Jedro

Ker je organizacija dela pri toženi stranki terjala tožničino dnevno prisotnost na delu ob 10. uri, ob 16.30 uri in ob 22.00 ali 23.00 uri, teh obveznosti pa tožnica brez več kot enourne dnevne prekinitve dela v okviru 40-urnega delovnega tedna ni mogla izvršiti, je do dodatka za deljen delovni čas upravičena, četudi tožena stranka dela v deljenem delovnem času ni izrecno odredila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo dodatek za deljen delovni čas v višini 15 % od osnove za obdobje od 1. 7. 2010 do 15. 3. 2012, ker je presodilo, da je tožnica v tem obdobju opravljala delo v delovnem času, ki je bil zanjo manj ugoden in ki ga je zaradi več kot enourne dnevne prekinitve štelo za deljen delovni čas. Ugotovilo je, da je tožnica vsakodnevno delala po 10 ali več ur in pri tem ni šlo za neenakomerno razporeditev delovnega časa, dodatek pa zaradi specifične vsebine tožničinega dela tudi ni bil upoštevan že v njeni osnovni plači, saj to iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ni izhajalo.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim ugotovitvam in pravni presoji sodišča prve stopnje. Ponovilo je razloge prvostopenjske sodbe, presojo je oprlo na kolektivno pogodbo tožene stranke, ki izrecno določa, da delavcu pripada dodatek za delo v deljenem delovnem času za vsako prekinitev dela več kot eno uro v višini 15 %. Glede na specifično delo tožnica kot urednica ni mogla dela razporediti drugače, ker je bila odvisna od ostalih članov kolektiva - novinarjev, ki jim je bila sicer nadrejena in jim je dnevno odrejala delo ter določala, katere članke bodo objavili naslednji dan v časopisu A. ter tedenski reviji B. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 57/2014 z dne 9. 12. 2014 dopustilo revizijo o vprašanju, ali je glede na naravo tožničinega dela tožena stranka dolžna plačati tožnici dodatek za deljen delovni čas.

4. Tožena stranka je vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi sicer dogovorili, da tožnici pripadajo vsi dodatki po kolektivni pogodbi, izključili pa sta tiste, ki izvirajo iz neenakomerne razporeditve delovnega časa. Ta omejitev se nanaša tudi na dodatek za deljen delovni čas, ker si je tožnica vmesno prekinitev dejansko neenakomerno razporejenega delovnega časa odrejala samostojno. Sodišči bi morali upoštevati specifičnost tožničinega dela in dejstvo, da si je sama odrejala delovni čas. Delodajalec na tako razporeditev niti ni mogel vplivati, prostega razporejanja delovnega časa, ki je posledica specifike novinarskega dela, pa ni mogoče šteti za delo v manj ugodnih delovnih pogojih. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

7. Iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in potrjenih po sodišču druge stopnje izhaja, da sta stranki dne 30. 6. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas do 31. 3. 2014, in sicer za opravljanje dela na delovnem mestu odgovorna urednica revije B. za eno tretjino delovnega časa ter za opravljanje dela na delovnem mestu področne urednice notranje redakcije za medij A. za dve tretjini delovnega časa od 1. 7. 2010 do dokončanja ponovnega postopka imenovanja odgovornega urednika tiskanega in elektronskega medija A. in A. on-line ter še en mesec po začetku opravljanja dela s strani novega odgovornega urednika. Ta postopek je bil končan s 1. 3. 2012. V tem obdobju je tožnica delala v povprečju po 10 ur dnevno, in sicer delno v dopoldanskem času, delno v popoldanskem času z vmesno dvourno prekinitvijo. Tožnica si je sicer samostojno razporejala svoj delovni čas, vendar pa ga glede na to, kako je bilo delo v uredništvu organizirano, drugače, kot ga je, ni mogla opravljati. Na delo je vsakodnevno prihajala ob 9.00 uri in delala do 14.00 ure, nato pa se je vrnila ob 16.30 in delala do okoli 22.00 ure. Vsak dan ob 10.00 uri je bila seja Uredniškega odbora A., ki je bila obvezna za vse urednike, na delo pa je bilo treba priti vsaj eno uro pred tem, sledil je sestanek z novinarji in razdelitev nalog za tisti dan. Tožnica je v dopoldanskem času po uredniškem sestanku opravila svoje delo tudi za revijo B., ki je obsegalo pripravo strani z večjo dinamiko v začetku tedna, saj je bil izid tednika v četrtek. Novinarji so odšli na teren in se v redakcijo vračali po 16.00 uri, zato je bil ob 16.30 vsak dan še sestanek uredniškega odbora, po tem sestanku pa je sledilo pravo uredniško delo z urejanjem strani, ki je trajalo vse do 22.00 ure.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Po 28. členu oziroma 25. členu Kolektivne pogodbe za novinarje A. (v spornem obdobju sta veljali dve, prva je bila sprejeta aprila 2009, druga septembra 2011) pripada delavcem za delo v delovnem času, ki je manj ugoden, 15 % dodatek, če delajo deljen delovni čas, za vsakokratno prekinitev dela za več kot eno uro. Tožnica je imela s Pogodbo o zaposlitvi dogovorjen 40-urni delovni teden, s tem da je bilo v tretjem odstavku 1. člena Pogodbe dogovorjeno, da je delovni čas prilagojen zahtevam delovnega procesa, da si ga tožnica razporeja samostojno in da je glede na posebnosti poklica neenakomerno razporejen.

