Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, za kakšna dela je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi in ni raziskalo, kakšni so bili pogoji opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato so preuranjeni zaključki o prenehanju potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je bila tožnici dolžna zagotavljati večje število različnih del, ne zgolj dela na koncu proizvodnje linije v proizvodnem programu A., ki se v pogodbi o zaposlitvi niti ne omenja. Listina tožene stranke o nižjem številu določenih izdelkov v prvem četrtletju 2015 kot v prvem četrtletju 2014 še ne dokazuje okoliščine bistvenega zmanjšanja naročil (na kar se v osnovi sklicuje izpodbijana odpoved), prav tako pa ni jasno, za kakšne izdelke gre oziroma kaj pomenijo v razmerju do do tožničinega dela, oziroma do celotnega programa A. (ki je sestavljen tudi iz drugih izdelkov, in kaj v razmerju do celotne proizvodnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2015 nezakonita in se razveljavi. 2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki dne 6. 5. 2015 ni prenehalo, temveč traja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem obračunati in izplačati nadomestila plače v višini vsakomesečne plače za delovno mesto ''pomožni mehanik - sestavljalec'' skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 8. 2011, od bruto zneska plač obračunati in plačati vse ustrezne davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska plače dalje do plačila oziroma od zapadlosti ostalih pravic iz delovnega razmerja, jo prijaviti v ustrezno zavarovanje, vse v 8 dneh. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati sorazmerni del regresa za obdobje od 6. 5. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 8 dneh brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo. 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo 11.104,66 EUR, v 8 dneh brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. 6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 8 dni od vročitve sodbe, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodba nima razloga o tem, za katero delo je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, zaradi tega sodišče ni moglo pravilno ugotoviti, ali je prenehala potreba po njenem delu. Ker sodba o tem nima razlogov, gre poleg nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditve tožene stranke se nanašajo izključno na program A., čeprav je v njeni proizvodnji več programov, navedeni pa je le njen bagatelni del. Tožnico je nadomestila B.B., o čemer sodišče ni razlogovalo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo pa je tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP (kontradiktornost). Namesto, da bi sodišče izhajalo iz tega, kaj so bile tožničine delovne naloge in kdo jo je nadomestil, je enostavno sledilo trditvam tožene stranke o tem, da je njen poslovni partner bistveno zmanjšal naročila in verjelo toženi stranki, da se je zmanjšal obseg dela v proizvodnji, zlasti na programu A.. Sodišče je zavzelo zmotna materialnopravna izhodišča. Z ničemer dokazano zmanjšanje proizvodnje še ničesar ne pove o prenehanju potrebe po tožničinem delu. Tožena stranka ni dokazala niti obstoja organizacijskega razloga, kaj šele prenehanje potrebe po delu tožnice. Ker se je število zaposlenih na programu A. zmanjšalo s 16 na na 15, torej le za 1, to kaže na dejstvo, da delo po tem programu ni bilo ukinjeno niti bistveno zmanjšano. Sodišče je v sodbi povzelo navedbo tožene stranke, da so pri izbiri, koga izmed 16 zaposlenih naj odpustijo, izbrali tožnico, ker je pri delu delala več napak kot ostali. To kaže na drug razlog za odpoved kot na poslovni razlog, dejansko stanje v zvezi s tem je ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno ocenilo izpoved direktorja, ki je glede potrebe po ukinitvi tožničinega dela izpovedal, da je to vprašanje odvisno od celotne reorganizacije delovnega procesa, ki je še v pripravi, realizacija pa odvisna od tega, ali se bo program A. sploh nadaljeval. Takšna izpoved je toženi stranki v škodo, zatrjevani poslovni razlog očitno še ni nastal. Tudi C.C. je pričala šele o prihodnjem obdobju. Iz navedenega izhaja, da potreba po delu še ni mogla prenehati. Sodba negativne ekonomske trende navaja zgolj abstraktno, s sklicevanjem na sodno prakso, ne pa glede na okoliščine spornega primera. Zgrešeno je sklicevanje na sodbo Pdp 890/2012 glede tega, da lahko delodajalec pri reorganizaciji delovne naloge v celoti ali deloma naloži drugim zaposlenim. Sodišče iz te sodbe izpelje napačen sklep, da ni pomembno, če pri toženi stranki delajo delavci po pogodbah o zaposlitvi za določen čas in študenti. Sicer pa pri toženi stranki reorganizacije sploh ni bilo. Potreba po delu še obstoji, tožena stranka je predložila dokaze o delu študentov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotovilo določenih odločilnih dejstev, na katera utemeljeno opozarja pritožba, ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak je v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je storilo tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (89. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

6. V izpodbijani redni odpovedi je navedeno, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je poslovni partner D. bistveno zmanjšal naročila, zaradi česar se je zmanjšal obseg v proizvodnji, zlasti na proizvodnem programu A., zaradi česar je bila tožena stranka primorana zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu pomožni elektromehanik – sestavljalec. Tožena stranka je navedeno v odpovedi opredelila kot ekonomski, organizacijski in strukturni razlog, zaradi česar je ugotovila, da je postalo delo tožnice, ki ga je opravljala na navedenem delovnem mestu, nepotrebno.

