Jedro

ZDavP-2 v določbah 159., 160. in 166. člena določa izvzetja iz izvršbe in omejitve z namenom, da se dolžniku pustijo sredstva, ki so nujna za preživetje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ odločil, da se opravi davčna izvršba na dolžnikova (tožnikova) denarna sredstva zaradi plačila dolgovanega zneska iz naslova davka na dodano vrednost v skupnem znesku 14.645,60 EUR. V obrazložitvi sklepa davčni organ navaja, da je obveznost davčnega dolžnika razvidna iz seznama izvršilnih naslovov št. DT 42912-15863/2011-2 z dne 19. 7. 2011, ki je tudi sestavni del sklepa o izvršbi. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev dolžnika na njegovih računih pri bankah. V zvezi z izvršbo pa veljajo omejitve določene v 166. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

Tožena stranka je z odločbo št. DT 499-29-403/2011 z dne 6. 12. 2011 kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep Davčnega urada Ptuj. Ugotavlja, da je bil sklep o izvršbi izdan v skladu z ZDavP-2, pri čemer je dolg razviden iz seznama izvršilnih naslovov. Izvršilni naslov predstavlja inšpekcijska odločba št. DT 0610105/2010-11 (1402-01) z dne 19. 4. 2011 in se nanaša na davek na dodano vrednost za davčno obdobje april – junij in oktober – december 2009 ter april – junij 2010. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, saj je to možnost tožnik imel v okviru samostojnega pravnega sredstva zoper inšpekcijsko odločbo v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost. Prav tako pritožba vložena zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži izvršitve odločbe, zato je po izteku 30 dnevnega izpolnitvenega roka za plačilo DDV, postala izvršljiva ter s tem predstavlja veljaven izvršilni naslov za začetek davčne izvršbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, kar je pojasnil že tekom davčnega postopka in v svoji pritožbi zoper prvostopni sklep. Vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, da je davčni urad neko fiktivno zalogo trgovskega blaga, ki je bila tožniku odtujena, štel za preprodajo in mu obračunal DDV. Davčna organa tako sploh nista upoštevala teh navedb med postopkom, temveč sta vehementno odločala. Zaradi navedenega je tudi v hudi duševni stiski, saj mu grozi bankrot in ne bo imel več dohodkov, da bi preživljal sebe in svoje otroke. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijani sklep ter odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato v smislu določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, zavrača tudi sodišče. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga med drugim predstavlja tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti, znesek davka in zamudnih obresti (čl. 145 ZDavP-2). V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je za začetek predmetne izvršbe obstajal seznam izvršilnih naslovov, v katerem je kot izvršilni naslov navedena odločba davčnega organa izdana v zadevi inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost. Iz navedenega seznama je razviden datum izvršljivosti ter zneski obveznosti iz naslova glavnice in zamudnih obresti. Predloženi seznam izvršilnih naslovov, ki je tudi sestavni del izpodbijanega sklepa, je torej sestavljen v skladu s 145. členom ZDavP-2. Tožena stranka je tudi tožniku pravilno pojasnila, da v skladu z določbami ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih je navajal že v pritožbenem postopku in jih sedaj ponavlja v tožbi, da ni zavezanec za plačilo v inšpekcijski odločbi ugotovljenega DDV. V zvezi z zatrjevanim težkim finančnim položajem zaradi prisilne izvršbe na tožnikova denarna sredstva pri bankah ter posledično nezmožnost lastnega preživljanja pa sodišče pojasnjuje, da ZDavP-2 v določbah 159., 160. in 166. člena določa izvzetja iz izvršbe in omejitve prav z namenom, da se dolžniku pustijo sredstva, ki so nujna za preživetje. Navedene določbe pa so bile pri izdaji sklepa o davčni izvršbi upoštevane.

Ker tožnik drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo davčno izvršbo, ne navaja, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.