Jedro

Sodišče presega okvir materialnega procesnega vodstva, če stranko spodbudi k spremembi dotedanjih navedb ali tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank montažni objekt na L. 81, ki stoji na parc. št. 251 in 252 v izmeri 800 m2 skupaj z dvoriščem, drvarnico in delavnico, osebni avtomobil znamke Volkswagen Passat, 1,9 TDI, leto izdelave 1998, osebni avto znamke Fiat Tipo in znesek 13.000,00 EUR, ter da je tožnica v celoti lastnica prej navedenega premoženja. Sodišče je zavrglo (pravilno s sklepom) del tožbe z zahtevkom na ugotovitev, da spada osebni avto znamke Fiat Tipo v skupno premoženje pravdnih strank, tožnici pa naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišče v postopku ni uporabilo določbe 285. člena ZPP. Zato je sodba za tožnico presenečenje. Sodišče je namreč skrivalo svoj pravni koncept v postopku, kar je nedopustno. Tako sodišče od pravdnih stranki ni terjalo dopolnitve procesnega gradiva glede pravne narave montažnega objekta, ali gre za premičnino ali za nepremičnino. V zvezi z obrazložitvijo sodišče v 1. odstavku na strani 5 obrazložitve pa pritožba meni, da bi moralo sodišče tožnico opozoriti na to, da naj zatrjuje dogovor med lastnikom zemljišča in toženo stranko. Enako naj bi veljalo glede zahtevka za plačilo 13.000,00 EUR, kjer bi moralo sodišče opozoriti tožnico, da se izjavi, ali je oče podaril znesek 13.000,00 EUR. Nadalje bi moralo prvo sodišče po mnenju pritožbe v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva tožnico vzpodbuditi k temu, da bi zahtevala ugotovitev skupnega premoženja še na osebnem vozilu znamke Audi. Osebni avto Fiat je bil registriran dne 6.12.2006, sodišče pa samo ugotavlja, da je bila tožnica s tožencem skupaj še v decembru 2006. Pritožba ni utemeljena.

Iz samih navedb v tožbi izhaja, da naj bi pravdni stranki zgradili montažni objekt, h kateremu naj bi sodilo še dvorišče, drvarnica ter delavnica. Tako je oblikovan tudi tožbeni zahtevek. Da se je montažni objekt gradil, izhaja tudi iz navedb toženca in izpovedb vseh zaslišanih. Ob takšnih trditvah in takšnem stanju zadeve pa ni imelo prvo sodišče nobenega razloga za dvom o tem, da montažni objekt, zgrajen na določenem zemljišču, ne predstavlja nepremičnine. Zato tudi ni bilo nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico pozvalo, da se opredeli, ali je objekt nepremičnina ali premičnina. Na načelo povezanosti zemljišča in objekta in na dejstvo, da toženec ni lastnik nepremičnin parc. št. 251 in 252 k.o. ..., je bila tožnica opozorjena že v pripravljalni vlogi toženca na list. št. 39. Zakaj bi jo moralo na to posebej opozarjati še sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva, tožnica v pritožbi ne pove, prav tako pa niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi objekt, zgrajen na prej navedenih parcelah, predstavljal premičnino.

Iz tožbenih navedb povsem jasno izhaja, da naj bi znesek 13.000,00 EUR predstavljal posojilo. V tožbi se zatrjuje, da naj bi tožnica ta denar vrnila in zato zahteva povračilo tega zneska od toženca. Zakaj naj bi sodišče v okviru materialnoprocenega vodstva tožnico pozivalo, da naj navede, ali je ta znesek posojilo ali darilo, pritožba ne pove, sodišče pa za takšen poziv ni imelo nikakršnega razloga ob izpovedbah vseh zaslišanih, da je navedeni znesek oče tožnice posodil pravdnima strankama in da navedeni znesek (v nasprotju s tožničino trditvijo iz tožbe) še ni bil vrnjen.

Tudi uporaba določbe 285. člena ZPP ima svoje meje in sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva ne sme preseči okvira, ki bi že vzbujal, dvom o nepristranosti sodnika. Tako bi sodišče po presoji pritožbenega sodišča preseglo ta okvir, kolikor bi spodbujalo tožnico k spremembi dotedanjih navedb oziroma k spremembi tožbenega zahtevka. Tako bi po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče preseglo svoje pristojnosti, če bi tožnico spodbujalo k temu, da naj toži tudi na ugotovitev, da spada v skupno premoženje osebni avtomobil Audi.

Glede osebnega avtomobila Fiat pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Zavrglo jo je zato, ker tožnica svojega zahtevka ni ustrezno specificirala tako, da bi bil izvršljiv, kar pa bi lahko ob dejstvu, da je toženec v spis vložil ustrezne listine, storila. Ker je bila tožba v tem delu zavržena, so brezpredmetni tisti razlogi v izpodbijani sodbi, s katerimi sodišče utemeljuje, zakaj bi lahko v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, v povezavi s tem pa seveda tudi ustrezni pritožbeni razlogi, ki pa se ne nanašajo na odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na osebni avtomobil Fiat. Glede na vse spredaj navedeno, torej po presoji pritožbenega sodišča ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo.