Jedro

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.

Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju. Kot temeljno izhodišče razlage je treba upoštevati, da je varstvo potrošnikov utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.

Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.

Banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.

Sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi.

V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odločitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 4.446,39 EUR.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu št. 615-153-291 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitev hipoteke na podlagi člena 142 Stvarnopravnega zakonika, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 514/08 z dne 23. 5. 2008, nična (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo plačati tožeči stranki znesek 4.446,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 724,27 EUR od 2. 8. 2023 dalje do plačila, 614,68 EUR od 31. 8. 2023 dalje do plačila, 606,85 EUR od 2. 10. 2023 dalje do plačila, 613,25 EUR od 2. 11. 2023 dalje do plačila, 613,44 EUR od 30. 11. 2023 dalje do plačila, 632,84 EUR od 3. 1. 2024 dalje do plačila in 641,06 EUR od 31. 1. 2024 dalje do plačila (točka II izreka). Nadalje je ugotovilo, da je vknjižba hipoteke, vpisana pod ID pravice 111, na nepremičnini, zemljiška parcela št. 176/15, katastrska občina .. (ID znak: parcela ...), za terjatev v višini 136.164,00 CHF, vpisana na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 23. 5. 2008, SV 514/08, neveljavna in se izbriše (točka III izreka). V presežku (glede umaknjenega dela tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od 30. 6. 2008 do 1. 8. 2023), se postopek ustavi (točka IV izreka). Zavrnilo je še ugovor zoper sklep Okrajnega sodišča na Ptuju P 48/2023 z dne 20. 2. 2024 (točka V izreka) in odločilo, da stroške postopka tožečih strank, o katerih bo sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe, nosi v celoti tožena stranka (točka VI izreka).

2.Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (točke I, II, III in VI izreka) ter zoper sklep (točka V izreka).

3.V pritožbi zoper sodbo (točke I, II, III in IV izreka) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh argumentov tožene stranke (v nadaljevanju toženka), v posledici česar je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V zvezi z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je toženka kršila pojasnilno dolžnost, navaja, da navedena odločitev temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču glede vsebine pojasnilne dolžnosti in na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je posledica pomanjkljive dokazne ocene.

4.Sodišče prve stopnje v točkah 12 do 15 obrazložitve obširno povzema (takrat) veljavno zakonodajo, stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS). Vendar so ta materialnopravna izhodišča, na katera se je oprlo sodišče prve stopnje, neuporabljiva, ker je uporaba v zvezi s pojasnilno dolžnostjo v konkretnem primeru izključena. Že v času sklepanja kreditne pogodbe je veljal Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ki je omogočal sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti, kar pomeni, da je bila uporaba Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) izključena. Izključitev uporabe Direktive 93/13 v smislu člena 1(2) le-te utemeljuje 371. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja načelo monetarnega nominalizma. Podoben primer je SEU obravnavalo v zadevi C-81/19, kjer se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma (in se uporablja, v kolikor se stranki ne dogovorita drugače), predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 93/13. Na to vprašanje je SEU odgovorilo pritrdilno. Prav tako iz prakse SEU ne izhaja zahteva po predstavitvi "črnega scenarija". Bistvo zadeve C-186/16 je, da je treba potrošniku omogočiti, da sprejme informirano odločitev, in da je zmožen oceniti tudi potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na njegove finančne obveznosti, pri čemer mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, presojati pa je treba okoliščine vsakega primera posebej.

5.Zahteva, da bi moralo biti kreditojemalcu posredovano pojasnilo o možnosti uresničitve "črnega scenarija", še posebej pa numerično ali grafično, je pretirana in formalistična. Te zahteve ne predpisuje niti veljavna zakonodaja, niti je ne postavljajo regulatorna priporočila Banke Slovenije. Obravnavati povprečnega potrošnika kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev (v slovenskem prostoru se je tudi v zgodovini večkrat zgodila sprememba menjalnega tečaja in so se pridobivali krediti v različnih valutah) in s tem povezanih sprememb, po drugi strani pa kreditne pogodbe obravnavati kot nek kompleksen finančni instrument (kot denimo Helvet Immo), je po oceni toženke zgrešeno in v nasprotju z zgodovinsko izkušnjo. Zato tudi stališča SEU iz zadeve Paribas, kjer je obravnavan primer francoskega potrošnika v zvezi s produktom Helvet Immo, ni mogoče neposredno preslikati na primer slovenskega potrošnika, temveč je treba kot v zadevi SEU Andriciuc, izoblikovati lastne kriterije, sploh ob upoštevanju dejanskih okoliščin v konkretnem primeru.

