Jedro

Poslovni delež družbenika preneha z dnem izstopa družbenika iz družbe. Pri zakonskem izstopu na podlagi tožbe družbenika, s katero zahteva od družbe izstop, preneha družbenikov poslovni delež z dnem pravnomočnosti sodne odločbe, ki ima oblikovalni učinek. Zato se vrednost njegovega poslovnega deleža oceni na dan pravnomočne sodne odločbe o izstopu družbenika iz družbe.

Izrek

Pritožba se v delu zoper točko III.1. zavrže. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodbo delno spremeni, tako da: je dolžna tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.803,79 EUR od 14. 03. 2006 do 19. 03. 2010 (del točke III.2. izreka), se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 4.350,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka), V ostalem se pritožba zavrne in se v ostalem sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da: se sprememba tožbe dovoli (točka I. izreka); se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi v delu, ki se nanaša na vračilo malega žiga (točka II. izreka); je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.889,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III.1. izreka); se višji tožbeni zahtevek zavrne (točka III.2. izreka); je dolžna tožena stranka po nasprotni tožbi (nadalje: tožeča stranka) tožeči stranki po nasprotni tožbi (nadalje: toženi stranki) v roku 15 dni plačati 4.350,36 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka); nosi vsaka pravdna stranka svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Izrecno je uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po vsebini pa tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je nedovoljena v delu, v katerem je tožeča stranka uspela. Sicer je pritožba delno utemeljena, v pretežnem delu pa ni utemeljena.

4. Tožeča stranka izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v celoti, torej tudi v delu, v katerem je tožeča stranka uspela (točka III.1. izreka). Ker tožeča stranka v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

5. Nadalje tožeča stranka v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje, da se sprememba tožbe dovoli (točka I. izreka), saj meni, da je sklep v nasprotju z odločitvijo, da se višji tožbeni zahtevek zavrne (točka III.2. izreka). Ta pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko je dopustilo spremembo tožbe, odločilo zgolj o tem, da se dopusti obravnavanje spremenjenih tožbenih zahtevkov. To pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenim zahtevkom tožeče stranke. Zato, po presoji pritožbenega sodišča, ne drži pritožbena navedba, da je izrek izpodbijane odločbe sam s seboj v nasprotju.

6. Pritožbeno sodišče v zvezi z nadaljnjim sklopom pritožbenih navedb, ki se nanašajo na strukturo same sodbe pojasnjuje, da je sodba sodišča prve stopnje sestavljena v skladu 324. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pisna sodba (in sklep) ima uvod (na 1. strani) nato izrek (na 1. strani odločbe za uvodom oziroma med »odločilo« in »obrazložitev«), iz katerega izhaja, kako je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenih zahtevkih, nadalje obrazložitev (od 1. do 10. strani) ter nazadnje pravni pouk (stran 10. in 11.). Obrazložitev je bila v tem primeru sestavljena po naslednjih sklopih: navedbe tožeče stranke (točka I. obrazložitve), navedbe tožene stranke (točka II. obrazložitve), navedbe tožene stranke v zvezi z nasprotno tožbo (točka III. obrazložitve), navedba izvedenih dokazov ter obrazložitev, zakaj je sodišče prve stopnje izvedbo drugih predlaganih dokazov zavrnilo (točka IV. obrazložitve), razlogi sodišča prve stopnje glede odločitve o delnem umiku tožbe (točka V. obrazložitve), razlogi sodišča prve stopnje glede odločitve o dopustitvi spremembe tožbe, o ugovoru zastaranja ter glede vsebine posameznih zahtevkov (točka VI. obrazložitve), razlogi sodišča prve stopnje glede zahtevka po nasprotni tožbi ter izrek o stroških postopka (točka VII. obrazložitve, pomotoma zapisano točka V.).

7. Pritožbeno sodišče v pojasnilo še dodaja, da imata izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe vsak svoje oštevilčenje, ki je namenjeno zgolj temu, da je vsebina sodbe bolj pregledna. Tožeča stranka v zvezi z vsebino navedb pravdnih strank (točke I. do III. obrazložitve) neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da odločitev gradi zgolj na navedbah druge stranke. Navedbe pravdnih strank so po zakonski določbi del sodbe sodišče prve stopnje (324. člen ZPP), niso pa to razlogi sodišča glede odločitve v zadevi. Izpodbijana sodba je tudi sicer razumljiva in sposobna preizkusa, tako da bistvena kršitev določba postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Tudi drugih očitkov postopkovnih kršitev tožeča stranka ne uveljavlja uspešno. Kršitve določb postopka so sicer zatrjevane, niso pa v zadostni meri obrazložene (npr. glede zatrjevane kršitve 289. člena ZPP ter 3., 7. in 11. člena ZPP), da bi tožeča stranka z njimi mogla uspeti. Enako velja tudi za očitek, da je bilo sojenje pristransko. Ostale pritožbene navedbe glede kršitev določb postopka niso razumljive (npr. glede dvojnega oštevilčenja listin), zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

