Jedro

Razpravno načelo (7. člen ZPP) pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, ne pa tudi, da sme upoštevati samo dejstva, ki so v korist stranke, ki jih je navedla, drugih dejstev, ki jih je sicer navedla, a so v korist nasprotne stranke, pa ne. Povsem brez pomena je, katera stranka je določeno pravno pomembno dejstvo navedla. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora prvi tožnici in drugemu tožniku nerazdelno plačati 9.315.097 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2000 dalje. Tožbeni zahtevek tretje tožnice je zavrnilo, pobotni ugovor toženca pa zavrglo. Tožnikom je naložilo, da morajo tožencu nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 235.998 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Z dopolnilno sodbo je nato tožbeni zahtevek v presežku (tožniki so zahtevali 15.000.000 SIT) zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo le toženčevi pritožbi in delno spremenilo samo odločbo o stroških postopka, sicer pa je toženčevo pritožbo in v celoti pritožbo prve tožnice in drugega tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za odločitev o tožbenem zahtevku bistveno, da sta prva tožnica in drugi tožnik plačala kupnino za stanovanje, ki ga je kupil toženec ter da je nagib njunega neodplačnega razpolaganja zaradi razveze zakonske zveze med tretjo tožnico in tožencem odpadel. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče njegovih navedb ne bi smelo upoštevati kot dejansko podlago tožbenega zahtevka, saj svojih navedb ni podal zaradi utemeljevanja tožbenega zahtevka, pač pa, ker mu je nasprotoval. Sicer pa je pomembno, da so tožniki ves čas zatrjevali, da sta prva tožnica in drugi tožnik kupnino plačala, da bi pridobila lastninsko pravico na stanovanju. Tožnikom zato ni mogoče pripisati trditve, da je za kupnino izročen denar predstavljal darilo, saj prva tožnica in drugi tožnik navajata, da je stanovanje njuno, ne pa toženčevo. Ni mogoče hkrati zatrjevati plačilo kupnine z namenom pridobitve lastninske pravice in, da je bila plačana zato, da bi bil s tem nekdo tretji obdarjen. Takšne navedbe so protislovne. Prva tožnica in drugi tožnik bi morala tako zatrjevati, da je bila sklenjena darilna pogodba, kaj je bila podlaga te darilne pogodbe, ter da je ta podlaga kasneje odpadla. Tega pa tožniki niso storili.

Pritožbeno sodišče je tudi neenakopravno obravnavalo stranki, saj je upoštevalo toženčevo izpovedbo in se nanjo sklicevalo, izpovedbi prve tožnice pa ni pripisalo nikakršne teže. Sodišče bi moralo tudi jasno navesti, za kakšno neodplačno razpolaganje naj bi sploh šlo. Kako je lahko ugotovilo, kaj je bil nagib pravnega posla, če ne pove, kakšen pravni posel naj bi bil sklenjen. Da je šlo za darilno pogodbo o izročitvi denarja, bi lahko ugotovilo šele, ko bi se prepričalo, da je o tem obstajalo soglasje volj med pogodbenimi strankami. Vendar če ena od strank (prva tožnica) trdi, da izročeni denar ni predstavljal darila, potem ni mogoče govoriti o soglasju volj, ki je predpostavka vsakršne pogodbe. Na neutemeljenost, napačnost in protispisnost ugotovitev obeh sodišč kažejo tudi navedbe revizije tožečih strank zoper sodbo z dne 29.10.2002. Pomembno je tudi, da sta prva tožnica in drugi tožnik v tožbi navedla, da ko sta se odločala za nakup, sta to storila predvsem zaradi koristi svojih vnukov. Te navedbe ni upoštevalo nobeno od sodišč. Toženec je namreč še vedno oče vnukov prve tožnice in drugega tožnika. Podlaga neodplačnega razpolaganja zato ni odpadla, oziroma je bila zatrjevana drugačna podlaga, kot jo je ugotovilo sodišče. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišče ni izreklo, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Preizkusa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče doseči niti s konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijski očitek, da naj bi sodišče stranke neenakopravno obravnavalo, ker da je "upoštevalo izpoved toženca in se nanjo izrecno sklicevalo", ...... "na drugi strani pa je, kljub pritožbenemu opozorilu, da je J. M. na naroku za glavno obravnavo, ki se je vršil 12.3.2003 na izrecno vprašanje povedala: ´...da ta denar in prispevek za nakup stanovanja ni bil nobeno darilo hčerki in zetu´, povsem prezrlo takšno izpovedb in ji ni posvečalo nikakršne teže", zato ni upošteven. Z njim namreč revident graja sprejeto dokazno oceno. Enako velja za nadaljnji revizijski očitek, naveden v petem odstavku na četrti strani revizije: "Prav nobenega razloga ni, da se v obrazložitev izpodbijane odločitve, kot razlog njene pravilnosti navaja izpoved toženca, povsem pa se ignorira izpovedb tožnice, ki ´ugotovitve´ sodišč izpodbijajo in, ki jih zanikajo oziroma prerekajo ter so z njimi v diametralnem nasprotju". Revident sicer nato navrže, da se pritožbeno sodišče "tudi do te pritožbene trditve... ni opredelilo", kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I). Vendar take trditve (za katero revident ne pove, kje v pritožbi naj bi bila navedena - čeprav bi to moral navesti, saj na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) pritožba ne vsebuje.