6.Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje ter opravilo pomanjkljivo dokazno oceno. Zaslišanje priče B. B. in C. C. ne more vplivati na odločitev v predmetni zadevi, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, zato je za odločitev v predmetni zadevi merodajna zgolj izpoved tožnikov ter priče Č. Č. (to je tistega, ki je tožnikoma svetoval). Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je omenjena priča izpovedovala, da se je kreditna sposobnost za kredite v CHF presojala strožje, sodišče prve stopnje pa tudi ni v celoti ocenilo izpovedbe Č. Č., ki je izpovedal tudi o izobraževanjih, na katerih je bilo svetovalcem odsvetovano, da referenti kredite v CHF ponujajo, oziroma da jim tudi predstavijo, da so ti krediti tvegani, da, "to ni domača valuta, v kateri dobivamo plačo." Vse to je toženka podkrepila z listinskimi dokazi, vendar je dokazna cena teh listin izostala. Nenazadnje je kreditna pogodba vsebovala tudi možnost refinanciranja, kar bi pri tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) moralo spodbuditi posebno pozornost.

7.V konkretnem primeru so bila tožnikoma dana pojasnila zagotovo takšna, da sta se mogla in morala zavedati valutnega tveganja, tožnika sta bila izrecno opozorjena na valutno tveganje in sicer, da so možne večje spremembe obveznosti, kar je bilo ponazorjeno s konkretnim primerom spremembe tečajnega razmerja. Kljub navedenemu sta tožnika vztrajala pri sklenitvi kredita v CHF, kar je mogoče pripisati dejstvu, da sta že pred tem najela kredit v CHF. Na podlagi navedenega je mogoče sklepati, da bi tožnika, ne glede na pojasnila toženke v vsakem primeru ponovno sklenila kredit v CHF. Prva tožnica je tudi izpovedala neverodostojno, glede na njeno izpovedbo pa je očitno, da se je sama zavedala tveganosti kreditov v CHF in je to tveganje sprejela. Smiselno enako velja tudi za drugega tožnika.

8.Pritožba graja tudi odločitev sodišča glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja in glede obstoja slabe vere kot napačnega materialnopravnega izhodišča.

9.Nadalje je napačen odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da pogodba ni delno nična, odločitev v tem delu pa je tudi neobrazložena. Glede kondikcijskega zahtevka uveljavlja kršitev razpravnega načela iz 212. člena ZPP in navaja, da tožnica ni dokazala vseh plačil, temveč zgolj zadnjih šest plačil po kreditni pogodbi v obdobju od 31. 8. 2023 do 31. 1. 2024 v skupni višini 3.722,12 EUR. V zvezi s tem bi pravilna uporaba materialnega prava morala nujno privesti do zaključka, da je dajatveni zahtevek tožeče stranke nesklepen in neutemeljen. Pravilno bi sodišče moralo uporabiti 87. člen OZ, ne pa tožnici prisoditi razliko med prejeto glavnico in plačanimi obroki. Sklicevanje na odločbo v zadevi C-520/21 pa ni utemeljeno oziroma iz nje kvečjemu izhaja, da slovenska pravila vračanja, kot jih tolmači tožnica, niso v nasprotju s cilji Direktive 93/13 oziroma s pravom EU. Toženka poudarja, da je trditveno in dokazno breme glede prikrajšanja na strani tožnikov, zato je ona tista, ki bi morala pri svojih trditvah o višini zahtevka upoštevati obogatitvene obresti (to je v višini pogodbeno dogovorjenih obresti) ter tudi zahtevati in dokazati njihovo višino. Ker je odločitev sodišča prve stopnje napačna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikoma naloži plačilo stroškov toženke v 15 dneh s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo (točka V izreka) toženka ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo, kar zadeva ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve. Glede ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe pa navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določenih njenih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, saj tožnica ni predložila nikakršnega dokazila v zvezi z dajatvenim zahtevkom, saj je priložila zgolj dokazila za zadnjih šest mesečnih anuitet. Predloženi seznam plačil predstavlja zgolj trditveno podlago tožnice, ki je sporna, s pogojem reverzibilnosti pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo.