9. Sicer pa pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede vsakega od uveljavljenih tožbenih zahtevkov posebej, zato jih je pritožbeno sodišče obravnavalo v istem vrstnem redu.

10. V zvezi z neupravičenim odvzemom delovnih predmetov (tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.354,04 EUR - točka VI.1. obrazložitve) tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da terja odškodnino, ker so odtujeni predmeti v času do vrnitve (od 30. 11. 2005 do 06. 11. 2009) zaradi amortizacije izgubili na vrednosti. Ker je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje kot podlago svojega zahtevka navajala, da gre za odškodnino, ker ji predmeti niso bili vrnjeni, je to pritožbeno trditev treba šteti za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), ki po koncu glavne obravnave ni več dopustna (prvi odstavek 184. člena ZPP).

11. Glede manometra, ki je bil del tega zahtevka, pa je sodišče prve stopnje primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo njegove vrednosti delno ugodilo (v višini 45,00 EUR). Sodišče je o višini odškodnine za odvzeti manometer pravilno odločalo ob upoštevanju njegove amortizacije, saj bi tožeči stranki sicer prisodilo več, kot je znašala škoda. Sodišče namreč po 168. členu Obligacijskega zakonika (OZ) prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane oškodovančev položaj tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja. To pomeni, da je odločalo ob upoštevanju okoliščine, da je bil manometer v času, ko je bil tožeči stranki odvzet, že delno amortiziran. Ker je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku za plačilo vrednosti odvzetega manometra, pa tudi ni podlage za to, da bi sodišče toženi stranki hkrati naložilo še vrnitev tega predmeta, saj bi bili tožeči stranki tako prisojeni dve vrsti odškodninskega zahtevka (164. člen OZ), ki jih ni mogoče uveljavljati kumulativno.

12. V zvezi z zahtevkom za plačilo izdelave žiga (tožbeni zahtevek za plačilo zneska 18,77 EUR - točka VI.2. obrazložitve), je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo dokazno oceno, da je tožena stranka račun, ki je bil plačan z gotovino, plačala iz lastnih sredstev. Tožeča stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje zgolj z navedbo, da tožena stranka za svoje navedbe ni predložila nobenega potrdila (računa), ne more uspešno izpodbiti.

13. Enako velja tudi glede zahtevka za povračilo škode v višini vrednosti montaž petih klimatskih naprav v skupnem znesku 1.147,55 EUR (točka VI.3. obrazložitve). Sodišče prve stopnje je sprejelo pojasnilo tožene stranke, da je bila montaža v računih navedena zgolj zaradi plačila nižjega DDV, saj je bila ta navedba potrjena z izpovedbo priče in tožene stranke. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Tožeča stranka sicer vztraja pri dokaznem predlogu z zaslišanjem priče L. P., za katero pa sama navaja, da ne obstaja. Tako ni mogoče slediti njeni navedbi, da bi s tem dokaznim predlogom lahko dokazala, da je toženec sam opravil montaže klima naprav. Tožeča stranka sicer še navaja, da sodišče glede tega dela zahtevka ni ustrezno upoštevalo drugih dokaznih predlogov tožeče stranke, vendar pa te pritožbene navedbe ne pojasni podrobneje. Ker dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne preizkuša po uradni dolžnosti, tožeča stranka tudi v tem delu s pritožbo ni uspešna.

14. Glede vrnitve posojila v znesku 2.803,79 EUR (točka VI.4. obrazložitve) je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačila glavnice, zavrnilo pa zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od 30. 11. 2005 do poteka paricijskega roka, torej do 19. 03. 2010. Glede roka za vrnitev posojila je tožeča stranka sicer navajala, da je bilo dogovorjeno, do bo tožena stranka posojilo nemudoma vrnila, vendar pa sodišče prve stopnje navedeni trditvi tožeče stranke ni sledilo, saj je zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas pred potekom paricijskega roka zavrnilo.