Bistvene prvine konkretnega dejanskega stanu, na katerega je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: – Toženec je kupil počitniško stanovanje v Kranjski Gori (in se vknjižil kot njegov lastnik); – nakup stanovanja sta mu omogočila prva tožnica in drugi tožnik - prispevala sta namreč celotno kupnino, prometni davek in provizijo nepremičninski agenciji, vse skupaj v znesku 9.315.097 SIT; – ta prispevek je bil neodplačen, odločilen nagib zanj pa želja pomagati hčerki (tretji tožnici), takrat (še) poročeni s tožencem, in njeni celotni družini; – po nekaj letih je prišlo do razveze zakonske zveze.

Na ta dejstva sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Pri neodplačnih pravnih poslih je odločilen nagib (brez katerega darila ne bi bilo) del pravne podlage posla (prim. 62. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), zaradi česar ima njegov odpad za posledico situacijo iz četrtega odstavka 210. člena ZOR: Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla (prim. pravno mnenje VS SRS, ki je bilo sprejeto na občni seji 21. in 22.12.1987, Poročilo VS SRS, II/87, str. 12). Z razvezo zakonske zveze med tretjo tožnico in tožencem je odpadel odločilen nagib neodplačnega razpolaganja - pomoč hčerki in njeni družini. Kajti toženec (obdarjenec) ni več mož hčerke darovalcev (prve tožnice in drugega tožnika), njena družina, katere član je bil toženec, pa je razpadla. Vse to so tožniki navedli že v tožbi (gl. točko III).

Na nesmiselne in nerazumne revizijske navedbe, da "nobeno od sodišč ni upoštevalo in pri tem prezrlo, da je toženec še vedno oče vnukov in hčere tožnikov, ter zato še vedno omogoča uporabo svojim otrokom", zaradi česar da "podlaga... ni odpadla oz. je bila zatrjevana drugačna podlaga, kot jo ugotavljajo sodišča", zato revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati. Enako velja za naslednji revizijski očitek: "Da bi sodišče lahko ugotovilo, da je bila sklenjena darilna pogodba o izročitvi denarja, bi moralo o tem obstajati soglasje volj med pravdnimi strankami oziroma pravilneje povedano, med pogodbenimi strankami." Njegovo absurdnost dokazuje že ta pravda, natančneje toženčevo upiranje obema zahtevkoma. Nesmiselne (in zato nevredne natančnejše obravnave na revizijski stopnji) so tudi revizijske navedbe, da "...ni mogoče govoriti, da je tožeča stranka trdila, da je denar predstavljalo darilo, saj tožeči stranki sami navajata, da je stanovanje njuno in da ni toženčevo," ter da "ni mogoče hkrati trditi, da si kupnino plačal zato, da bi pridobil lastninsko pravico in, da si jo plačal zato, da bi s tem obdaril tretjo osebo." Revidentu (ki je lahko samo odvetnik, torej vsaj domnevno pravni strokovnjak) zadošča pojasnilo, da je šlo v tem postopku za eventualno kumulacijo zahtevkov (tretji odstavek 182. člena ZPP), ter da je zahtevek, na katerega se nanaša izpodbijana sodba, podrejen. Za tako kopičenje pa je praviloma značilna medsebojna izključljivost zahtevkov.

Pravno zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da sodišče ne bi smelo upoštevati toženčeve navedbe, da je bil denar za nakup počitniškega stanovanja podarjen. Revident napačno razume razpravno načelo (7. člen ZPP). To načelo namreč pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, ne pa tudi, da sme upoštevati samo dejstva, ki so v korist stranke, ki jih je navedla, drugih dejstev, ki jih je sicer navedla, a so v korist nasprotne stranke, pa ne. Povsem brez pomena je, katera stranka je določeno pravno pomembno dejstvo navedla. Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec (v odgovoru na tožbo ali kasneje).

Neutemeljen je tudi očitek, "da ni bila upoštevana določba 376. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico", ker da "iz izreka sodbe prvostopenjskega sodišča... ne izhaja, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico". Nastop dejstev, ki ima za posledico prenehanje teka obresti, je negotovo bodoče dejstvo, odvisno (tudi) od toženca. V izreku sodbe zato ni treba navesti določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01) o prenehanju teka obresti. Bodočih dogodkov, ki vplivajo na pravna razmerja, urejena s pravnomočno sodbo, namreč časovne meje pravnomočnosti ne zajemajo.

Ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (278. člen ZPP).