5.Tako toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

6.5. Tožnika v odgovorih na obe pritožbi prerekata navedbe iz pritožb in se zavzemata za njuno zavrnitev. Prav tako zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

7.6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo:

7.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v CHF in sporazuma o zavarovanju terjatve na nepremičnini tožnikov, utemeljilo na ugotovitvah, da je šlo za, s strani toženke, enostransko, v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj, in da pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnika nista bila seznanjena s posledicami sklenitve kreditne pogodbe na način, da bi jima bilo pojasnjeno, da gre v pogodbi za neomejeno tveganje, s čimer je toženka kot banka kršila 4. alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot. Prav tako je ugotovilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama, zaradi česar je izpolnjena tudi 1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot.

8.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tožena stranka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus.

10.Prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti, kot del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu URS, katere del je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

11.Zgoraj navedeno kršitev pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni zadostno opredelilo do njenih navedb glede izključitve uporabe Direktive 93/13. Iz celotne obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče v obravnavani zadevi uporabilo slovensko pravo (Zvpot, ZPotK in OZ), vse navedeno pa tolmačilo ob upoštevanju duha Direktive 93/13, upoštevaje v zvezi s tem že sprejeto sodno prakso SEU, Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) in VSRS, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Ni namreč nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke, in da jih je obravnavalo.¹ Po obrazloženem citirana procesna kršitev ni podana.

12.Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da je obrazložitev, ki se nanaša na zaključke o delni ničnosti pogodbe nezadostna glede na zatrjevanja toženke pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede delne ničnosti zavzelo razloge v točki 27 obrazložitve in pri tem navedlo, da je delna ničnost omejena na primere, ko gre za ničnost nebistvenih, postranskih pogodbenih klavzul, ker pa je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, je kreditna pogodba v celoti nična. Ti razlogi ne samo, da so zadostni, temveč so tudi materialnopravno pravilni, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Materialnopravna podlaga:

13.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot in OZ, vse v duhu Direktive 93/13. V skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK se za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Kot izhaja iz točke 31 obrazložitve sklepa VSRS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, je vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot.

14.Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13,² ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.³ Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot. Navedena določba določa širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Velja torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

15.Vendar je bilo treba pri presoji v obravnavanem primeru upoštevati tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Razlage direktiv, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu Pogodbe o delovanju evropske unije (v nadaljevanju PDEU) poda SEU, so sprejete v obliki sodb. Sodbe SEU pa so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc , kar v normi prava EU pomeni ab initio .⁴ V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in VSRS, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, saj so navedena sodišča razlagala predpise, veljavne v času sklepanja sporne pogodbe na način, ki je skladen s cilji le-teh in v skladu z visokim varstvom potrošnika v EU. Tako je bilo treba tudi v obravnavani zadevi upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo,⁵ oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.

16.Odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na zadevo SEU C-81/19, v kateri se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma, predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 93/13, zato naj bi bilo v predmetni zadevi, ker tudi slovenski OZ v 371. členu določa načelo denarnega nominalizma, izključena uporaba Direktive 93/13. Res je bil v obravnavani zadevi sklenjen devizni kredit, s katerim se je toženka zavezala izplačati znesek kredita v evrski protivrednosti CHF, tožnika pa sta se zavezala plačevati obroke kredita po vsakokratni vrednosti CHF, prav tako v evrski protivrednosti. Vendar je bistveno, da sta tožnika plačo in dohodke prejemala v EUR in sta morala ob zapadlosti vsakega mesečnega obroka obračunavati mesečni znesek obroka po takratni trenutni vrednosti valute CHF ter za vračilo kreditnega obroka "kupovati" takratno vrednost CHF. Tako sta v obdobju odplačevanja kredita morala vračati bistveno več, kot sta prejela. Iz tega razloga je treba tudi to določbo OZ razlagati v duhu Direktive 93/13 in jo, ker nasprotuje varstvu potrošnikov, iz uporabe izključiti.

