Jedro

Sodišči nista zanemarili resne stopnje in trajanja primarnega in sekundarnega strahu, revizijskega poudarka, češ da je pri tožniku obstajal blag strah še v času izdelave izvedeniškega mnenja dne 15.3.1998 pa ni mogoče upoštevati, ker ni bil tako intenziven, da bi v tožnikovi duševnosti pustil resnejše posledice.

Izrek

Revizija proti zavrnilnemu delu sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, se zavrže. Revizija proti zavrnilnemu delu sodbe, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.850.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od glavnice 30.000 tolarjev od 21.1.1997 do 5.3.2000 in od 3.850.000 tolarjev od izdaje sodbe do plačila. V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 23.9.1996, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke S. Č., zaradi česar je tožena stranka priznala odgovornost za povzročeno škodo. V vzročni zvezi s prometno nesrečo je tožnik utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je sodišče ocenilo na skupaj 3.850.000 tolarjev in sicer za premoženjsko škodo zaradi plačila pomoči za delo na kmetiji 150.000 tolarjev in za nepremoženjsko škodo za naslednje oblike: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.300.000 tolarjev, za strah 500.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.700.000 tolarjev in za skaženost 200.000 tolarjev. Po pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu prve sodbe, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo, tako da je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo na 2.200.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijanega dela sodbe.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno in popolno ugotovili dejansko stanje in ugotovitve opisali v razlogih sodb. Toda za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sta tožeči stranki prisodili le 1.300.000 tolarjev odškodnine in zavrnili tožbeni zahtevek za 1.700.000 tolarjev, ker nista ustrezno ovrednotili dejstva, da je tožnik utrpel kar osem telesnih poškodb, da je bila tožniku zaradi tega odstranjena vranica in ker nista dovolj upoštevali prestanih in bodočih telesnih bolečin. Med nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem pa nista ustrezno ovrednotili dejstva, da mora tožnik stalno nositi trebušni pas, kar je zelo neugodno. Če bi pravilno ovrednotili navedena dejstva, bi tožniku po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89) prisodili vso zahtevano odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Tudi za strah sta sodišči določili pravično odškodnino 500.000 tolarjev in zavrnili presežni tožbeni zahtevek, ker nista dovolj upoštevali, da je tožnik v času nesreče utrpel smrtni strah in da je bil zaskrbljen za zdravljenje še pol leta, blag strah pa je obstajal še v času izdelave izvedeniškega mnenja prim. mag. A. D. dne 15.3.1998. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.200.000 tolarjev se zdi tožniku prenizka, ker sodišči nista dovolj upoštevali izgube vranice in posledic, ki se kažejo v zmanjšanju imunosti in v postoperativni kili. Zlasti sta zanemarili posledice obtolčenine desnega kolena in poškodbo levega kolena, odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti in dejstvo, da bo tožnik ob pričakovani življenjski dobi prikrajšan še 25 let. Tudi z zavrnitvijo dela zahtevane odškodnine za skaženost se tožnik ne strinja, saj ima postoperativno trebušno kilo, brazgotino na trebuhu in občutno šepa, česar ne more skriti pred okolico. Poleg tega navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da je od škodnega dogodka preteklo že šest let in da tožena stranka še ni plačala nobene odškodnine, čeprav bi jo po 919. členu ZOR morala plačati v 14 dneh od prejema odškodninskega zahtevka. Zato meni, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo za čas od 2.6.1998 do 11.1.2001. Odločitev sodišč ni v skladu z 277. členom ZOR ter z 12. členom in prvim odstavkom 17. člena ZOR. Pri tem tožnik pledira na spremembo sodne prakse. V zvezi s premoženjsko škodo trdi, da sodišči nista pravilno ravnali, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek za dva ortopedska pregleda v znesku 10.500 tolarjev in meni, da sta zmotno uporabili materialno pravo. Na koncu predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku z obrestmi vred ter povrnitev pravdnih stroškov (vključno s stroški za revizijo).

Revizija proti zavrnitvi tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo ni dovoljena. Tožeča stranka je vložila tožbo za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo skupaj zato, ker je bilo isto sodišče stvarno pristojno za oba tožbena zahtevka, ki se sicer nanašata na isto dejansko, a drugačno pravno podlago. S tem pa ni mogoče obiti določbe 382. člena ZPP, po katerem mora vrednost vsakega od zahtevkov presegati 1.000.000 tolarjev in mora ta znesek preseči tudi izpodbijani del pravnomočne sodbe. V obravnavanem primeru vrednost izpodbijanega sodbe v zvezi s premoženjsko škodo ne dosega revizijskega praga, zato ne zadošča za vložitev revizije, ki je izredno pravno sredstvo in je dovoljena samo v tistih primerih, ki jih izrecno določa ZPP. To je razumljivo, saj je revizija mogoča proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila izčrpana ustavna pravica do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva ali ko je pravdna stranka ni izrabila, ker je ni uveljavila. Glede na to je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 377. členu ZPP s sklepom zavrglo revizijo, ker tega ni storila v mejah svojih pristojnosti že sodnica sodišča prve stopnje (374. člen ZPP).

