- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep I Cp 1974/99
ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CP.1974.99 Civilni oddelek
Povzetek
- Neutemeljenost pritožbe glede dokazovanja nevarnosti pri izdaji začasne odredbe.Ali je dolžnik dolžan dokazovati nevarnost, če upnik izkaže, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Pri izdaji začasne odredbe dolžnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže, da bo toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.
Izrek
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Z izpodibjanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo.
Zoper tak sklep se pritožujeta toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da po dikciji zakona upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. V konkretnem primeru pa tega ni storil upnik, pač pa sodišče z razlago ugovora.
Pritožba ni utemeljena.
V zavarovanje denarne terjatve sodišče izda začasno odredbo, če tožnik izkaže obstoj verjetnosti terjatve in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena (prvi in drugi odstavek čl. 270 Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur. list RS 51/98; v nadaljnjem besedilu ZIZ). Tožnik (upnik) ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka (dolžnik) s predlagano odredo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek čl. 270 ZIZ). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo ugovor tožencev, saj v ugovoru nista navajala okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost izdaje začasne odredbe, sicer pa toženca v pritožbi izpodbijata le ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, da bosta toženca utrpela neznatno škodo, čeprav je to dolžnost tožnikov.
Navedeni pritožbeni očitek pa je neutemeljen, saj toženca sama v ugovoru navajata, da sporne nepremičnine ne nameravati odtujiti, to njuno trditev pa sta v odgovoru na ugovor povzela tožnika, da z začasno odredbo ne bosta prizadeta, v kolikor držijo njune navedbe.
Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, da bosta toženca z izdajo začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo.
Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je bilo pritožbo tožencev zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP).