Jedro

Rok, ki ga za izdajo odločbe v DIN določa ZDavP-2, je zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožnika, da se je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2 in da pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločb niso izpolnjeni, ni utemeljeno.

Tožnik je bil obveščen tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih in tudi seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb je bila utemeljeno zavrnjena, prav tako je bilo skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko onemogočila oziroma otežila potek in namen DIN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančni urad Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) ugotovil, da je tožnik v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 izkazal previsoko davčno izgubo za 13.692,28 EUR. Davčna izguba po ugotovitvah davčnega organa ne znaša 13.930,16 EUR, ampak 237,88 EUR (1. točka izreka). Stroške postopka trpi tožnik, davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik Obračun DDPO za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 vložil na sistem e-davkov 30. 3. 2010. Iz davčne bilance in poslovnih knjig tožnika je razvidno, da je v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 ustvaril prihodke v višini 22,36 EUR in za 13.952,52 EUR odhodkov, od tega finančni odhodki iz naslova obresti iz prejetih kreditov v višini 13.692,28 EUR. Prihodke predstavljajo prejete obresti iz naslova depozitnih sredstev, finančne odhodke pa predstavljajo obresti iz naslova prejetih dolgoročnih posojil iz tujine. Pri tožniku je bil opravljen DIN, katerega namen je bil preveritev prilivov in odlivov denarnih sredstev v tretje države ter v povezavi s tem pravilnost obračuna in plačila DDPO za leto 2009. DIN se je začel z vročitvijo sklepa tožniku 30. 5. 2011. Postopek DIN je bil prekinjen od 27. 2. 2012 do 24. 3. 2016, ker je davčni organ z namenom ugotovitve dejanskega stanja opravil poizvedbe pri pristojnih organih drugih držav (Kitajska in Indija) za povezane družbe A. d.o.o.,B. d.o.o. in C. d.o.o. O ugotovitvah je bil 6. 5. 2016 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, v katerih ni navedel novih ali dodatnih dejstev, ki bi vplivale na spremembo v zapisniku ugotovljenih obveznosti, zato dodatni zapisnik ni bil sestavljen. Tožnikov obračun DDPO za leto 2009 je razviden na strani 3 izpodbijane odločbe. Na obrazcu DDPO je tožnik izjavil, da ne posluje s povezanimi osebami po 16. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) in da ne prejema in ne daje posojil povezanim osebam ali izkazuje obresti s povezanimi osebami iz 16. člena in 17. člena v smislu 19. člena ZDDPO-2. 3. V postopku DIN je bil preverjen tožnikov poslovni račun. Tožnik je na poslovni račun s strani družbe D. d.o.o., ..., Belgrade, SCG (iz bančnega računa odprtega v Liechtensteinu) in družbe E.. d.o.o., ..., Osijek, Croatia (iz bančnega računa odprtega v Luxemburgu) prejel denarna sredstva v skupni višini 800.000,00 EUR. Družbi D. d.o.o., so bila na davčni račun v Liechtensteinu nakazana sredstva v višini 4.060,43 EUR, družbi E.. d.o.o., pa na davčni račun v Luxemburgu v višini 4.604,87 EUR. V tej zvezi je tožnik predložil Contract on long-term credit No. 27-09 z dne 20. 3. 2009, sklenjen med posojilodajalcem D. d.o.o. in tožnikom. Iz pogodbe je razvidno, da gre za prejeto posojilo v višini 400.000,00 EUR, ki naj bi bilo odplačano do 30. 4. 2019, ter Line of credit agreement No. 11/09 z dne 20. 2. 2009, sklenjen med posojilodajalcem E.. d.o.o. in tožnikom, iz katerega je razvidno, da gre za črpanje posojila v maksimalni višini 400.000,00 EUR. Pogodba naj bi bila sklenjena za obdobje od 20. 3. 2009 do 30. 4. 