17.Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru glede nepoštenih pogodbenih pogojev in sankcije ničnosti pravilno uporabilo 23. in 24. člen ZVPot. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ti pogoji so določeni alternativno. Zakonodajalec je tudi zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). Z navedeno ureditvijo je bila v slovenski pravni red prenesena Direktiva 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu, izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člena 4(2) Direktive 93/13).

18.Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.⁷ Kot temeljno izhodišče razlage je treba upoštevati, da je varstvo potrošnikov utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.⁸

19.Tako ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je treba v okviru presoje (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe presoditi oba elementa, torej ali je banka ravnala v dobri veri ter hkrati obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.

Glede pojasnilne dolžnosti:

20.Sistem evropskega prava varstva potrošnikov temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino." Zaradi tega izhodišča, na katerem temelji Direktiva 93/13, razlaga določb potrošniškega prava, ki ureja pojem in sankcije nepoštenih pogojev zahteva, da mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.⁹

21.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago SEU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.¹⁰

22.V zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 je VSRS v točki 15 obrazložitve zavzelo jasno stališče, kakšna mora biti pojasnilna dolžnost banke. Tako mora kreditojemalec biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče, in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera. Med njimi izstopajo pomen obračunske valute (v tem primeru CHF) v obdobjih večjih kriz in finančnih pretresov (valuta varnega zatočišča), ročnost kreditne pogodbe, jasnost in razumljivost številnih simulacij, ki so bile vključene v nekatere kreditne ponudbe ter končno vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede možnih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo tega kredita.

23.Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji potrebne stopnje po informiranju potrošnikov in tudi tožnikov v obravnavani zadevi izhajalo iz stališč, ki jih je zavzelo SEU v zadevi Paribas, vendar v nadaljevanju napačno navaja, da navedeno stališče ni uporabljivo, ker naj bi v tej zadevi šlo za kompleksnejši produkt, kot to velja za kredit tožnikov (šlo naj bi za produkt "Helvet Immo").

24.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (BNP Paribas Personal Finance SA) šlo za podobno pravno in dejansko vprašanje kot v obravnavani zadevi, saj iz točke 9. sodbe SEU izhaja, da je bila tudi v tej zadevi sklenjena kreditna pogodba v švicarskih frankih po 4,95 % obrestni meri, ki ga je načeloma treba plačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v evrih. Čeprav zadeva ni izvirala iz pravdnega postopka, temveč iz izvršilnega, kjer je bil dovoljen rubež denarnih prejemkov, navedena okoliščina ni bistvena. Bistveno je, da se je tudi v tem postopku postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13 razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno sklicevalo na navedeno zadevo SEU, je pri presoji pravnega razmerja pravilno izhajalo iz stališč, navedenih v njej.

25.Tako iz gornje zadeve "Paribas" izhaja, "da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice na njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto."¹¹

26.Tako SEU v gornji zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot USRS v zadevi Up-14/21 do 30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve, poudarjajo tudi, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. USRS, odločitve katerega so v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z možnimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Pritožbena zatrjevanja, da je zahteva, da bi moralo biti kreditodajalcu posredovano pojasnilo o možnosti uresničitve "črnega scenarija", še posebej pa numerično in grafično, pretirana in formalistična, so tako neutemeljena.

27.Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje iz točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, da toženka ni dokazala, da je ob sklenitvi kreditne pogodbe s tožnikoma pojasnilno dolžnost opravila v obsegu in vsebini, ki bi ustrezala zgoraj sprejetim smernicam SEU, USRS in VSRS, saj tožnikoma ni razkrila ključnih podatkov, na podlagi katerih bi tožnika lahko dejansko razumela tveganje, ki sta ga prevzela s kreditom v CHF. Tako že iz same izpovedbe Č. Č., bivšega bančnega uslužbenca, ki je tožnikoma predstavil kredit v CHF, izhaja, da sicer strankama ni dal zagotovila, da je CHF stabilna valuta in jima je predstavil oba kredita v EUR in CHF, je pa izpovedal tudi, da gibanje tečaja strankam ni bilo prikazano v procentih, da jim niso podrobno prebrali kreditne pogodbe, temveč samo ključne točke, da so naredili izračun spremembe tečaja med 3% in 4%, ne pa izračuna, ko bi se CHF spremenil za 15 ali 20 %, da strankam tudi niso povedali, da se po podatkih Banke Slovenije pričakuje porast CHF, niti sam o tem ni bil seznanjen s strani delodajalca. Že ta izpovedba priče Č. Č. ter izpovedbi tožnikov zadoščajo za pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Tožnikoma tako ni bilo pojasnjeno, da lahko pride do znatnih sprememb v primeru gibanja valute, kar sta potrdila tudi tožnika ob svoji izpovedbi.

28.Tako je dokazna ocena ustrezna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP tudi brez upoštevanja izpovedb prič B. B. in C. C., ki sta pri isti banki prav tako najeli kredit v CHF, vendar ob sklepanju kreditne pogodbe tožnikov nista bili prisotni, in tudi brez upoštevanja izpisa iz spletne strani toženke iz leta 2006, kjer je le-ta prikazovala najem kreditov v CHF kot ugodne, saj sta tožnika kredit najela šele v letu 2008. Navedenega ne more spremeniti niti dejstvo, da sta tožnika pred kreditom, ki je predmet tega postopka, že najela en kredit v CHF in ga tudi poplačala, kot tudi ne dejstvo, da je tožnika na valutno tveganje opozoril notar. Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da so bili uslužbenci toženke v zvezi s sklepanjem kreditov v CHF na izobraževanjih, in da je v zvezi s tem toženka predložila dokazila, pa je Č. Č. izpovedal, da se ne spomni samih izobraževanj glede švicarskih frankov, zato so pritožbena zatrjevanja v tej smeri prav tako neutemeljena.

29.Prav tako je toženka v odgovoru na tožbo na strani 12 in 13 sama zatrjevala, da je zahteva, da bi morale biti kreditojemalcu posredovane simulacije vpliva spremembe menjalnega tečaja na njegove obveznosti iz naslova pogodbe o kreditu v CHF pretirana in neustrezna. Dejstvo, da banka tedaj niti ni razpolagala z ustreznimi grafi glede preteklega gibanja tečaja CHF napram EUR, je potrdil ob svojem zaslišanju tudi Č. Č., ki je izpovedal, da so stranke seznanili le z izračuni, če bi prišlo do spremembe tečaja med 3% in 4%. Tožnika bi, glede na to, da sta kredit najela za 28 letno obdobje odplačevanja, morala biti obveščena, da imata poleg koristi ob takšnem kreditiranju, lahko tudi znatne negativne finančne posledice.

30.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla predvideti tako hudega padca EUR, pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je standard pojasnilne dolžnosti v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektiven in gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika.¹² Kot je poudarilo VSRS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 27 obrazložitve in v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 v točki 68 obrazložitve sta sicer bila glede večine deležnikov finančna kriza in ukrep švicarske centralne banke zanje nepredvidena dogodka, vendar to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem, v konkretnem primeru 28 letnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz.

31.Tako so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja, da toženka v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF/EUR s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti, saj se je kot profesionalni strokovnjak tega lahko zavedala.

32.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnika na podlagi zgoraj danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in sta zaradi tega pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju ter nista mogla sprejeti poučene odločitev o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

Glede dobre vere:

33.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.¹³ Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

34.Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.¹⁴

35.Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.¹⁵ Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.¹⁶ Sodišče potemtakem presodi, ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.

36.V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - v nadaljevanju ZBan-1), potrošnik pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna, nepredvidljiva. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke, pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu. Tožnik pa ni bil izpostavljen le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR.

37.Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Taka pogodbena vsebina pa glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju zzakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

38.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

39.Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo. Kot obrazloženo, je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.¹⁷ Pomembno je torej, ali je banka ravnala s profesionalno skrbnostjo. Navedeno izhaja tudi iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), in sicer da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65 sodbe).

40.Tako so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja, da teže bremena, ki izvira iz prevzetega valutnega tveganja, ni mogoče ocenjevati ločeno od obrestnega tveganja, in da so v določeni meri negativne učinke gibanja tečaja blažili oziroma jih v pretežni meri celo izničili pozitivni učinki nižje obrestne mere, na kar kaže tudi dejstvo, da je variabilna obrestna mera (12-mesečni LIBOR CHF) ob sklepanju kreditne pogodbe znašala 3,1133 %, že v letu 2008 pa je obrestna mera začela znatno padati ter je koncem leta dosegla celo negativno vrednost, ter da se posledično znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v konkretnem primeru ni uresničilo. Navedena pritožbena zatrjevanja so nerelevantna, saj je bila valutna klavzula bistvena sestavina pogodbe in je bila le-ta že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, ter je tako že ob sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

Glede možnosti refinanciranja:

41.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je toženka opozorila tožnika tudi na možnost refinanciranja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v 17. členu sporne kreditne pogodbe opredeljeni le možnost predčasnega plačila celotnega kredita (v sedanji vrednosti) in možnost, da kreditojemalec poda banki vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim, v obeh primerih pa je dolžan kreditojemalec plačati stroške predčasnega poplačila (dokaz A3). V obeh primerih je tako v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. Ob tem tudi ni opredeljenih nobenih elementov refinanciranja, ki je po vsebini zgolj najem novega kredita za poplačilo prejšnjega. Tako je banka ohranila položaj močnejše stranke, ki v bistvenem določa usodo pogodbe.

42.Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja, oziroma slednja ni bila v dobri veri (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Glede ničnosti pogodbe:

43.Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero,¹⁸ kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.¹⁹ Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).²⁰

44.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno možen (člen 6(1) Direktive 93/13),²¹ kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom.²² V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno.²³ SEU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja.²⁴ Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem,²⁵ vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji.

Glede vrnitvenega (kondikcijskega) tožbenega zahtevka:

45.Pravo EU varstva potrošnikov je utemeljeno predvsem na zahtevi učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13)²⁶ in t.i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.²⁷ Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti".²⁸ SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov in načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Bank M).

46.Nacionalno pravo pravne posledice ničnih pogodb ureja v prvem odstavku 87. člena OZ²⁹. Če je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno, je potrebno to vrniti (vzpostaviti status quo ante). Stranki pridobita kondikcijski zahtevek, kar urejajo členi 190. do 198. OZ.

47.Tožnika sta v 5. pripravljalni vlogi uskladila tožbeni zahtevek glede na opravljena plačila in zahtevala preplačilo kredita v višini sedmih mesečnih obrokov, ki so bili plačani pred izdajo začasne odredbe, s katero je bilo zadržano učinkovanje izvrševanja notarskega zapisa. Tožnika sta po kreditni pogodbi prejela znesek v višini 83.767,46 EUR, do pričetka učinkovanja začasne odredbe pa sta plačala skupno 88.213,85 EUR, zato zahtevata znesek 4.446,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja preplačilo plačane glavnice danega kredita.

48.Toženka vztraja, da sta ji tožnika dolžna povrniti nadomestilo za uporabo denarja. V zvezi s tem je SEU v sodbi C-520/21 določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe.

49.Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.³⁰ Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme

50.), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.³¹

51.V obravnavanem specifičnem razmerju potrošnika oziroma kreditojemalca nasproti kreditodajalcu, za katerega kot razlagalna izhodišča veljajo posebne določbe oziroma razlage SEU, se tako tiste nacionalne in splošne določbe 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasleduje nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita v skladu z uporabo doktrine izključitve, ne smejo uporabljati.³² Pritožbeni očitek, da bi brez plačila obogatitvenih obresti potrošnik prejel brezobrestno posojilo, potemtakem ne more biti uspešen. Na tak način se vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer interes banke vendarle ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja.

