Jedro

V situaciji, ko je pritožbeno sodišče na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov odločilo drugače kot prvostopenjsko, in je tožbeni zahtevek zavrnilo, pomanjkljivo obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov tožeči stranki res ni omogočala učinkovitega uresničevanja pravice do pritožbe. Ker prvo sodišče ob ugoditvi tožbenemu zahtevku tožeče stranke zavrnitve predlaganih dokazov ni natančno obrazložilo, višje sodišče pa je na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov njen zahtevek zavrnilo, je tožeča stranka lahko vsebinsko napadla zavrnitev njenih dokaznih predlogov šele v reviziji. Takšna kršitev pa predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbenega sodišča, ki je na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo drugačno odločitev (4. točka 358. člena ZPP), namesto da bi v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP oziroma s 355. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba pritožbenega sodišča se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vknjižba toženkine lastninske pravice pri parcelni številki 108/4, vpisani v vložek številka ..., ki je bila opravljena po sklepu ... ni veljavna in se zato vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (tako da se pri navedeni nepremičnini vpiše splošno ljudsko premoženje z zaznambo takratnega upravnega organa). Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka lastnica navedene nepremičnine in se zato pri navedeni nepremičnini vpiše lastninska pravica na ime tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

Višje sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povrniti pravdne stroške tožene stranke.

Zoper sodbo višjega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlagala je, da sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, oziroma podrejeno, da vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Revizija navaja, da Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ne more biti podlaga za konkretno vknjižbo tožene stranke, potem ko je stanje v naravi drugačno (nov objekt), ko so nastale nove parcele (parcelacija) in ko so lastniki delov stavbe postali novi kupci (sklicujoč se na trditve tožene stranke). Tožeča stranka je stanovanja zgradila in z njimi upravlja, zato ima tudi interes za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Po mnenju revizije je drugostopenjska sodba arbitrarna zaradi kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. To sodišče ni opravilo obravnave, za spremembo prvostopenjske sodbe pa niso izpolnjeni pogoji iz 358. člena ZPP. Drugostopenjska sodba temelji na vrsti odločilnih dejanskih in pravnih okoliščin, glede katerih niso bili izvedeni nobeni dokazi. Tak je po mnenju revizije zaključek drugostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni isti sklad, kot tisti iz gradbenega dovoljenja za poslovno stanovanjsko stavbo. Takšno je tudi stališče drugostopenjskega sodišča, da gradbeno dovoljenje, ki se glasi na Stanovanjski sklad občine Postojna ne dokazuje, da je objekt zgradila tožeča stranka. Revident poudarja, da je lastninska pravica nastala z gradnjo v času obstoja družbene lastnine, upravičenja, ki iz tega izvirajo, pa je pridobil graditelj: Stanovanjski sklad občine Postojna. Ta je po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (in občinskem odloku) pridobil iz družbene lastnine izvirajočo lastninsko pravico. Zahtevek in sodba sta deklaratornega in ne konstitutivnega značaja, saj je način pridobitve lastninske pravice originaren. Zato je drugotnega pomena ugotavljanje, kako je lastninska pravica prešla iz občine Postojna na Stanovanjski sklad. Z Odlokom o ustanovitvi Stanovanjskega sklada občine so po mnenju revizije stanovanja, četudi bi bila last občine, prešla v last sklada. Nobenih dokazov ni za nasprotno trditev, ki izhaja iz izpodbijane vknjižbe, da bi ta poslovni in stanovanjski objekt lahko bil v lasti Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Po mnenju revidenta je povsem nerazumljivo razlogovanje drugostopenjskega sodišča, ki Odlok o ustanovitvi Stanovanjskega sklada občine Postojna interpretira celo tako, da bi imel v 3. alinei 5. člena vgrajen logični nesmisel. Revident uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje ni uporabilo Zakona o zemljiški knjigi in zatrjevane oškodovanosti tožeče stranke v zatrjevani pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, ni presojalo.

Povsem materialnopravno zmotna je po mnenju revidenta tudi razlaga o vsebini in skladnosti Odloka o ustanovitvi stanovanjskega sklada občine Postojna in zaključki drugostopenjskega sodišča, da ta odlok nima zakonske podlage v nobenem predpisu, da prehod lastninske pravice nima nobene zakonske podlage, da te podlage ni niti v pravnem poslu (kar je po mnenju revidenta zaključek povsem arbitrarne narave brez dokazov o prenosih sredstev sklada) in da je prenos lastninske pravice iz občine na sklad v nasprotju z zakonskimi določbami. Ti razlogi so po mnenju revidenta tudi v nasprotju z listinami v spisu oziroma so ti razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Za spremembo, kot jo je opravilo drugostopenjsko sodišče, po mnenju revidenta tudi ni nobenih pogojev v smislu 358. člena ZPP in izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov, kar je absolutna kršitev določb ZPP. S tako sodbo je zato kršena tudi ustavna pravica revidenta do učinkovitega pravnega varstva. Tako drugostopenjska sodba brez izvedbe dokazov izvaja dejanske zaključke (glede prenosa lastninske pravice, glede kontinuitete pravne osebe), glede katerih ni pravnega sredstva, saj jih v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati.

Kršeno je tudi ustavno načelo zakonitosti, saj se je drugostopenjsko sodišče pri presojanju odločilnih okoliščin oprlo na svoj zaključek, da naj bi bil predpis lokalne skupnosti v neskladju z zakonom. Skladnost teh predpisov z zakonom presoja drugo sodišče po drugačnem postopku. Za konkretni primer pa odlok glede presojanja aktivne legitimacije veže sodišče, saj gre za pravno osebo, kateri je občina prenesla del svojega premoženja, tudi tisto, katerega dejanski lastnik je bila. Tako je tožeča stranka aktivno legitimirana tudi ob stališču, da gradbeno dovoljenje, ki se glasi na graditelja Stanovanjski sklad občine Postojna, ne dokazuje, da je tožnica objekt zgradila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 36/04 Uradno prečiščeno besedilo do 43/06, ZPP), ki je nanjo odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil na parcelni številki 108/4 ... zgrajen poslovno stanovanjski objekt, ki ni last tožene stranke, čeprav je zemljiško knjižno vpisan nanjo, in da je objekt na podlagi veljavne gradbene dokumentacije investirala in zgradila tožeča stranka. Po ugotovitvah prvega sodišča je bila izkazana pravna kontinuiteta med stanovanjskim skladom, navedenim v odločbi o gradbenem dovoljenju z dne 21.1.1963, in stanovanjskim skladom, ustanovljenim z Odlokom o ustanovitvi Stanovanjskega sklada občine Postojna (Ur.l. RS, št. 56/94), saj naj bi bil sklad preoblikovan in formiran za namen in dejavnost prvotnega sklada. Na novo ustanovljeni sklad naj bi bila prenesena vsa stanovanja v lasti občine Postojna in prejšnjega sklada. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) pridobila lastninsko pravico na objektu in zemljišču, in sicer, kot navaja sodba, z gradnjo na podlagi gradbenega dovoljenja. Sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke po izbrisu sporne vknjižbe in utemeljilo svojo odločitev na določbi 101. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur.l RS, št. 33/95).

Pritožbeno sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napravilo drugačen materialno pravni zaključek in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da ni uporabilo določb ZZK o izbrisni tožbi, ker naj sodišče druge stopnje ne bi presojalo zatrjevane oškodovanosti tožeče stranke v pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz temeljne materialnopravne predpostavke, tako izbrisne tožbe (101. člen ZZK), kot tudi tožbe na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke (37. člen ZTLR), to je zatrjevane lastninske pravice tožeče stranke. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala lastninske pravice na sporni nepremičnini, se sodišču druge stopnje ni bilo treba še posebej ukvarjati z vprašanji materialnopravno neveljavnosti vknjižbe tožene stranke. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo se vpis šteje kot pravno veljavno obstoječ. Imetnik pravice je tisti, ki ga predstavlja zemljiška knjiga, zato je konkretno po stanju zemljiške knjige imetnik pravic tožena stranka, tožeča stranka pa je tista, ki je morala dokazati nasprotno. Iz vpisov v zemljiški knjigi izhaja, da je bil na podlagi listine o določitvi upravnega organa z dne 22.4.1952 pri sporni nepremičnini zaznamovan upravni organ Slovenska akademija znanosti in umetnosti, v letu 1996 pa na podlagi Zakona o slovenski akademiji znanosti in umetnosti (Ur.l. RS, št. 48/94), na podlagi katerega ji je bilo premoženje dodeljeno oziroma ga je pridobila za opravljanje dejavnosti, za katero je bila ustanovljena (31. člen zakona), vknjižena lastninska pravica na toženo stranko.

Ni tudi utemeljeno stališče revidenta, da je prišlo do kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, ker je brez obravnave spremenilo prvostopenjsko sodbo, za kar pa naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 358. člena ZPP. Revizija sicer očita pritožbenemu sodišču, da njegova odločitev temelji na vrsti odločilnih dejstev in pravnih okoliščin, glede katerih niso bili izvedeni nobeni dokazi ne pred sodiščem prve, ne pred sodiščem druge stopnje (da je ugotovilo, da tožeča stranka ni isti sklad, kot tisti iz gradbenega dovoljenja za poslovno stanovanjsko stavbo, in da prvostopenjsko sodišče ugotavlja kontinuiteto, drugostopenjsko sodišče pa meni, da ne gre za identično pravno osebo in da je zavzelo stališče, da gradbeno dovoljenje, ki se glasi na Stanovanjski sklad občine Postojna ne dokazuje, da je objekt zgradila tožeča stranka), ti revizijski očitki pa so le deloma utemeljeni. Drugostopenjsko sodišče je glede poslovno stanovanjskega objekta povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje in sprejelo kot nesporen zaključek, da je objekt zgradil nekdanji stanovanjski Sklad občine Postojna oz. občina Postojna in ne tožena stranka. Ni pa ugotovilo, kot trdi revident, da bi ne bilo dokazano, da je objekt gradila tožeča stranka. Navedeni revizijski razlogi se tako izkažejo kot neutemeljeni.

Res pa se pritožbeno sodišče ni strinjalo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je prehod lastninske pravice od občine Postojna na tožečo stranko utemeljilo tudi z določbo 15. člena Odloka o ustanovitvi stanovanjskega sklada občine Postojna, na podlagi katere naj bi bila na novo ustanovljeni sklad prenesena vsa stanovanja v lasti občine Postojna in prejšnjega sklada. Revizijsko sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem, da odlok sam po sebi ne daje podlage za materialno pravni zaključek, da je bila predmet prenosa prav sporna nepremičnina. Strinja pa se revizijsko sodišče z revidentom, da je sodišče druge stopnje glede zatrjevanega prenosa lastninske pravice izvedlo dejanske zaključke brez izvedbe dokaznega postopka. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je prvo sodišče (ob zavrnitvi ostalih predlaganih dokazov) odločilo le na podlagi listinskih dokazov. Tožeča stranka je že v postopku na prvi stopnji zaradi ugotavljanja njene lastninske pravice predlagala več dokazov. Sodišče vseh predlaganih dokazov ni izvedlo in je izvedbo nekaterih dokazov (npr. za zaslišanje zastopnika tožeče stranke) zavrnilo, češ da dajejo listinski dokazi skupaj z navedbami strank zadostno podlago za pravilno odločitev. Takšna, sicer pavšalna in nepopolna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je bila dovolj prepričljiva ob materialno pravni odločitvi sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Višje sodišče pa je sprejelo drugačno odločitev in na podlagi na prvi stopnji presojanih listinskih dokazov naredilo drugačne zaključke, ne da bi upoštevalo, da so bili v postopku na prvi stopnji ponujeni še drugi dokazi. V postopku na prvi stopnji je želela tožeča stranka dokazati svojo trditev o prenosu stanovanj na stanovanjski sklad in trditev glede kontinuitete prvotnega in sedanjega sklada. Ker so ta dejstva pravno relevantna (ali je občina prenesla nepremičnino na tožečo stranko, ali jo je prenesla glede na z njene strani dovoljeno gradnjo, ali obstaja kontinuiteta med tožečo stranko in prvotnim skladom, graditeljem) in ker dokazi niso taki, da bi dokazovali nekaj, kar bi bilo že dokazano, bi morali biti izvedeni.

V situaciji, ko je pritožbeno sodišče na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov odločilo drugače kot prvostopenjsko, in je tožbeni zahtevek zavrnilo, pomanjkljivo obrazložena zavrnitev predlaganih dokazov tožeči stranki res ni omogočala učinkovitega uresničevanja pravice do pritožbe. Ker prvo sodišče ob ugoditvi tožbenemu zahtevku tožeče stranke zavrnitve predlaganih dokazov ni natančno obrazložilo, višje sodišče pa je na podlagi na prvi stopnji izvedenih dokazov njen zahtevek zavrnilo, je tožeča stranka lahko vsebinsko napadla zavrnitev njenih dokaznih predlogov šele v reviziji. Takšna kršitev pa predstavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbenega sodišča, ki je na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo drugačno odločitev (4. točka 358. člena ZPP), namesto da bi v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP oziroma s 355. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Zato je bilo treba zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje. Če bo sodišče druge stopnje presodilo, da bo zaradi izvedbe vseh predlaganih dokazov treba vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, bo glede na trditve tožene stranke, da so vsa stanovanja prodana, treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali je bila v času uveljavitve odloka oziroma vložitve tožbe občina še sploh lastnica sporne nepremičnine, oziroma v kakšnem obsegu je bila lastnica le te. Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91 in naslednji, SZ) je v poglavju o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij določil, da postanejo lastnik stanovanja Republika Slovenija, občine ter druge pravne osebe, ki so imele pravico uporabe v trenutku uveljavitve zakona (19.10.1991). Ti novi lastniki pa so bili dolžni po 117. členu istega zakona prodati stanovanja osebi, ki je to zahtevala in je imela v trenutku uveljavitve zakona stanovanjsko pravico za določeno stanovanje. Glede na trditve tožene stranke, da so vsa stanovanja prodana, pa je pomembno odgovoriti tudi na vprašanje, ali je občina lahko oziroma v kakšnem obsegu je lahko razpolagala z nepremičnino v korist tožeče strank.

Ker je sodišče druge stopnje izvedlo dejanske zaključke (da ni podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke v pravnem poslu, da ni kontinuitete med tožečo stranko in nekdanjim graditeljem) brez izvedbe dokaznega postopka, je bilo treba zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega odgovora temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.