15. V tem delu je pritožba tožeče stranke delno utemeljena. Tožeča stranka je v tožbi navajala še, da je toženo stranko dne 13. 01. 2006 (ponovno) pozvala na vrnitev posojila, tožena stranka pa te trditve ni prerekala. Kot to določa drugi odstavek 574. člena OZ mora posojilojemalec vrniti posojilo, glede katerega rok vrnitve ni bil določen, po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, da posojilo vrne. Dvomesečni rok za vrnitev posojila se je tako iztekel dne 13. 03. 2006, zaradi česar je treba toženi stranki naložiti še plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od nastanka zamude dalje. Ob pravilni uporabi materialnega prava (peti odstavek 358. člena ZPP) je zato treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki III.2. izreka delno spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti od zneska 2.803,79 EUR za čas od 14. 03. 2006 do 19. 03. 2010. 16. Glede plačila zneska 924,65 EUR v zvezi z nalogom, da se družbi N. d.o.o. nakaže ta znesek (točka VI.5. obrazložitve), je tožena stranka pojasnila, da je bila klima, ki je bila predmet navedenega računa, prevzeta in montirana na M. Okoliščina, da tožena stranka v času, ko je dala nalog za plačilo navedenega zneska pri tožeči stranki ni bila več zaposlena, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila v spornem obdobju še vedno zakoniti zastopnik tožeče stranke, ni odločilna. Pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo dokaznih listin tožeče stranke pa ni dovolj obrazložena, da bi tožeča stranka v tem delu s pritožbo lahko uspela.

17. Trditve tožeče stranke o neupravičene dvigu tožene stranke v višini 280,41 EUR (točka VI.6. obrazložitve) je sodišče prve stopnje presodilo ob upoštevanju pojasnila tožene stranke, da si je dne 08. 12. 2005 (A 33) z dvigom zneska 239,56 EUR povrnila plačilo za bakreno cev za izolacijo, ki jo je plačala s svojo bančno kartico dne 01. 12. 2005 (A 43). Vsebina navedenih listin torej ni v nasprotju s trditvami tožene stranke, zato dokazne ocene sodišča prve stopnje tožeča stranka ni uspela izpodbiti, kot tudi ne izkazati svoje trditve, da si je tožena stranka te stroške izplačala dvakrat. 18. Plačilo zneska 87.631,53 EUR je tožeča stranka zahtevala iz naslova povračila izgubljenega zaslužka (dobička) za čas od 30. 11. 2005 do 31. 08. 2007 (točka VI.7. obrazložitve). Glede izgubljenega dobička je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi zahtevala plačilo dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati (tretji odstavek 168. člena OZ). Tak sklep je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen ob upoštevanju okoliščine, da se je z dejavnostjo montaže in servisiranja klimatskih naprav ukvarjala izključno tožena stranka. Ker so bile neprerekane trditve tožene stranke, da je bila ona nosilec obrtne dejavnosti, bi morala namreč tožeča stranka, na podlagi drugega odstavka 11. člena Obrtnega zakona (Uradni list RS št. 40/2004), v času odsotnosti nosilca obrtne dejavnosti prenehati z opravljanjem obrtne dejavnosti.

19. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni verjetno izkazala trditve, da bi zaposlila osebo z obrtnim dovoljenjem, v kolikor ji tožena stranka tega ne bi onemogočila, saj zatrjevane okoliščine (odtujitev orodja v vrednosti 1.354,04 EUR, oviranje dostopa do dokumentacije v času do 11. 01. 2006 ter do poslovne dokumentacije v času do 04. 04. 2006) ne predstavljajo nepremostlijvih ovir, zaradi katerih tožeča stranka (niti v času do izdaje sodbe sodišča prve stopnje) ne bi mogla nadaljevati z opravljanjem dejavnosti montiranja in servisiranja klima naprav. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji vtoževana škoda res nastala ter da tožbene navedbe glede izgubljenega dobička niso sklepčne, pa tudi ni utemeljen očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagane priče. 20. Glede plačila zneska 1.059,00 EUR in zneska 239,56 EUR v zvezi z zatrjevano protipravno prisvojitvijo klimatske naprave ter bakrene cevi (točka VI.8. obrazložitve) kot tudi glede plačila zneska 3.426,63 EUR v zvezi s štirimi klima napravami (točka VI.9. obrazložitve), tožeča stranka v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati predlagane priče s strani M. in družbe F. d.o.o., ne pa verjeti izpovedbi tožene stranke, ki za svoje navedbe, po mnenju tožeče stranke, ni predložila ustreznih listinskih dokazov.

21. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je to, ne le na podlagi izpovedbe tožene stranke, temveč tudi na podlagi drugih listinskih dokazov presodilo, da je tožena stranka v spornem obdobju v imenu in za račun tožeče stranke poslovala z navedenima strankama (B50, B8). Glede na to, da tožena stranka s poslovno dokumentacijo tožeče stranke ne razpolaga, ne zadošča trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni predložila računa, iz katerega bi bila razvidna prodaja klima naprave. Tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni ponudila ustrezne trditvene podlage, temveč je predlagala dokaz z zaslišanjem prič v informativne namene. Glede na to izvedba dokaza z zaslišanjem prič ni bila potrebna (niti dopustna). V zvezi s tem je treba le še dodati, da je dokaz z zaslišanjem stranke dokazno sredstvo, ki je po določbah ZPP (257. do 263. člen ZPP) enakovredno drugim dokaznim sredstvom. Zato tožeča stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti zgolj z navedbo, da se sodba opira na izpovedbo tožene stranke.

22. Pač pa je utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (točka V., pravilno točka VII. obrazložitve), to je na zahtevek za izplačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se vrednost deleža tožene stranke ugotavlja na dan, ko je tožena stranka vložila tožbo za izstop iz družbe (26. 01. 2006). Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožba utemeljeno opozarja, da je pravilen datum izstopa tožene stranke iz družbe 08. 06. 2007. 23. Poslovni delež družbenika preneha z dnem izstopa družbenika iz družbe (prvi odstavek 437. člena Zakona o gospodarskih družbah: ZGD, podobno prvi odstavek 502. člena ZGD-1). Pri zakonskem izstopu na podlagi tožbe družbenika, s katero zahteva od družbe izstop, preneha družbenikov poslovni delež z dnem pravnomočnosti sodne odločbe, ki ima oblikovalni učinek. Zato se vrednost njegovega poslovnega deleža oceni na dan pravnomočne sodne odločbe o izstopu družbenika iz družbe (5. odstavek 437. člena ZGD oziroma peti odstavek 502. člena ZGD-1).

24. V konkretnem primeru je postala sodba sodišča, s katero je bilo odločeno o izstopu tožene stranke, pravnomočna dne 08. 06. 2007 (sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Pg 10/2006 z dne 16. 05. 2007, list. št. 29), kot je to ves čas postopka trdila tožeča stranka. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje navajala tudi, da je bila na ta dan ocenjena vrednost poslovnega deleža tožene stranke enaka nič, tožena stranka pa temu ni ugovarjala. Ob pravilni uporabi materialnega prava (peti odstavek 358. člena ZPP) je torej treba pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki IV. izreka spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 4.350,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ni podlage za takšno stroškovno odločitev, saj stranki nista sklenili sodne poravnave (prvi odstavek 159. člena ZPP). Meni, da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse njene pravdne stroške, saj so bili povzročeni po njeni krivdi (prvi odstavek 156. člena ZPP).

26. Po presoji pritožbenega sodišča si tožeča stranka zmotno razlaga vsebino navedene določbe, saj zgolj okoliščina, da je vložila tožbo zoper toženo stranko ne predstavlja „krivde“ v smislu prvega odstavka 156. člena ZPP. Temeljno vodilo glede odločitve o stroških postopka je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnje uspela zgolj v deležu 7,23%, tožena stranka pa v deležu 92,77%. Glede na višino priglašenih pravdnih stroškov obeh pravdnih strank bi bila (tudi če bi ji sodišče priznalo vse priglašene stroške) sprememba odločitve o pravdnih stroških, ob upoštevanju načela uspeha v pravdi, v škodo tožeče stranke. Zato pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških ne sme posegati (359. člen ZPP), temveč je treba tudi v tem delu (točka V. izreka) sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

27. Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo v delu, v katerem je tožeča stranka uspela (točka III.1. izreka) temveč je pritožbo v tem delu zavrglo (352. člen ZPP). V delu točke II.2 izreka (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.803,79 EUR od 14. 03. 2006 do 19. 03. 2010) in v točki IV. izreka je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ustrezno spremeniti (peti odstavek 358. člena ZPP). V ostalem delu izpodbijane sodbe in sklepa pa pritožba ni utemeljena, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v ostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Glede na to, da je tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku uspela v zelo majhnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pa nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel (prvi odstavek 155. člena ZPP).