Jedro

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se bo obdolžencu izrečena kazen zapora izvršila tako, da se bo v skladu z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvrševala tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni, prekršilo kazenski zakon v 5. točki 372. člena ZKP, saj je prekoračilo pooblastila, ki mu gredo po zakonu. Sodišče prve stopnje je sicer o načinu izvršitve kazni pravilno odločilo po tretjem odstavku 86. člena KZ-1, saj ta določa, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na način, določen s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec pred sodiščem tak predlog podal. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje štelo še okoliščino, da se obdolženec že dalj časa pogovarja o nastopu službe kot okoliščino, da je obdolženec ob trenutku odločanja sodišča že imel zaposlitev. Že zaradi dejstva, da obsojenec v skladu s prej navedeno odločbo KZ-1 sodišču ni predlagal navedenega načina izvršitve kazni zapora, sodišče prve stopnje ne bi smelo samo odločiti o načinu izvršitve le te. Sicer pa ne bi moglo odločiti tako kot je, tudi če bi obdolženec predlog podal, saj v času odločanja sodišča obdolženec ni izpolnil obligatornega zakonskega pogoja, da je zaposlen. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi višje državne tožilke in odločbo o načinu izvršitve izrečene kazni zapora obdolžencu razveljavilo.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe obdolženega M.M. in ob delni ugoditvi pritožbi višje državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremeni:

1. V krivdnem izreku tako, da je obdolženi M.M.: - z dejanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe pod točkami I/I in II in II/I in II, storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, - z dejanji, opisanimi v izreku izpodbijane sodbe pod točkami I/III in II/III, storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. 2. V odločbah o kaznih pa tako, da se obdolženemu M.M.: - za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 določi kazen 9 (devet) mesecev zapora, - za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije pa po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, nato pa po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu izreče enotna kazen 1 (eno) leto zapora.

3. V odločbi o načinu izvrševanja izrečene kazni po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 pa tako, da se ta razveljavi.

II. V ostalem se pritožba višje državne tožilke, obdolženega M.M. pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.M. spoznalo za krivega pod točko I/I storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, pod točko I/II nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, pod točko I/III kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, pod točko II/I nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, pod točko II/II nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in pod točko II/III kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za ta kazniva dejanja je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo (prav bi bilo: določilo) kazni zapora, in sicer dva meseca, dva meseca, deset mesecev, dva meseca, en mesec in dva meseca, nato pa mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se v skladu z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvršuje tako, da obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej dela, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov iz 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP, plačila sodne takse ter plačila stroškov oškodovancev in njihovih pooblaščencev po 8. točki prvega odstavka 92. člena ZKP. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolžencu naložilo povrnitev premoženjskopravnih zahtevkov, in sicer oškodovancu M.D. v skupni višini 22.425,34 EUR s pripadajočimi obrestmi in U.V. 1.078,58 EUR s pripadajočimi obrestmi, v preostalem se oškodovanca s premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - z laično pritožbo obdolženi M.M. smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s smiselnim predlogom pritožbenemu sodišču, da ga oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremeni tako, da obdolžencu izreče predlagano zaporno kazen v enotni višini enega leta in sedem mesecev zapora, kot jo je predlagalo tožilstvo v besedi strank na zadnji glavni obravnavi.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: K pritožbi obdolženega zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

4. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da so obdolžencu očitana kazniva dejanja dokazana. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženega pa še dodaja:

5. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Obdolženec ponavlja svoj zagovor, da očitanih kaznivih dejanj ni storil in da sta oškodovanca M.D. in U.V. zoper njega kazenski postopek zrežirala. Prepričan je, da je nedolžen in vse kar se mu očita je ena velika laž, saj oškodovanca nista predložila nobenih tehtnih dokazil. 6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam obeh oškodovancev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Z obširnimi, tehtnimi in povsem sprejemljivimi razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče povsem strinja, se nanje sklicuje in jim kaj bistvenega nima za dodati. Oba oškodovanca sta natančno opisala, na kakšen način je obdolženec prišel do bančne kartice Activa/Mastercard Banke Celje d.d. in kreditne kartice Diners Club international d.o.o. oškodovanca M.D. in do kreditne kartice Diners Club international d.o.o. oškodovanca U.V., kot tudi kako je kartice obdolženec uporabil in kako sta ugotovila, da si jih je prilastil prav obdolženec. Sicer pa sta njuni izpovedbi potrjeni tudi z listinskimi dokazi, ko je obdolženec opravil nakupe blaga in kot kraj dostave navedel svoje prebivališče. Nadaljevano kaznivo dejanje goljufije pa je obdolžencu dokazano ne samo z izpovedbo oškodovanca M.D., ki je povedal koliko denarja in kdaj ga je posodil obdolžencu, ampak tudi z izpovedbami prič, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo. Obdolženčevi pavšalni navedbi, da je vse kar se mu očita, velika laž ter da sta se oškodovanca zoper njega zarotila, tako nikakor ni moč slediti.

7. Po obrazloženem se pokaže, da obdolženčeva pritožba ne more omajati prvostopnih dejanskih ugotovitev in so zato njegove pritožbene navedbe zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljene.

K pritožbi višje državne tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona:

8. Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se bo obdolžencu izrečena kazen zapora izvršila tako, da se bo v skladu z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvrševala tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal, razen v prostih dneh, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni, prekršilo kazenski zakon v 5. točki 372. člena ZKP, saj je prekoračilo pooblastila, ki mu gredo po zakonu. Sodišče prve stopnje je sicer o načinu izvršitve kazni pravilno odločilo po tretjem odstavku 86. člena KZ-1, saj ta določa, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na način, določen s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec pred sodiščem tak predlog podal. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje štelo še okoliščino, da se obdolženec že dalj časa pogovarja o nastopu službe kot okoliščino, da je obdolženec ob trenutku odločanja sodišča že imel zaposlitev. Že zaradi dejstva, da obsojenec v skladu s prej navedeno odločbo KZ-1 sodišču ni predlagal navedenega načina izvršitve kazni zapora, sodišče prve stopnje ne bi smelo samo odločiti o načinu izvršitve le te. Sicer pa ne bi moglo odločiti tako kot je, tudi če bi obdolženec predlog podal, saj v času odločanja sodišča obdolženec ni izpolnil obligatornega zakonskega pogoja, da je zaposlen. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi višje državne tožilke in odločbo o načinu izvršitve izrečene kazni zapora obdolžencu razveljavilo.

K preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti:

9. Ob reševanju pritožbe obdolženega je pritožbeno sodišče preizkusilo prvostopno sodbo tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pri tem pa (izven pritožbenih navedb) ugotovilo, da je prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon v škodo obdolženca, ki ga pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj, ki so opisana v izreku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je obdolženec s storitvijo kaznivih dejanj velike tatvine in tatvine storil eno samo nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, s storitvijo kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 pa storil eno samo nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da gre tako v primeru kaznivih dejanj tatvin kot kaznivih dejanj goljufij za nadaljevani kaznivi dejanji. Dejanji sta bili namreč izvršeni v kontinuiranem časovnem obdobju zoper oba oškodovanca, ki sta v kritičnem času bila obdolženčeva partnerja, in ko je obdolženec imel do vseh opisanih dejanj nedvomno enak psihični odnos (v smislu enotnega naklepa).

10. Skladno z zgoraj navedenim je pritožbeno sodišče obdolžencu M.M. na novo določilo posamezni kazni za nadaljevani kaznivi dejanji velike tatvine in goljufije, nato pa mu izreklo enotno kazen eno leto zapora. Pri tem je upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nova kazen pa je nižja od prej izrečene enotne kazni tudi zaradi dejstva, da je obdolženec z vsemi dejanji, ki so opisana v izreku izpodbijane sodbe, storil le eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Zato ne more biti uspešna pritožba višje državne tožilke, ki pritožbenemu sodišču predlaga izrek višje enotne kazni zapora, in sicer take, kot je bila predlagana pred sodiščem prve stopnje v besedi strank na zadnji glavni obravnavi.

11. Pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

12. Sodba pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 394. člena ZKP.

13. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena v korist obdolženega M.M., temu ni bilo naloženo plačilo stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).