Jedro

Glede na to, da so v predmetnem postopku relevantne samo ugotovitve, ki se nanašajo na leto 1997, sta sodišče in tožena stranka pravilno zaključila, da ni mogoče sklepati, da bi bil davčni organ z nepravilnostmi v poslovanju delodajalca tožnika za leto 1997 seznanjen že v inšpekcijskem postopku, saj se inšpekcijski postopek na to leto ni nanašal in dokumentacija za to leto ni bila pregledana, temveč je ta dejstva ugotavljala šele policija in je bil davčni organ z njimi seznanjen šele z dopisom Urada kriminalistične policije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 2. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada Postojna z dne 10. 4. 2001, s katerim je organ prve stopnje po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za leto 1997. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi je po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka odmere dohodnine za tožnika za leto 1997. Okoliščine, ki bi lahko pripeljale do drugačne odločbe o odmeri dohodnine za leto 1997, so bile razvidne šele iz dopisa Urada kriminalistične policije Policijske uprave z dne 14. 3. 2001 in ne že iz inšpekcijskega zapisnika z dne 30. 6. 2000, saj ta zapisnik in na njegovi podlagi izdana inšpekcijska odločba ne vsebujeta podatkov, ki se nanašajo na tožnika in na leto 1997. 3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da je sodišče isto dejstvo (dopis kriminalistične policije) in isti historični dogodek (inšpekcijski pregled) dvakrat različno interpretiralo, ko je prvič v zadevi U 313/2001 prvotno odločbo tožene stranke odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v nov postopek, v tem postopku pa je (v ponovljenem postopku izdano) pritrdilo enaki odločitvi tožene stranke. Sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe glede ključnega vprašanja ni z ničemer konkretiziralo. Upravni organ ni mogel iz dopisa z dne 14. 3. 2001 izvedeti nobenih novih dejstev. Domnevna odločitev upravnega odbora družbe A. d.o.o. je zgolj navedba oziroma domneva, ne pa izkazano dejstvo. Sodišče v nasprotju z ZUS ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje ni bilo nesporno ugotovljeno.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1 v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato se Vrhovno sodišče glede navedb tožnika, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ne opredeljuje.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Med strankama je sporno, kdaj je davčni organ prve stopnje izvedel za nova dejstva, na podlagi katerih je bila z izpodbijanim sklepom uvedena obnova postopka odmere dohodnine za tožnika za leto 1997, in ali je bila v zvezi s tem obnova postopka glede na določbo 1. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP uvedena pravočasno, in sicer v roku enega meseca od dneva, odkar je davčni organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.

9. Kot izhaja iz podatkov sodnega in upravnih spisov, je bil pri tožnikovemu delodajalcu v mesecu juniju 2006 izveden davčni inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in izplačevanja davkov in prispevkov za leti 1998, 1999 in za obdobje januar - julij 2000. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, sta sodišče in organ druge stopnje ugotovila, da v inšpekcijskem zapisniku in na njegovi podlagi izdani odločbi Davčnega urada Postojna niso navedene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko organ prve stopnje sklepal, da so bili tožniku nezakonito izplačani prejemki v obliki štipendij. Prvostopenjski organ je bil šele z dopisom Urada kriminalistične policije z dne 14. 3. 2001, ki mu je bil priložen pregled nezakonito prejetih prejemkov tožnika, obveščen o nepravilnostih, ki se nanašajo na leti 1996 in 1997. Glede na to, da so v tem postopku relevantne samo ugotovitve, ki se nanašajo na leto 1997, sta sodišče in tožena stranka pravilno zaključila, da ni mogoče sklepati, da bi bil davčni organ z nepravilnostmi v poslovanju delodajalca tožnika za leto 1997 seznanjen že v inšpekcijskem postopku, saj se inšpekcijski postopek na to leto ni nanašal in dokumentacija za to leto ni bila pregledana, temveč je ta dejstva ugotavljala šele policija.

10. Samo dejstvo, da je sodišče prvotno odločbo tožene stranke odpravilo, odločbo, izdano v ponovljenem postopku, pa potrdilo, še ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje s sodbo U 313/2001-7 z dne 18. 10. 2002 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16. 7. 2001, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper isti prvostopenjski sklep. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da iz spisov ni mogoče ugotoviti, za katera nova dejstva je prvostopenjski organ izvedel iz dopisa Urada kriminalistične policije, in toženi stranki naložilo, da v zvezi s tem oceni tudi inšpekcijski zapisnik ter na tej podlagi ugotovi, katera dejstva, vsebovana v dopisu, so bila za organ nova, in katera so mu bila že prej znana. Kot izhaja iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe je tožena stranka v skladu z navodili v sodbi pribavila inšpekcijski spis in na tej podlagi v povezavi z navedenim dopisom ponovno ugotovila dejansko stanje. Glede na navedeno so neutemeljeni tožnikovi zaključki, da je sodišče na podlagi identičnih podatkov v spisu dvakrat različno odločilo in procesne kršitve, ki jih zatrjuje tožnik, niso podane. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je dejstva, ki jih je ugotovila policija v postopku obravnave kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve, šteti kot nova dejstva, ki utemeljujejo uvedbo obnove postopka odmere dohodnine. V obnovljenem postopku odmere dohodnine pa bo tožnik imel možnost, da dokaže, da ta nova dejstva niso bila pravilno ugotovljena.

11. Glede ugovora, da Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru ne gre za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bil v obravnavanem primeru pravno pomemben le datum, kdaj je bil prvostopenjski organ obveščen o novih dejstvih, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, kar je mogoče ugotoviti samo na podlagi listin, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

12. Ker niso podani revizijski razlogi, na katere se sklicuje tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.