Jedro

Za uspeh z zahtevkom za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote pri njenem sklepanju, je potrebno poleg bistvene zmote dokazati potrebno skrbnost pri sklepanju poravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za razveljavitev sodne poravnave, ki je bila v postopku za določitev meje med strankama sklenjena 23.11.2011. Predlagatelju je naložilo v plačilo 1.159,49 EUR stroškov postopka nasprotnega udeleženca, v primeru zamude s pripadki.

2. V pritožbi predlagatelj uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je neutemeljeno in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da ni podana opravičljivost zmote, saj se mu malomarnost ne more očitati. Ni bilo govora ne o obstoječi ne o katastrski meji, ves čas na naroku na licu mesta je kazal željeno mejo, zato je bil prepričan, da v sodni poravnavi dogovorjena meja poteka po pokazani in zakoličeni trasi. Tudi v besedilu sodne poravnave ni niti enkrat zapisana beseda obstoječa, katastrska ali veljavna meja. Celo geodetski organ ni vedel, katero mejo naj izvede v katastrski načrt. Neutemeljeno sodišče poudarja vlogo odvetnice. Dopušča možnost, da je prišlo do nesporazuma z odvetnico, bolj verjetno pa je, da je bila v bistveni in opravičljivi zmoti tudi ona. Vsebina poravnave si je namreč v nasprotju, saj v primeru, da čebelnjak ostane, ne more dograditi in vzdrževati svojega gospodarskega objekta, kot je določeno v poravnavi. Meja kakršno zatrjuje, pa ne izključuje potrebe po služnosti. V primeru nasprotujočih si izjav stranke in pooblaščenke, bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti določbo 93. člena v povezavi s tretjim odstavkom 214. člena ZPP. Tudi sodnik, ki je sklepal poravnavo, je izpovedal, da ne ve, kaj je mislil predlagatelj, na katero mejo se poravnava. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo – določila drugega odstavka 46. člena in 138. člena OZ (Obligacijski zakonik) in storjene bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni sklep prvostopenjskega sodišča tako, da v celoti ugodi zahtevku in nasprotnemu udeležencu naložil v plačilo stroške postopka.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da predlagatelj ni dokazal, da je bil v bistveni zmotni. Pa tudi, če bi bil, zmotna ni bila opravičljiva, saj je imel na obravnavi strokovno pomoč pooblaščenke in se je z njo posvetoval. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za uspeh z zahtevkom za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote pri njenem sklepanju (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP), je potrebno poleg bistvene zmote dokazati potrebno skrbnost pri sklepanju poravnave (drugi odstavek 46. člena OZ). Glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera je stališče prvostopenjskega sodišča, da predlagatelj ni ravnal z zadostno skrbnostjo, ker mu je moč očitati malomarnost, pravilno. Zaključek, da predlagatelj ob podpisu sodne poravnave ni bil prepričan, na katero mejo se poravnava, ima oporo v izvedenem dokaznem postopku. Celo predlagatelj sam je tako izpovedal. Osebi, ki podpiše sodno poravnavo, čeprav ni prepričana kaj podpisuje, je vsekakor moč očitati malomarnost. Povprečno skrben človek podpiše listino le, če točno ve, kaj podpisuje, zato se pred podpisom prepriča v vsebino. Razen tega pa je predlagatelja v postopku za določitev meje zastopala odvetnica, ki je bila prisotna tudi ob podpisu poravnave. To je odločilna okoliščina za razsojo v tej zadevi. Po stališču sodne prakse stranka, katero ob sklenitvi sodne poravnave zastopa odvetnik, poravnave ne more uspešno izpodbijati zaradi zmote(1). Če je predlagatelj opustil posvetovanje s svojo pooblaščenko pred podpisom poravnave, je to pripisati njegovi nezadostni skrbnosti. Da je bila tudi njegova takratna pooblaščenka v opravičljivi zmoti glede predmeta poravnave, pa predlagatelj ni zatrjeval in dokazoval. Prav tako ne, da je med njim in odvetnico prišlo do nesporazuma.

6. Zaman se predlagatelj sklicuje na vsebino poravnave, ki jo izpodbija. Sodna poravnava se namreč lahko izpodbija le iz razlogov, navedenih v 392. členu ZPP; morebitna nejasnost in neizvršljivost sodne poravnave niso razlog za njeno izpodbijanje, prav tako ne za eno stranko neugodna poravnava. Tudi pritožbeno utemeljevanje, da geodetski organ ni vedel, katero mejo naj izvede, zato za presojo ni relevantno.

7. Predlagatelj ni niti zatrjeval, da so si njegove izjave in izjave njegove pooblaščenke nasprotovale, niti ni sodišče presojalo nobenega dejstva, ki bi bilo najprej priznano, nato pa zanikano. Zato očitek sodišču, da ni uporabilo določb 93. člena in tretjega odstavka 214. člena ZPP, ni razumljivo. Prav tako ne očitek zmotne uporabe 138. člena OZ, ki govori o silobranu, stiski in odvrnitvi škode od drugega. Nič v zvezi s tem ni bilo v trditveni podlagi. Izjavo sodnika K., da ne ve, kaj je mislil predlagatelj ob podpisu poravnave, pritožba iztrga iz konteksta. Sodnik je izpovedal, da je strankam pred podpisom poravnave pojasnil, da se poravnavajo na mejo, ki je bila pokazana v upravnem postopku, katero mejo je imel v mislih predlagatelj, pa ne ve. Sicer pa ravno to, da predlagatelj (morda) ni vedel kaj podpisuje, dokazuje njegovo nezadostno skrbnost. 8. Očitana relativna bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP torej ni bila zagrešena. Izpodbijani sklep kljub skopi obrazložitvi omogoča preizkus, izrek je razumljiv in ne nasprotuje ne samemu sebi, ne razlogom sodbe, tako da pavšalno uveljavljana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi nobene druge uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v nepravdnem postopku (37. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP), ni. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 37. členom ZNP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP; odločitev o njih pa na 35. členu ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 41/1994 in II Ips 1241/2008.