52.Prvi odstavek 87. člena OZ določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Sicer pa je treba določbo 87. člena OZ uporabiti na način, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačano iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

53.Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev razpravnega načela iz 212. člena ZPP,³³ ker tožnika naj ne bi izkazala (višine) izvedenih plačil po kreditni pogodbi. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta v tistem trenutku preplačala glavnico v znesku 724,27 EUR, da sta do dne 2. 8. 2023 odplačala za 83.987,73 EUR anuitet in 504,00 EUR stroškov odobritve kredita. Tem svojim trditvam je priložila Seštevek vseh plačanih obrokov v EUR po kreditni pogodbi številka 615-153-291 (dokaz A6). Toženka je nato v odgovoru na tožbo navedla zgolj, da ugovarja višini kondikcijskega zahtevka, ter da seznam plačil predstavlja trditveno podlago tožbe. Toženka pa ni zatrjevala, da zatrjevana plačila v znesku, kot ga je navedla tožnica v tožbi in kot podrobno izhajajo iz zgoraj navedenega Seštevka, niso bila opravljena, oziroma ni zatrjevala, katerih od zatrjevanih vplačil tožnika naj ne bi opravila. Nadalje sta v 5. pripravljalni vlogi tožnika navedla, da sta do tedaj plačala skupno 88.213,85 EUR, zato zahtevata znesek 4.446,39 EUR. Toženka je nato ponovila zgolj gornje navedbe iz odgovora na tožbo, zato je sodišče prve stopnje ta ugovor toženke pravilno obravnavalo kot nekonkretiziran ugovor višini kondikcijskemu zahtevku.

54.Ker sta tožnika prejela izplačan kredit v znesku 83.767,46 EUR, plačala pa sta obroke v skupnem znesku 88.213,85 EUR, je toženka preplačala glavnico za vtoževan znesek v višini 4.446,39 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna.

Glede tožbenega zahtevka na izbris hipoteke in plačila stroškov postopka na prvi stopnji:

55.Ker je bila sestavni del kreditne pogodbe tudi zastavna pogodba o ustanovitvi hipoteke, je z ugotovitvijo, da je kreditna pogodba nična, prenehala terjatev toženke iz te pogodbe, v posledici česar je zaradi načela akcesornosti prenehala tudi hipoteka. S prenehanjem zavezovalnega posla je prenehal tudi razpolagalni,³⁴ zato je utemeljen tudi tožbeni zahtevek v točki III izreka, ki ima svoj pravni temelj v izbrisni tožbi v skladu z določb 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

56.Ker je pritožba neutemeljena glede glavne stvari, je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je v točki VI izreka odločilo, da stroške postopka tožnikov, o katerih bo sodišče odločilo po pravnomočnosti te sodbe, nosi toženka.

K pritožbi zoper sklep:

57.Tožnika sta po vložitvi tožbe dne 10. 10. 2023 vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama, in sicer da se začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadrži učinkovanje Notarskega zapisa opr. št. SV 514/08, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitev hipoteke na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika ter Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu številka 615-153-291 z dne 23. 5. 2008.

58.Sodišča prve stopnje je dne 7. 11. 2023 izdalo sklep, s katerim je predlog za izdajo začasna odredbe zavrnilo, pri čemer je po vložitvi pritožbe tožnikov Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Cp 930/2023 z dne 21. 12. 2023 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo le temu v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je nato dne 20. 2. 2024 ponovno odločilo o predlagani začasni odredbi, in sicer je izdalo sklep, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Zoper ta sklep je toženka vložila pravočasen ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijani izpodbijanim sklepom tako, da je ugovor zavrnilo.

59.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.

60.Izpodbijani sklep ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskihdejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP³⁵ v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

61.Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Vendar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje o ugovoru zoper izdano začasno odredbo odločilo v končni odločbi, tako da so dejstva, ki se nanašajo na obstoj terjatve ugotovljena že s stopnjo gotovosti.

62.Pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe je podrobneje opredelilo že sodišče prve stopnje v izdanem sklepu o začasni odredbi z dne 20. 2. 2024 in jih pritožbeno sodišče posebej ne ponavlja.

