Jedro

Revizija tretje tožnice proti odločitvam o tožbenim in nasprotnim tožbenim zahtevkom je v celoti nedovoljena, ker vrednost spornega predmeta iz tožbe ne presega 1.000.000 SIT, nasprotno tožbo pa je vložila le druga toženka.

Druga toženka se kot nedobroverni pridobitelj ne more sklicevati na kasneje sklenjeno kupno pogodbo kot močnejši naslov v primerjavi z darilno pogodbo.

Izrek

Revizija druge toženke se zavrže v delu proti odločitvi o tožbenem zahtevku, v ostalem delu pa se zavrne.

Revizija tretje toženke se v celoti zavrže. Tožnik sam krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo ničnost najemne pogodbe z dne 15.8.1995, s katero je prva toženka drugi in tretji toženki oddala del spornega enosobnega stanovanja. Ugotovilo je tudi ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 22.9.1995, s katero jima je to stanovanje prodala. Zato je drugi in tretji toženki naložilo izselitev iz stanovanja (izreki pod točkami 1, 2 in 3 prvostopenjske sodbe). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na stanovanju (izrek pod točko 4), v celoti pa je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek druge toženke za ugotovitev ničnosti dne 8.9.1994 med prvo toženko in tožnikom sklenjene darilne pogodbe in za ugotovitev lastništva druge in tretje toženke na spornem stanovanju, vsake do 1/2, ter stroškovni zahtevek druge toženke (izrek pod točko 5). Odločilo je še o tožnikovem zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov (izrek pod točko 6).

Sodišče druge stopnje je pritožbo druge in tretje toženke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Druga in tretja toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijata dokazno oceno obeh sodišč, da je pokojna prva toženka darilno pogodbo s tožnikom sklenila ob pravi volji, in pri tem opozarjata na njeno izjavo z dne 13.11.1995. Dodajata še, da darilo tudi ni bilo realizirano, saj so stanovanje še naprej uporabljale vse tri toženke. V nadaljevanju revidentki vztrajata pri pravnem varstvu po 41. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in grajata razloge o njuni premajhni skrbnosti in nedobrovernosti ob sklepanju najemne in kupne pogodbe. Pri tem se podrobno sklicujeta na podatke ob prijavi obeh pogodb davčni upravi, da stanovanje še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo in da je bilo overjeno več izvodov kupoprodajne pogodbe z dne 2.9.1994. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik meni, da revizija nedovoljeno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, nato pa dodatno obrazlaga pomen izjave prve toženke in nedobrovernost obeh revidentk.

Revizija tretje toženke je v celoti nedovoljena. Revizija druge toženke je nedovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku, v ostalem delu glede odločitve o njenem nasprotnem tožbenem zahtevku pa je neutemeljena.

O dejanski podlagi spora iz tožbe in nasprotne tožbe Prva toženka je kot imetnica stanovanjske pravice po določbah Stanovanjskega zakona s kupoprodajno pogodbo z dne 2.9.1994 kupila sporno stanovanje, za katerega je plačal kupnino tožnik, ki je njen vnuk. Z darilno pogodbo z dne 8.9.1994 je stanovanje podarila tožniku, ta pa je z drugo in tretjo toženko, ki sta že prej živeli skupaj s prvo toženko v stanovanju, dne 1.12.1994 sklenil najemno pogodbo za dobo enega leta. Najemno pogodbo za del stanovanja pa je z njima 15.8.1995 sklenila tudi prva toženka in jima nato s kupoprodajno pogodbo z dne 22.9.1995 celo stanovanje tudi prodala.

O nedovoljenem delu revizije Tožnik je izpraznitveni tožbeni zahtevek utemeljeval z zatrjevano ničnostjo kasneje sklenjenih pogodb med toženkami, torej najemne pogodbe z dne 15.8.1995 in kupoprodajne pogodbe z dne 22.9.1995, kar je zajel tudi v svoj tožbeni zahtevek. Zaradi poteka v najemni pogodbi z dne 1.12.1994 določenega časa in na podlagi odpovedi je zahteval izselitev druge in tretje toženke. Vrednost spora je v tožbi ocenil z zneskom 700.000 SIT, čemur tožena stranka ni ugovarjala.