10. V okviru svoje pristojnosti in v skladu s pogodbo o zaposlitvi si je tožnica kot odgovorna urednica revije B. in urednica rubrike v A. samostojno odrejala delovni čas. Določena ni bila niti ura pričetka niti ura zaključka delovnega časa, prav tako ne morebitna vmesna prekinitev. Vendar pa je organizacija dela, ki je ni določila tožnica sama, terjala njeno dnevno obvezno prisotnost na seji uredniškega odbora A. ob 10. uri, ki ji je sledila razdelitev nalog novinarjem uredništev in nato tudi na seji uredniškega odbora ob 16.30, ki ji je sledilo urejanje in oddajanje tekstov. Redakcija se je zaključila ob 22.00 ali 23.00 uri. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi lahko tožnica to delo opravila v strnjenem delovniku brez vmesne prekinitve in v okviru 40 urnega delovnega tedna.

11. Zmotno je stališče tožene stranke, da je dodatek za deljen delovni čas dolžna plačati le v primeru, ko delavcem sama izrecno odredi režim dela in vmesno prekinitev. Opisanega ustaljenega načina dela si ni izbrala tožnica sama. Eventualno bi lahko vplivala le na čas in trajanje vmesne prekinitve, še vedno pa je bila vezana najmanj na določene ure sestankov uredniškega odbora in zaključek redakcije. Da njena prisotnost na teh sestankih in ob zaključku redakcije ni bila obvezna oziroma potrebna, ni bilo ugotovljeno. Zato ni mogoče sprejeti trditve tožene stranke, da je bila pri razporejanju delovnega časa povsem samostojna. Prav tako ni mogoče sprejeti stališča, da gre pri opisanem načinu tožničinega dela za neenakomerno razporejen delovni čas. Nižji sodišči sta pojem neenakomerno razporejenega delovnega časa razložili pravilno: delovni čas je neenakomerno razporejen, če je v okviru 40 urnega delovnega tedna dnevna razporeditev delovnih ur različna. Pri načinu dela, kot ga je imela tožnica, ne gre za neenakomerno prerazporeditev, zlasti, ker je potekalo ustaljeno in vsak dan enako. Neenakomerno bi bilo lahko razporejeno le v toliko, da bi kakšen dan v tednu opravila več ali manj kot 8 ur. Da bi se za neenakomerno razporeditev štelo tudi morebitno delo z več kot enournimi vmesnimi prekinitvami, ne izhaja niti iz podjetniške kolektivne pogodbe niti iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Primerjava z zadevo Pdp 756/2007 z dne 25. 10. 2007 (1) , na katero se sklicuje revizija, ni ustrezna, saj je bilo v navedeni zadevi plačilo dodatka izrecno vezano na to, ali je poseben razpored dela določen s pogodbo o zaposlitvi ali ne, zahtevek za plačilo dodatka pa je bil zavrnjen prav iz razloga, ker je bil v pogodbi o zaposlitvi poseben razpored dela dogovorjen, s kolektivno pogodbo pa je bilo določeno, da v takem primeru delavec do dodatka za poseben razpored dela ni upravičen. Trajna specifična razporeditev delovnega časa je bila namreč upoštevana že pri določitvi obračunske osnove delovnega mesta.

12. Ker je organizacija dela pri toženi stranki terjala tožničino dnevno prisotnost na delu ob 10. uri, ob 16.30 uri in ob 22.00 ali 23.00 uri, teh obveznosti pa tožnica brez več kot enourne dnevne prekinitve dela v okviru 40-urnega delovnega tedna ni mogla izvršiti, je do dodatka za deljen delovni čas upravičena, četudi tožena stranka dela v deljenem delovnem času ni izrecno odredila.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): V zadevi je določalo tudi Vrhovno sodišče (VIII Ips 84/2008 z dne 15. 12. 2009) in odločitev v tem delu potrdilo