7. Pritožba glede vprašanja, ali je res prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, za kakšna dela je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi. Ker ni raziskalo, kakšni so bili pogoji opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, so posledično preuranjeni zaključki o prenehanju potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pritožba v zvezi s tem pravilno opozarja, da je iz opisa del iz pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je bila tožena stranka tožnici dolžna zagotavljati večje število različnih del, ne zgolj dela na koncu proizvodnje linije v proizvodnem programu A., ki se v pogodbi o zaposlitvi niti ne omenja.

8. Tako se utegne pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga pokazati kot relevantna pritožbena navedba, da je na omenjenem programu delalo le 16 od 160 delavcev (le 1/10), da je torej proizvodnja tožene stranke bistveno širša od omenjenega programa, s tem pa verjetno tudi možnost ohranitve zaposlitve.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da listina B20 (sestavljena s strani tožene stranke o nižjem številu izdelkov C5 in C2 v prvem četrtletju 2015 kot v prvem četrtletju 2014), še ne dokazuje okoliščine bistvenega zmanjšanja naročil (na kar se v osnovi sklicuje izpodbijana odpoved), kot to zaključi sodišče prve stopnje. Ni jasno, kaj pomenijo izdelki C5 in C2 v razmerju do tožničinega dela, kaj do celotnega programa A. (ki je sestavljen tudi iz drugih izdelkov npr. C2, C5, C6, C9), kaj v razmerju do celotne proizvodnje, predvsem pa, kaj v razmerju do razlogov iz odpovedi in glede vprašanja prenehanja potreb po opravljanju dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi.

10. Predvsem pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku preveriti, ali je zatrjevani vzrok (zmanjšanje naročil) oziroma razlog (zmanjšan obseg proizvodnje, zlasti na omenjenem programu), ki ga navaja odpoved, v času podaje odpovedi že obstajal ali se je šele pričakovalo, da bo nastopil. Kot utemeljeno opozarja pritožba, elektronsko sporočilo z dne 5. 6. 2015, s katerim je E.E. iz družbe D. obvestila poslovne partnerje, da bodo zaključili s proizvodnjo A. C5 aparatov predvidoma avgusta 2015, ne more dokazovati obstoja odpovednega razloga za odpoved, ki je bila podana predhodno - 15. 4. 2015. Prav tako izpoved direktorja tožene stranke kaže na to, da bo do reorganizacije šele prišlo in tudi priča C.C. je glede racionalizacije govorila o prihodnjem obdobju.

11. Tožnica utemeljeno opozarja, da je ostalo v zvezi z vprašanjem, ali je prenehala potreba po opravljanju njenega dela, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo z njene strani predlagane priče B.B. o tem, ali je res nadomestila tožnico na njenem delovnem mestu. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga tudi ni obrazložilo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP (kontradiktornost).

12. Tožena stranka se je sklicevala na bistveno zmanjšanje naročil in upad proizvodnje, delovno razmerje pa je prenehalo le tožnici. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno pri ugotavljanju dejanskega razloga odpovedi preveriti oziroma oceniti še navedbo tožene stranke, da je med 16 potencialnimi delavci za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, izbrala ravno tožnico, ker je delala več napak, kot ostali.

13. Pritožba utemeljeno opozarja, da stališča iz sodbe pritožbenega sodišča Pdp 890/2012 z dne 10. 1. 2013 niso relevantna za odločitev o predmetnem sporu. Iz navedene sodbe izhaja, da lahko delodajalec pri reorganizaciji delovne naloge prenese na drugega izvajalca. Odpoved namreč ne navaja reorganizacije v smislu prerazporeditve nalog tožničinega delovnega mesta na druge delavce. Zato tudi izpoved direktorja v tem smislu – da se bo kontrola, ki jo je opravljala tožnica, po novem opravljala med posameznimi fazami, ni relevantna, saj presega razloge iz odpovedi.

14. Tožena stranka ni zanikala novega zaposlovanja, predložila je tudi dokaze o delu študentov. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da navedeno ni relevantno za presojo, ali je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja proizvodnje. Tudi ni sama po sebi nerelevantna okoliščina, ali na novo zaposleni delavci ter študenti opravljajo delo, ki ga je prej opravljala tožnica. Seveda pa je pri tem razlika, ali se presoja npr. obstoj ekonomskega ali obstoj organizacijskega razloga.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na obsežna napotila in naravo ugotovljene procesne kršitve ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka.

16. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku najprej jasno opredeli, kaj v obrazložitvi odpovedi predstavlja ekonomski razlog, kaj strukturni in kaj organizacijski razlog (če sploh) ter kateri dokazni predlogi so relevantni za dokazovanje posameznega razloga. Pri tem mora upoštevati, da je dokazno breme na toženi stranki (prvi odstavek 88. člena ZDR-1), ki v sodnem postopku ne more širiti dejanskega okvira podane odpovedi. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva vsa izpostavljena stališča, dopolni dokazni postopek v nakazani smeri, s tem v zvezi odpravi ugotovljeno absolutno bistveno kršitev postopka, upošteva usmeritve pri oblikovanju dokazne ocene ter ponovno odloči o tožbenem zahtevku.

17. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.