Druga toženka je nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je ona (pa tudi tretja toženka) lastnica spornega stanovanja, utemeljevala s trditvijo, da je bila le prvotoženka lastnica tega stanovanja, ker da je nična s tožnikom sklenjena darilna pogodba z dne 8.9.1994. Tudi ona je ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zajela v svoj nasprotni tožbeni zahtevek. Zatrjevala je tudi, da ima na podlagi 22.9.1995 sklenjene kupoprodajne pogodbe močnejši naslov v smislu 41. člena ZTLR. Vrednost spora iz nasprotne tožbe je ocenila z zneskom 1.705.235 SIT.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je trditvena (tako dejanska kot tudi pravna) podlaga zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe različna. Zato je treba pravico do revizije presojati ločeno po vrednosti tožbenega in nasprotnega tožbenega zahtevka (prim. drugi odstavek 41. člena ZPP).

V obravnavni zadevi je bila tožba sicer vložena pred uveljavitvijo novega ZPP, ker pa je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi, je treba pravico do revizije presojati po določbah novega zakona, saj v prehodnih določbah vprašanje dovoljenosti revizije ni bilo posebej urejeno. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Ker je vrednost spora iz tožbe ocenjena le z zneskom 700.000 SIT, v tem delu revizija nobene od toženk ni dovoljena.

Tretja toženka izpodbija tudi odločitev obeh sodišč glede nasprotnega tožbenega zahtevka, pri tem pa prezre, da v tem delu spora ni bila stranka, ker je nasprotno tožbo vložila le druga toženka. Zato tretja toženka nima pravice izpodbijati odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku (drugi odstavek 374. člena ZPP).

O dovoljenem delu revizije O trditveni podlagi druge toženke v zvezi z njenim nasprotnim tožbenim zahtevkom za ugotovitev solastninske pravice sta obe sodišči ugotovili, da druga toženka ni bila dovolj skrbna pri preverjanju lastništva na spornem stanovanju oziroma da ni bila v dobri veri. S tožnikom kot lastnikom stanovanja je najprej sklenila najemno pogodbo z dne 1.12.1994 in mu plačevala najemnino, kljub temu pa je kupoprodajno pogodbo z dne 22.9.1995 sklenila s prvo toženko, pa čeprav je vedela za darilno pogodbo med njo in tožnikom. Zanjo je vedela najpozneje ob podpisu najemne pogodbe z dne 1.12.1994. Te dejanske ugotovitve so zadoščale za zaključek o revidentkini nedobrovernosti. Njeno sklicevanje na izjavo prve toženke (da naj nikoli ne bi sklenila darilne pogodbe in tudi ne imela take volje) v notarskem potrdilu pomeni izpodbijanje dejanskih ugotovitev obeh sodišč. Do te izjave sta se obe sodišči tudi opredelili, pojasnili pa sta še pomen zapisa davčne uprave ob predložitvi pogodb zaradi odmere davka. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revidentka s sklicevanjem na navedene okoliščine ne more izpodbijati dejanskih ugotovitev, da je za darilno pogodbo med tožnikom in prvo toženko vedela in da zato ni bila v dobri veri pri sklepanju kasnejše kupoprodajne pogodbe. Ker se nedobroverni pridobitelj ne more sklicevati na 41. člen ZTLR, sta odločitvi obeh sodišč o zavrnitvi njenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice in o zavrnitvi njene pritožbe materialnopravno pravilni.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev obeh sodišč o zahtevani ničnosti darilne pogodbe z dne 4.9.1994. V nasprotni tožbi jo je druga toženka utemeljevala le s trditvijo, da ta pogodba ni bila sklenjena oziroma da prva toženka ni imela take pogodbene volje, kasneje pa še, da naj je ne bi podpisala, vendar je druga toženka dokazni predlog za izvedenca grafologa umaknila in pri tej trditvi ni več vztrajala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila darilna pogodba dokazano sklenjena. O obstoju prave pogodbene volje prve toženke sta se obe sodišči odločili na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov in zaključili, da se je prva toženka šele kasneje premislila. Revizijsko sklicevanje na njeno kasneje podano izjavo pri notarju tudi v razmerju do veljavnosti darilne pogodbe, tako kot v razmerju do vprašanja dobrovernosti revidentke, pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Trditve o nerealizaciji darilne pogodbe, ker so stanovanje še naprej uporabljale vse tri toženke, ne terjajo posebnega odgovora, ker pomenijo v sedanji fazi postopka nedovoljeno uveljavljanje revizijskih novot. Le s stališča materialnopravne pravilnosti revizijsko sodišče pojasnjuje, da na samo veljavnost pisno sklenjene darilne pogodbe ta okoliščina na vpliva, vprašanje tožnikove lastninske pravice na stanovanju pa ni predmet revizijske presoje.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe. Stroški revizije niso bili priglašeni. Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj glede na vsebino tega odgovora z dodatnim utemeljevanjem dejanskih ugotovitev obeh sodišč stroški niso bili potrebni.