63.Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da terjatev tožnikov zoper toženko verjetno obstaja. Pritožbeno sodišče se v zvezi z navedenim v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v tej zvezi navedlo sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (da je kreditna pogodba nična), prav tako pa tudi na zgoraj navedeno obrazložitev, ki se nanaša na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo utemeljenost terjatve na ničnost kreditne pogodbe.

64.Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, med drugim tudi do pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi z dne 20. 2. 2024 ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

65.Izpolnjen pa je tudi pogoj reverzibilnosti. Po izdani začasni odredbi je zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bosta notarski zapis in kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Pravilni so zato zaključki sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi z dne 20. 2. 2024, da bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče začasno zadržanje učinkovanja notarskega zapisa in kreditne pogodbe v celoti odpraviti. Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnikov svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine.

66.Ker predstavljata sklep o izdani začasni odredbi ter odločitev o ugovoru enotno odločbo, so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pogoja reverzibilnosti in je s tem podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje se je o pogoju reverzibilnosti zadostno opredelilo v sklepu o izdani začasni odredbi z dne 20. 2. 2024, vsa ostala zatrjevanja v ugovoru in pritožbena zatrjevanja pa so glede na zgoraj obrazloženo in stališča iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, pravno nerelevantna.

67.Pritožba toženke je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (točka V izreka).

Glede odločitve o stroških pritožbenega postopka:

68.O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnika pa do stroškov pritožbenega postopka nista upravičena, saj z navedbami iz odgovorov na pritožbo nista bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

2.Tako odločba USRS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

3.O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.

4.VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, v točki 13 obrazložitve pojasnjuje v zvezi s tem tudi: "Za takšne situacije, ko direktiva ni ustrezno implementirana ali ko ni (pravočasno) implementirana, je Sodišče EU skozi sodno prakso razvilo alternative neposrednemu učinku, npr. euro skladno (konsistentno oziroma lojalno) razlago, odškodninsko odgovornost države in uporabo doktrine izključitve. Uporaba te doktrine pomeni, da se je mogoče na direktivo sklicevati tudi v okviru spora med posamezniki, vendar samo zato, da bi se izključilo nacionalno pravo, ki je neskladno z direktivo, pri čemer pa se določbe direktive kot take ne uporabijo direktno za rešitev spora, pač pa se za rešitev spora uporabi nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe."

5.Tako odločba USRS Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, opomba 102.

6.Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016.

7.V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev.

8.Tako tudi sodba VSM I Cp 482/2024 z dne 25. 2. 2025.

9.SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve.

10.Tako odločitvi USRS Up - 14/21, točka 20 in Up - 54/19 z dne 6. 7. 2023, točka 17.

11.SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, C-609/19 BNP Paribas Personal Finance.

12.Tako sodbe SEU C- 76/19 do C-782/19, točka 72 in C-609/19, točka 51, prav tako sodba in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.

13.Tako sodba in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 19. obrazložitve.

14.SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

15.VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

16.SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc in tudi SEU C-609/19, Paribas Personal Finance SA, točka 70.

17.Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

18.VSRS sodba II Ips 8/2022.

19.SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

20.SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.

21.SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

22.SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

23.SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

24.SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

25.SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

26.Prav tam, 53. točka obrazložitve.

27.Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in za učinkovito.

28.SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.

29.F. Cafaggi/P. Iamiceli, The Principles of Effectiveness, Proportionality and Dissuasiveness in the Enforcement of EU Consumer Law; The Impact of a Triad on the Choice of Civil Remedies and Administrative Sanctions; European Review of privat Law, Volume 25, No - 2017, str. 577; P. Weingerl, Nekompezatorna povrnitev škode, Pravni letopis št. 1/2023, str. 32, 33.

30.87. člen OZ določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.".

31.SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

32.Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačano iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

33.Tako VSRS sklep II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, tč 13 obrazložitve.

34.212. člen ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

35.Tako tudi sodba VSRS II Ips 48/2024 z dne 19. 2. 2025.

36.Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvez s 366. členom ZPP je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sklepa in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1, 8

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/1, 88, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 371, 372, 372/1

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 21, 21/3

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1

Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.