Jedro

Z gradbenim dovoljenjem se na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja določajo le tehnološko-tehnične rešitve gradnje, ne pa njegova umestitev v prostor. Zato v tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se tičejo lokacije. Te je mogoče uveljavljati le v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 5/2000-18 z dne 15.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.11.1999, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote I. z dne 13.5.1999. S to odločbo je bilo N.Z. (prizadeti stranki v tem sporu) izdano gradbeno dovoljenje za prekritje poslovnega prostora z izvedbo mansardnega stanovanja nad njim na parc. št. 1345/3 k.o. I. - mesto, pod tam navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrnilo iz enakih razlogov kot je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper prvostopno odločbo. Tožnik se je namreč skliceval na 12. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditveno območje Mesta I. (Uradni list RS, št. 34/93, v nadaljevanju PUP), ki pa med drugim ureja gabarite novogradenj. Med drugim določa, da mora biti višina strehe le do višine sosednjih objektov, in pogoj da morajo biti fasade prilagojene fasadam sosednjih objektov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov ugovor, da ta določba v obravnavanem primeru ni bila upoštevana, saj je treba to določbo upoštevati ob izdaji lokacijskega dovoljenja, ne pa ob izdaji gradbenega dovoljenja, ki pa se lahko izda le po predhodno pravnomočnem lokacijskem dovoljenju. V obravnavanem primeru pa je bilo lokacijsko dovoljenje priloženo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in je bilo pred vložitvijo te vloge pravnomočno. Sodišče prve stopnje se pri svojem odločanju sklicuje na 35. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96) ter na 78. člen ZGO.

Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe v predhodnem postopku, in sicer, da je lastnik steklenega kioska v višini približno 3,5 m, ki je samo 60 cm oddaljen od stavbe v lasti prizadete stranke. Zaradi nadzidave te stavbe pa bo kršena določa 12. člena PUP, saj bo nameravana stavba višja in se ne bo ujemala s fasado tožnikovega objekta. Kršen pa bo tudi 5. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, saj bo nadzidava stavbe poslabšala uporabo njegove stavbe, ki je nižja, s tem pa bodo poslabšani tudi bivalni pogoji v njej. Meni, da so vsi dosedanji postopki potekali samo okoli procesnih vprašanj, nikoli pa se nihče ni spopadel z vsebinsko platjo, to je s kršitvami 12. člena PUP. Zato meni, da je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno oziroma zmotno in nepopolno ugotovljeno in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prvostopnega sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka, v obravnavanem primeru investitor nameravanega objekta N.Z., prosi za prednostno obravnavo zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot je tožniku pojasnilo že prvostopno sodišče in tožena stranka, se v skladu z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), pogoji glede lokacije objekta in njegovih gabaritov določajo z lokacijskim dovoljenjem na podlagi lokacijske dokumentacije, ki pa mora biti na območjih, ki so urejena s PUP, pripravljena tudi v skladu s PUP (53., 54. in 55. ter 57. člen ZUN). Po 36. členu ZGO pa se gradbeno dovoljenje izda na podlagi vloge investitorja, ki ji mora biti med drugim priloženo tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Z gradbenim dovoljenjem se ne odloča več o lokaciji in o gabaritih objekta, temveč o tehnološko tehničnih rešitvah gradnje. Tako so v postopku izdaje gradbenega dovoljenja možni le še ugovori, ki se tičejo vsebine tehnološko-tehničnih rešitev gradnje, ne pa več ugovori lokacijske narave, ki jih je mogoče uveljavljati le v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

V obravnavanem primeru pa iz sodbe prvostopnega sodišča, kar potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, izhaja, da je bilo lokacijsko dovoljenje za obravnavani objekt pravnomočno v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U 426/96 z dne 25.2.1999. Torej je postalo pravnomočno 25.2.1999 in je bilo kot tako priloženo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnikovi ugovori, ki se ves čas nanašajo na vsebino lokacijskega dovoljenja, torej v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravno niso relevantni, zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko jih je kot neutemeljene zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.