2019. Tožnik v poslovnih knjigah izkazuje odhodke in sicer obresti v višini 13.692,28 EUR na podlagi računov, ki so skupno navedeni v tabeli na strani 12 izpodbijane odločbe. Prejeti računi so brez številke računa, brez davčne številke izdajatelja in prejemnika, brez navedbe številke bančnega računa kam naj bodo obresti nakazane. Iz podatkov, posredovanih s strani F. d.d., je razvidno, da je edina oseba pooblaščena za razpolaganje z denarnimi sredstvi na TRR A.A. in ne direktorica B.B. Iz poslovnih knjig je razvidno, da tožnik nima prihodkov iz naslova opravljanja dejavnosti, nima osnovnih sredstev in poslovnih prostorov za opravljanje dejavnosti, nima zaposlenih delavcev. Tožnik prejeta denarna sredstva, namenjena za nakup obratnih sredstev, nakaže povezani osebi A. d.o.o., kot namen plačila pa je navedeno „PLAČILO“, in torej niso uporabljena za namene opravljanja dejavnosti. Iz poslovnih knjig ni razvidne nobene potrebe po prejetem posojilu, saj ni razvidno, da tožnik sploh opravlja gospodarsko (ekonomsko) dejavnost, glede na to, da nima stroškov za najem poslovnega prostora, osnovnih sredstev, zaposlenih, podizvajalcev, izplačil po pogodbah, skladiščnega prostora, ipd. Navedena plačila povezani družbi A. d.o.o. v skupni višini 800.000,00 je tožnik evidentiral kot plačila dobavitelju, čeprav iz kontne kartice dobaviteljev izhaja, da družba A. d.o.o. tožniku do 30. 12. 2009 ni opravila nobene dobave blaga oz. storitev. Tožnik je v svoje poslovne knjige evidentiral dobavo blaga v višini 389.000,86 EUR (z DDV) šele 30. 12. 2009. Po podatkih poslovnih knjig tožnika in po podatkih o prometu na TRR tožnika tudi ni razvidno, da se glavnica po posojilni pogodbi sploh zmanjšuje, kot je to značilno pri posojilih v običajnih tržnih razmerah med nepovezanimi osebami. Ravno tako tožnik nima evidentiranih nobenih danih inštrumentov zavarovanja, t.j. menic, navedenih v posojilni pogodbi. Davčni organ je ugotovil, da so bili tožniku s strani povezanih oseb izdani fiktivni računi za plačilo obresti iz naslova prejetih posojil. S tem mu je bilo, kot prejemniku računov, omogočeno uveljavljanje davčno priznanih finančnih odhodkov, saj računi brez številk ne predstavljajo verodostojnih listin in ne izkazujejo resnično opravljenih storitev. Ti navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje po določbi 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). A.A. je zakonski partner B.B., hkrati pa tudi odgovorna oseba in družbenik tujih družb posojilodajalk, zato sta zakonca gotovo vedela, da gre za simulirane transakcije. V skladu z navedenim je tožnik ravnal v nasprotju z določbami Uvoda v računovodske standarde in Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS), in sicer SRS 21, v povezavi z 12. členom ZDDPO-2 v povezavi z 10. členom in 74. členom ZDavP-2, saj tožnik davčnemu organu ni podal resničnih, pravilnih in popolnih podatkov. Zato je davčni organ za 13.692,28 EUR znižal odhodke iz naslova obračunanih obresti ter za enak znesek povišal davčno osnovo za leto 2009. 4. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil in potrdil odločbo davčnega organa. V zvezi s tožnikovimi ugovori glede kršitve rokov iz 141. člena ZDavP-2 pritožbeni organ navaja, da je bil postopek prekinjen na podlagi 75.a člena ZDavP-2 od 27. 2. 2012 do 24. 3. 2016 zaradi poizvedb pri pristojnih organih zaprošenih držav. Pravilnost in zakonitost tega sklepa je bila potrjena z odločbo pritožbenega organa DT 499-14-28/2012-2 z dne 13. 9. 2012 še pred izdajo izpodbijane odločbe. Tako procesni instrukcijski roki iz 141. člena ZDavP-2 niso bili kršeni. Tožniku s prekoračitvijo tega roka niso bile odvzete nobene pravice, saj je bil ves čas postopka seznanjen s potekom DIN. Glede na navedeno, ni bilo kršeno načelo zaupanja v pravo, načelo zakonitosti, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic v postopku in svobodne gospodarske pobude, kar pojasni. Tudi sicer prekoračitev instrukcijskega roka ne more vplivati na odločitev. Prav tako ni podana kršitev pravice do informacij iz 139. člena ZDavP-2, ker je tožnik te podatke pridobil, kar izhaja tudi iz podatkov spisa.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Opozarja, da je nesporno, da je bil pri tožniku DIN začet z vročitvijo sklepa o DIN, torej 30. 5. 2011, ter da je bila izpodbijana odločba izdana 18. 7. 2016. Prav tako je nesporno, da je bil predmetni DIN od 27. 1. 2012 do 24. 3. 2016 prekinjen. Iz navedenega zelo jasno izhaja, da je od začetka DIN do izdaje izpodbijane odločbe preteklo več kot šest mesecev. Tožnik je prepričan, da je davčni organ kršil 141. člena ZDavP-2, ker izpodbijane odločbe ni izdal v predpisanem roku. Hkrati pa je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2. Pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločbe pa tudi niso izpolnjeni. Dodaja, da je v okviru DIN v celoti izvajal vsa navodila, da je davčnemu organu predložil vso zahtevano dokumentacijo, dal vsa pojasnila v zvezi s predmetom DIN ter da ni oviral postopka DIN, niti ne gre za sočasni nadzor, ki bi hkrati potekal v več državah članicah Evropske Unije. Tožnik je prepričan, da je prišlo tudi do kršitve 6. člena ZDavP-2, saj je s prekomernim podaljševanjem DIN, davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do tožnika presegel tisto, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev ZDavP-2 in drugih aktov. V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDavP-2 se v dvomu odloči v korist zavezanca za davek in ne davčnega organa. Z izdajo odločbe več kot pet let po začetku DIN je davčni organ bistveno kršil pravila davčnega postopka. V nadaljevanju tožbe tožnik obširno opisuje potek DIN. Davčnemu organu je že istega dne omogočil ogled vseh skladišč in pisarn vseh družb, v katerih se je izvajal DIN, ogled sejne sobe, davčnemu organu je bil predan ključek glavne knjige za leto 2009 z začetnimi in končnimi saldi, priloženi so bili seznami kupcev in dobaviteljev, dodatna dokumentacija in kreditne pogodbe, ponujena je bila lokacija za neomejene prihode in odhode vsak delovni dan, ponujene so bile vse knjigovodske listine. Za pripravo zahtevnih knjigovodskih listin je bila s strani tožnika pooblaščena ga. C.C. Navedeno izhaja iz upravnega spisa in to lahko tudi potrdi pooblaščenec tožnika, A.A. V nadaljevanju tožnik obširno pojasnjuje kršitev pravil davčnega postopka in opozarja na temeljna načela davčnega postopka. Tožnik ima v vseh postopkih države zoper njega povsem legitimno in upravičeno pričakovanje, da bodo pristojni organi v postopkih ravnali odgovorno in pošteno, ter da bo ravnanje temeljilo na z zakonom določenih pravilih oz. bodo izdani akti tudi temeljili na ustrezni pravni podlagi. Prav tako davčni organ tožniku ni omogočil, da bi bil ustrezno prisoten pri DIN ter tekoče obveščen o pomembnih dejstvih in dokazih v inšpekcijskem postopku ter med postopkom. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je davčni organ zanimal za poslovni odnos med tožnikom in tujimi poslovnimi partnerji, zato razkritje informacij tožniku, ki jih je pridobil davčni organ, ne bi vplivalo na postopke. Tožnik opozarja na kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. člena in prvega odstavka 74. člena Ustave RS. Ravnanje davčnega organa pomeni samovoljo in tožnika spravlja v nedopusten položaj. Sodišču predlaga, da zasliši A.A. ki lahko potrdi kako je potekal DIN, ter da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDDPO-2 in ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ, in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

9. V konkretnem primeru tožnik v obširni tožbi ugovarja, da so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe s strani davčnega organa storjene bistvene kršitve pravil postopka, ki imajo za posledico, da je bil davčni postopek pred davčnim organom nezakonit. Tožnikov ugovor bistvene kršitve pravil postopka zaradi prekoračitve roka za izdajo odločbe, ki ga določa 141. člen ZDavP-2, po presoji sodišča ni utemeljen. Rok, ki ga za izdajo odločbe v DIN določa ZDavP-2 (enako kot rok za izdajo odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek), je zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji1 na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožnika, da se je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2 in da pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločb niso izpolnjeni, ni utemeljeno. Iz obrazložitve Predloga Zakona o davčnem postopku - prva obravnava (EPA 1065-I)2 nedvoumno sledi namen, da se z obravnavano določbo, zaradi zahtevnosti ugotovitvenega postopka, v postopku DIN določi daljši instrukcijski rok za izdajo odločbe. Stališču, da je rok za izdajo odločbe po ZDavP-2 instrukcijski in ne prekluzivni, končno pritrjuje tudi pravna literatura3, ki poudarja, da davčni organ sme in mora izdati odločbo tudi po poteku predpisanega roka za njeno izdajo.4

10. Glede na zgoraj navedeno je tudi po presoji sodišča davčni organ v obravnavani zadevi pravilno izdal izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, ki določa, da po končanem DIN davčni organ izda odločbo o odmeri po 84. členu ZDavP-2 oz. odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V predmetni zadevi je bil postopek začet z vročitvijo sklepa o DIN tožniku 30. 5. 2011, kar med strankama ni sporno in kar navaja tudi tožnik v tožbi. Predmetni DIN je bil pravnomočno prekinjen od 27. 2. 2012 do 24. 3. 2016, izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 7. 2016. V zvezi z očitki kršitev zakonsko določenih rokov iz drugega in tretjega odstavka 141. člena ZDavP-2, sta tožniku pravilno pojasnila že finančni in pritožbeni organ, da gre za procesne oz. instrukcijske roke. Po izteku instrukcijskega roka (ki v danem primeru zavezuje davčni organ) ne pride do izgube pravice opraviti procesno dejanje. S prekoračitvijo procesnih rokov iz 141. člena ZDavP-2 tožniku niso bile odvzete nobene pravice, kot to meni tožnik, kar je tožniku pravilno pojasnil finančni organ na straneh 30 in 31 obrazložitve izpodbijane odločbe, pritožbeni organ pa na straneh 6 in 7 obrazložitve svoje odločbe.

11. Neutemeljen in protispisen je tožnikov ugovor kršitve določbe 139. člena ZDavP-2, kot meni tožnik, ko navaja, da davčni organ tožniku ni omogočil sodelovanja v postopku, s čimer naj bi storil bistveno kršitev pravil postopka. Iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je bil tožnik večkrat pozvan, da predloži listine in druge dokaze, kar je tožnik v postopku tudi storil. Tožniku je bil vročen zapisnik DIN, v zvezi s katerim je podal pripombe, ki so povzete tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nanje pa je davčni organ podal tudi konkretne odgovore. Po mnenju sodišča so bile tožniku v postopku dane vse možnosti, da se izjavi o vseh spornih vidikih zadeve. Da je tožnik sodeloval v postopku, izhaja tudi iz tožnikovih tožbenih navedb. Med strankama pa ni sporno dejstvo, da je davčni organ tožnika večkrat pozval k predložitvi listin in da je imel tožnik vse možnosti, da predloži relevantne listine. Tožnik je tudi pravočasno podal pritožbo v zvezi z izpodbijano odločbo. Do pritožbenih ugovorov se je opredelil pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Po presoji sodišča sta na tožnikove pripombe na zapisnik DIN in na pritožbene ugovore pravilno in argumentirano odgovorila oba finančna organa.