Revizija proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča za nepremoženjsko škodo pa ni utemeljena.

Iz sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči pri določanju pravnega standarda pravične denarne odškodnine uporabili 200. in 203. člen ZOR, kar je pravilno. Ker slovenska zakonodaja ne omogoča denarne odškodnine zaradi samega posega v človekove pravice, konkretneje v človekovo telo in zdravje, temveč zahteva določeno posledico, sta sodišči pravilno upoštevali vse okoliščine primera (ki jih tožeča stranka ponovno poudarja v reviziji), zlasti stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Po individualizaciji škode, ki jo je utrpel tožnik zaradi srednje hude poškodbe, sta škodo ustrezno objektivizirali, zato da sta enako uporabljali pravo in omogočili enako varstvo pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Uradni list št. 33/91-45/94I) tako oškodovancu, kot tistim, ki so odgovorni za škodo.

V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi v zvezi z zdravljenjem sta podrobno opisali vse neugodnosti v zvezi z operacijami in hospitalizacijo, rentgeniziranjem in prejemanjem zdravil, prevezovanjem in drugim. Upoštevali sta tudi, da je tožnik trpel hude, srednje hude in blage bolečine, pri čemer nista zanemarili dejstva, da bodo bolečine in nošenje trebušnega pasu trajali tudi v bodoče (203. člen ZOR), toda sodišče druge stopnje je na tretji strani utemeljitve sodbe pravilno zapisalo, da je glede na intenzivnost prestanih bolečin in tožnikovo starost pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 1.300.000 tolarjev.

Sodišči nista zanemarili resne stopnje in trajanja primarnega in sekundarnega strahu, revizijskega poudarka, češ da je pri tožniku obstajal blag strah še v času izdelave izvedeniškega mnenja dne 15.3.1998 pa ni mogoče upoštevati, ker ni bil tako intenziven, da bi v tožnikovi duševnosti pustil resnejše posledice.

Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvostopenjsko sodišče res prenizko ovrednotilo, toda pritožbeno sodišče, ki je upoštevalo posledice zaradi odstranitve vranice in postoperativne trebušne kile, je pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR, ko je odškodnino zvišalo na 2.200.000 tolarjev. Ta znesek ustreza duševnemu trpljenju upokojenega tožnika v bodoče, ki je sicer res omejen v mnogih stvareh, toda težave zaradi kolen je vendarle pripisati tudi degenerativnim spremembam in niso le posledica poškodbe.

Tudi odškodnina 200.000 tolarjev za skaženost je primerna, saj je brazgotina na prednjem delu telesa vidna le tedaj, kadar se oškodovanec razgali do pasu, sprememba zaradi nošenja kilskega pasu pa pri tožnikovi starosti tudi ne more povzročati frustracij. Dejstva, da bi tožnik zaradi poškodbe šepal, sodišče prve stopnje ni ugotovilo in ker tega tožnik v pritožbi ni izpodbijal, sodišče druge stopnje ni upoštevalo, revizijsko sodišče pa je po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano na dejansko podlago, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Tako se izkaže, da je bila z izpodbijano sodbo prisojena pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo in da revizija v tem delu ni utemeljena. Tudi v tistem delu, ki se nanaša na prisojene obresti, ni utemeljena. Na enake ugovore je Vrhovno sodišče Republike Slovenije istim odvetnikom že večkrat odgovorilo (glej npr. sodbo opr. št. II Ips 578/2001), zato na kratko ponovno pojasnjuje, da je bilo v zvezi z obrestmi za nepremoženjsko škodo na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 sprejeto načelno pravno mnenje in da bi bilo drugačno obravnavanje tožnika v nasprotju z dotlej ustaljeno sodno prakso in enakostjo oškodovancev pred zakonom (14. in 22. člen URS). Tudi roka iz 919. člena ZOR v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti, ker se v pretežni sodni praksi Vrhovnega sodišča upošteva rok iz 919. člena ZOR samo v tistih primerih, ko gre za čisto pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, obravnavani primer pa temelji na predpisih o obveznem zavarovanju odgovornosti v prometu in ne na pogodbi med pravdnima strankama.

Ker torej revizija proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka za odškodnino za nepremoženjsko škodo ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena in v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).