za celotno naselje.

2. Lastnika parcele sta v tožbi trdila, da se je zaradi opisanega posega možnost predvidenega načina uporabe in vrednost njune nepremičnine zmanjšala; zahtevala sta odškodnino.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker sta tožnika nepremičnino med pravdo prodala, se je postavilo na stališče, da škode (njene višine) nista izkazala: odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine na podlagi lastninske pravice ne moreta (več) zahtevati, zato njuno škodo lahko predstavlja le nižja kupnina, ki sta jo zaradi posegov tožene stranke morebiti iztržila ob prodaji, a tega nista zatrjevala.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo: skladno z načelom popolne odškodnine (190. člen ZOR) mora biti položaj po oškodovanju tak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo - oškodovanec naj prejme kot odškodnino toliko, kolikor je izgubil, upoštevaje pri tem tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode; zahtevku tožnikov bi bilo mogoče v okviru podane trditvene podlage ugoditi le, če bi še bila lastnika obremenjene nepremičnine. Menilo je, da je škoda zaradi zmanjšanja vrednosti tuje nepremičnine vezana na lastništvo le-te.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 50/2012 z dne 15. 3. 2012 dopustilo revizijo glede preizkusa pravilnosti stališč sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru - v sporu o povračilu škode zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist - sprememba imetnika lastninske pravice na tej (služeči) nepremičnini, do katere je prišlo med pravdo, zahtevala (tudi) spremembo trditvene in dokazne podlage tožnikov.

6. Tožnika sta vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala sta spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Navajata, da sta sodišči zmotno uporabili določbo 190. člena ZOR, ko sta šteli, da je treba pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, in predvsem, da je taka okoliščina tudi prodaja poškodovane stvari. Zmotno sta šteli, da se je z njeno prodajo spremenila odškodninska terjatev tožnikov. Če so izpolnjene njene konstitutivne predpostavke, nastane odškodninska terjatev po določbi 186. člena ZOR v trenutku nastanka škodnega dogodka in sicer celo, če tedaj še niso znane vse škodne posledice. Terjatev tožnikov je z zaključkom posega tožene stranke postala samostojna in od lastninske pravice tožnikov na parceli neodvisna premoženjska pravica. Tožnika sta lahko z obema pravicama, ki sta (bili) del njunega premoženja, razpolagala prosto in neodvisno. Opozarjata na sodbo II Ips 331/95, po kateri je za določitev odškodnine pomembna vrednost stvari ob škodnem dogodku, ne pa višina kupnine, ki jo je zanjo ob nakupu plačal oškodovanec; torej tudi v konkretnem primeru ne more biti relevantna višina kupnine, ki sta jo ob prodaji iztržila tožnika. Tožnika sta skladno s svojim trditvenim in dokaznim bremenom zatrjevala in dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti, to je protipravno ravnanje tožene stranke in škodo, ki jo je sodna izvedenka V. M. ugotovila v višini 17.759 EUR. Prodaja nepremičnine ni konstitutivno pravnorelevantno dejstvo, ki bi sodilo v minimum trditvene podlage tožnikov, pač pa bi kvečjemu lahko sodilo v ugovorno podlago tožene stranke v okviru odmere odškodnine. Dejstvo prodaje, ki je bilo v zemljiški knjigi razvidno že od leta 2000 dalje, je tožena stranka zatrjevala šele na naroku 25. 3. 2011. Sodišče zato njene trditve o prodaji nepremičnine sploh ne bi smelo upoštevati.

7. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Poudarja, da bi morala tožnika, ker sta nepremičnino prodala, s to okoliščino sodišče seznaniti ter škodo zatrjevati na tej, novi, podlagi, to je, da je škoda nastala zaradi cene, ki je nižja, kot bi jo iztržili, če do posega v nepremičnino ne bi prišlo. Zatrjevati bi morala torej konkretno dejansko škodo. Tega nista storila. Nista upoštevala, da je za odločanje pomembno stanje na dan izdaje sodbe. Trditveno in dokazno breme za vse elemente odškodninske odgovornosti, razen krivde, je na oškodovancu. Zato bi morala oškodovanca dokazati obseg škode. Zaradi tega toženkine trditve o prodaji nepremičnine niso bile prepozne. Revizijsko sodišče bo moralo upoštevati, da je bila nepremičnina prodana med pravdo in da tožnika nista zatrjevala, da bi bila pri prodaji oškodovana ter da abstraktna škoda, izračunana s strani izvedenke, ne zadošča. Škoda zaradi manjvrednosti nepremičnine lahko nastane le lastniku, dokler ima lastninsko pravico na nepremičnini, po odtujitvi pa le, če je bil oškodovan zaradi znižanja cene kot posledice posega vanjo. Stališče v odločbi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje revizija, je po mnenju tožene stranke zmotno, ker ne upošteva spreminjanja dejanskih okoliščin med pravdo. Zaključuje z oceno, da tožnika izpodbijata le dejanske ugotovitve, kar je nedovoljen revizijski razlog.