12. Sodišče še dodaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik obveščen tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih in tudi seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb je bila utemeljeno zavrnjena, prav tako je bilo skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko onemogočila oziroma otežila potek in namen DIN. Po presoji sodišča torej ni prišlo do zatrjevane kršitve pravice do informacij, tožnik pa tudi ne pojasni, v čem in kako naj bi zatrjevano pomanjkanje informacij vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijane odločitve. Tožnikov ugovor glede kršitve pravice do informacij je po presoji sodišča pravilno zavrnil tudi pritožbeni organ na strani 8 obrazložitve svoje odločbe.

13. Tožnik v tožbi davčnemu organu očita tudi samovoljo pri vodenju DIN. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je davčni organ na podlagi 75.a člena ZDavP-2 DIN s sklepom prekinil postopek zaradi razjasnitve dejanskega stanja pri pristojnih organih drugih držav. Pravilnost in zakonitost sklepa o prekinitvi postopka je bila potrjena v pritožbenem postopku z odločbo z dne 13. 9. 2012. Čeprav je bil rok za izdajo odločbe prekoračen, pa navedeno ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Gre za instrukcijski rok in ne rok, ki bi bil prekluziven. Tožnik pa je imel v postopku možnost, da bi pri organu zahteval, da o zadevi odloči (pritožba zaradi molka organa prve stopnje), česar pa očitno ni storil. Izpodbijana odločba zato, zgolj iz razloga, ker je bila izdana po roku, določenem v 141. členu ZDavP-2, pa ni nezakonita. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodba Upravnega sodišča RS I U 1064/2015 z dne 21. 2. 2017). Po oceni sodišča je bil davčni postopek voden pravilno in zakonito, skladno po določbah ZDavP-2. Glede na vsebino listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, je imel tožnik v davčnem postopku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, ter da predloži dokaze za svoje trditve. Tožnik je prav tako imel možnost podati pripombe na zapisnik in se izjaviti o vseh spornih vidikih zadeve. Prav tako je davčni organ argumentirano pojasnil, zakaj dokazila, ki jih je predložil tožnik, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

14. Glede očitkov kršitve 2. člena, 14. člena, 22. člena in 74. člena Ustave RS, pa sodišče ugotavlja, da so navedeni očitki povsem pavšalni in nekonkretizirani, zato jih sodišče kot pavšalne zavrača, saj tožnik ni pojasnil na kakšen način in katere pravico so mu bile kršene. V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi davčni organ moral zaradi prekoračitve roka izdaje odločbe postopek ustaviti, sodišče dodaja, da davčni organ na podlagi petega odstavka 130. člena ZDavP-2 postopek ustavi, če v postopku nadzora niso bile ugotovljene nepravilnosti, kar pa ni konkreten primer.

15. Vse relevantne okoliščine v obravnavani zadevi so bile po oceni sodišča pravilno ugotovljene, ugotovljenemu dejanskemu stanju pa tožnik v tožbi tudi sicer ne oporeka. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo na nejavni seji. Po presoji sodišča so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi predlaga zaslišanje A.A. (za zastopanje v DIN ga je pooblastila B.B., direktorica tožnika), pri čemer pa tožnik konkretno ne navede o katerih dejstvih naj bi bil zaslišan, temveč v tožbi le navaja, da A.A. lahko potrdi, kako je potekal DIN. Slednje pa v zadevni ni sporno. Zato sodišče ta dokazni predlog tudi kot nepotreben zavrača. 17. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Primerjaj E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2018, stran 197. 2 Glej Poročevalec Državnega zbor št. 99/2006, stran 203. 3 T. Jerovšek in avtorji, Zakona o davčnem postopku s komentarjem, Davčno raziskovalni inštitut, 2008, stran 346. 4 Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 216/2013 z dne 2. 10. 2014 in Upravno sodišče RS v sodbah I U 1394/2017-9 z dne 24. 4. 2018, I U 1016/2012 z dne 22. 5. 2013, I U 1064/2015 z dne 21. 2. 2017.