Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov pravilno upoštevalo ne le, da dogovor v 2. točki pogodbe ne izključuje dogovora v 7. točki, ki jasno opredeljuje klavzulo o določitvi cene na enoto, pač pa tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na skupen namen pogodbenikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (I., II., III., IV. in VI. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 728,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18070/2012 z dne 23. 2. 2012 v 1., 2. in 3. odstavku izreka. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 14.926,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2012 dalje do plačila ter da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 7.239,70 EUR. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 14.926,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2012 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka 236,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. do IV. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.299,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2011 dalje do plačila (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.925,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se v pritožbi zoper obsodilni del sodbe sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je določba v gradbeni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili 15. 11. 2010, da se obračun izvršenih del izvede po dejansko izvedenih količinah in enotnih cenah iz predračuna, v nasprotju z ostalimi določili pogodbe in v nasprotju s tem, kar sta se pravdni stranki dogovorili. Vse okoliščine medsebojnega poslovanja pravdnih strank kažejo, da sta se dogovorili, da znesek 31.000,00 EUR (brez DDV) predstavlja znesek, za katerega se je tožeča stranka zavezala opraviti dogovorjena gradbena dela (ključ v roke). Čeprav pogodba ne omenja izrecno klavzule ključ v roke, je iz njenega konteksta, zlasti pa ravnanja pogodbenih strank, jasno, da sta se dogovorili za takšno klavzulo. Tožena stranka je bila prepričana, da znesek 31.000,00 EUR predstavlja končno pogodbeno vrednost in da se posebej obračunavajo le ročni transporti. Ker je gradbeno pogodbo pripravila tožeča stranka in jo je tožena stranka le podpisala, se ne strinja z zaključkom sodišča, da je pogodbo možno razložiti upoštevaje pravila razlage iz 82. člena OZ, ampak meni, da je treba nejasna pogodbena določila razlagati v njeno korist in pri tem upoštevati določila 83. člena OZ. Tožena stranka je v razmerju do tožeče stranke nastopala kot potrošnica, ki se je odločila za naročilo gradbenih storitev tožeče stranke. Pogodbeni pogoji, ki izhajajo iz pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, v skladu z določbo 24. člena ZVPot štejejo za nepoštene pogoje, ker cena storitve, ki sta jo dogovorili, ni bila določena niti določljiva, zaradi česar je bila tožena stranka zavedena. Tožeča stranka je tekom gradnje ni nikoli obvestila, da bodo pogodbeno dogovorjena dela prekoračena, kar bi skladno z določbami OZ morala storiti. Zato je tožeča stranka po samem zakonu izgubila kakršnokoli terjatev do tožene stranke zaradi večjih stroškov. Ker tožnik glede zatrjevanih izvenpredračunskih del ni dokazal, da bi o tem kadarkoli obvestil toženo stranko, mu ni mogoče priznati terjatve za plačilo zneska, ki presega dogovorjena dela v predračunu, pri čemer je treba upoštevati še to, katera dela iz predračuna so bila dejansko opravljena. Tožeča stranka bi morala pri sestavljanju popisa del in oceni njihove vrednosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in toženo stranko opozoriti, da popis del morda ni ustrezen ali da zajema premajhne količine. Ker tega ni storila, je toženo stranko ves čas zavajala.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta pogodbenici gradbene pogodbe – dogovora o izvedbi gradbeno-obrtniških del na objektu X z dne 15. 11. 2010 (v nadaljevanju pogodba), in sicer tožnica kot izvajalka, toženka pa kot naročnica del. Sporna med njima je vsebina gradbene pogodbe v tistem delu, ki se nanaša na določitev cene. Po trditvah tožeče stranke je bila v pogodbi dogovorjena cena na enoto (enotna cena, cena na enoto mere), kot izhaja iz 7. točke pogodbe, ki glasi: „Obračun izvršenih del se izvede po dejansko izvedenih količinah in enotnih cenah iz predračuna“. Glede na takšno klavzulo zahteva plačilo po dveh računih za vsa dela, ki jih je izvedla, upoštevaje dejansko izvedene količine in cene, dogovorjene v popisu del in predračunu (priloga A3). Tožena stranka temu nasprotuje, češ da sta se z gradbeno pogodbo dogovorili za fiksno ceno izvedbe del oziroma za klavzulo gradbena dela – ključ v roke. Sklicuje se na 2. točko pogodbe, ki glasi: „Vrednost del je 31.000,00 EUR, brez DDV-ja“. Ker je tožeči stranki plačala za opravljeno delo 27.330,00 EUR, je s tem preplačala dejansko izvedena dela, kar uveljavlja v pobot skupaj s stroški, ki so nastali, ker je tožeča stranka samovoljno in nedopustno prenehala z deli.

6. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama pogodbeni dogovor o plačilu po ceni na enoto in da nista dogovorili klavzul pogodbe na ključ ali skupno dogovorjene cene, da pa je tožeča stranka dejansko naredila količinsko več gradbenih in obrtniških del, kot so bila predvidena ob sklenitvi gradbene pogodbe in navedena v predračunu. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka zaračunala toženki izključno tista dela, ki jih je sama izvedla ter da so bili razlogi za prekinitev del na strani tožene stranke.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodbe. Sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in tudi njegove materialnopravne zaključke.

8. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi določbe 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ ni utemeljen. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov pravilno upoštevalo ne le, da dogovor v 2. točki pogodbe ne izključuje dogovora v 7. točki, ki jasno opredeljuje klavzulo o določitvi cene na enoto, pač pa tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na skupen namen pogodbenikov. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, so klavzule o določitvi cene, ki jih opredeljuje OZ (določbe 654. in 659. člena) in Pogodbene gradbene uzance, sledeče: 1. klavzula o ceni na enoto, 2. klavzula o skupaj dogovorjeni ceni in 3. klavzula o ceni na ključ. Pravdni stranki nasprotujoče razlagata vsebino njunega dogovora o ceni oziroma o izbrani klavzuli v gradbeni pogodbi. Klavzula o ceni na ključ, ki je za izvajalca gradbenih del najstrožja, v pogodbi ni omenjena in očitno ni bila dogovorjena. Enako velja za klavzulo o fiksni, nespremenljivi ceni. Tudi zato, ker je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sestavni del pogodbe natančen popis del in predračun, ki vsebuje poleg popisa del in količin tudi navedbo cen po posameznih elementih. V primeru, če takšen popis del ne bi bil sestavni del pogodbe, bi bilo utemeljeno sklepanje, da se cena iz 2. točke pogodbe nanaša na dogovor o fiksni ceni, ki ga zatrjuje tožena stranka. Pri tem po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno, da sta pravdni stranki v 6. točki pogodbe dogovorili način plačila v treh obrokih. Stališče izvedenca o tem, kakšen je bil dogovor pravdnih strank o ceni, tudi ni upoštevno in je razloge o tem že pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče. 9. Da bi bilo potrebno pogodbena določila razlagati v korist tožene stranke na podlagi določbe 83. člena OZ zato, ker je pogodbo sestavila tožeča stranka, pa tudi ne drži. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožena stranka tista, ki je s pomočjo svetovalca I. B. pripravila ponudbo, ki je sestavni del pogodbe, tožeča stranka pa je vanjo zgolj vnesla cene. Že zato ni izpolnjen pogoj za uporabo razlagalnega pravila, ki ga vsebuje 83. člen OZ. Pritožbeni očitek o nepoštenih pogodbenih pogojih, ki so po drugem odstavku 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov nični, pa končno tudi ni utemeljen. Glede na zgoraj navedene okoliščine sklenitve pogodbe tožeči stranki ni mogoče očitati pogodbenih pogojev, ki bi bili nepošteni do toženke kot potrošnice, v pogodbi dogovorjena cena storitve pa je bila določljiva.

10. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo ko neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj so se pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, po uradni dolžnosti ugotovljenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka. Povrniti pa mora tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni po določbah Zakona o odvetniški tarifi (587,20 EUR za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi, 20,00 EUR za materialne stroške, skupaj z DDV 728,60 EUR).