8. Revizija je utemeljena.

9. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), saj dopuščena revizija izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče v konkretnem primeru ni presojalo, ali je utemeljen revizijski očitek bistvenih kršitev procesnih pravil, materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe pa je lahko opravilo le glede pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena s sklepom II DoR 50/2012 z dne 15. 3. 2012. 10. Je pa dovoljen in utemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava. Nesporno je, da je tožena stranka brez soglasja tožnikov izvršila poseg v njuno nepremičnino in da je posledica tega posega zmanjšanje vrednosti nepremičnine. Jedro spora je v vprašanju, na kakšen način ugotoviti obseg škode; to vprašanje je postalo v konkretnem primeru aktualno zato, ker sta tožnika po izvršenem posegu in preden je bilo odločeno o njuni pravici do odškodnine, nepremičnino prodala.

11. Okoliščina, da sta tožnika nepremičnino prodala, po presoji revizijskega sodišča ni pomembna. Njuna parcela je postala manjvredna takoj, ko je tožena stranka izvršila poseg vanjo; da je bil poseg opravljen v javno korist (zaradi napeljave javne infrastrukture) ni bistveno. Trenutka nastanka škode zakon ne definira. Odvisen je od okoliščin konkretnega primera. V primerih zmanjšanja premoženja, predvsem navadne premoženjske škode, škoda nastane, ko se premoženje zmanjša. In prav taka, navadna premoženjska škoda, je nastala tudi tožnikoma (in ne gotova bodoča škoda, ki bi se v konkretno, dejansko škodo spremenila šele ob morebitni prodaji nepremičnine in le pod predpostavko, da bi bila zaradi posega dosežena nižja kupnina).

12. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), sta tožnika že tedaj pridobila zahtevek za povračilo škode, za toženo stranko pa je nastala dolžnost povzročeno škodo povrniti. Revizija pravilno opozarja, da zakon temelji na konceptu, da je mogoče odškodnino zahtevati že s trenutkom nastanka škode, čeprav tedaj morebiti sploh še niso znane vse škodne posledice in višina denarne odškodnine.(1) Navadna premoženjska škoda zaradi zmanjšanja vrednosti stvari, povzročene s škodnim ravnanjem, ne nastane šele, ko (in če) oškodovanec takšno stvar proda in pri prodaji doseže nižjo kupnino, kot bi jo dosegel, če stvar ne bi bila poškodovana. Škoda nastane že s samo poškodbo stvari.(2) Okoliščina, da sta tožnika po nastanku škode nepremičnino prodala, na ugotovitev obsega škode ne more vplivati. Ob izhodišču, da škodo lahko predstavlja le znesek, za katerega je lastnik poškodovano stvar prodal ceneje, bi privedlo do nevzdržne situacije, ko lastnik, ki poškodovane stvari ne bi nikoli prodal, nikoli ne bi mogel dokazati višine prikrajšanja.(3) Nižja prodajna cena je lahko (ne nujno) le (eden od) dokaz(ov) manjvrednosti prodane stvari. Odgovor na pravno vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je torej nikalen; tožnikoma ob prodaji trditvene in dokazne podlage ni bilo treba dopolnjevati.

13. Po določbi 190. člena ZOR mora res sodišče prisoditi oškodovancu odškodnino v znesku, potrebnem, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve ter mora pri tem upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Vendar (vsaj v konkretnem primeru) prodaje nepremičnine, po tem, ko je škoda že nastala, pa še ni bila poplačana, ni mogoče razumeti kot eno od okoliščin iz navedene zakonske določbe. Te so predvsem tiste, ki vplivajo na velikost škode (npr. izboljšanje škodnih posledic od škodnega dogodka do odločanja o odškodnini) ali vrednosti, v kateri se obračunava (npr. nihanje vrednosti denarja).

14. Ker je revizija utemeljena, ji je Vrhovno sodišče ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zaradi ugotovitve višine škode tožnikov (to je s pomočjo izvedencev sicer že ugotavljalo, vendar teh dokazov nato zaradi prepričanja o nesklepčnosti tožbe ni ocenilo) in ponovno odločitev (drugi odstavek 380. člena ZPP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Jadek Pensa, D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2003, str. 927 in 928. Op. št. (2): Tako Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2003, str. 947. Op. št. (3): Tak zaključek potrjujejo tudi razlogi sodbe II Ips 331/95.