Jedro

Premoženje, ki je predmet pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja, ne spada v zapuščino prednika, pa čeprav se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo. Če dedič, ki se ni strinjal z izročitvijo, v takšnem primeru uveljavlja pravico do nujnega deleža, zapuščine pa ni ali je premajhna za pokritje nujnega deleža, se izročeno premoženje šteje za darilo. V zapuščino pa se to darilo vrne samo v obsegu, v katerem je prikrajšan nujni delež – vendar le, če nujni dedič to zahteva (40. člen ZD). Tako kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj tudi izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve izročilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in potomec, ampak ima le relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti nujnemu dediču in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Izven teh okvirov pa ostane izročilna pogodba v veljavi.

Meritorno odločanje o ugotovitveni tožbi, za katero stranka nima pravnega interesa, je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo osma toženka morala uveljavljati v pritožbi. Ker tega ni storila, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da po uradni dolžnosti iz tega razloga ne more posegati v sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ... do 22/24 spadajo v zapuščino po pokojnem V. S. Sicer se revizija zavrne (glede ugotovitve, da 22/24 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 88 k.o. ..., ne spada v zapuščino po pokojni F. S.) Osma toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika in toženci so dediči po pokojni F. S. Najprej je umrl zapustničin mož A. S. Ob smrti je bil lastnik vseh nepremičnin, vpisanih v vl. št. 88 k.o. ... V zapuščinskem postopku po njem je zapustnica na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o skupnem premoženju iz zapuščine izločala polovico nepremičnin. Otroci B. S., M. K., V. S. in M. K. so ji njeno originarno pridobljeno solastninsko pravico priznali, M. S. in vnukinji T. P. in D. T. pa so se dedovanju odpovedali in sodnik je štel, da so s tem tudi oni zapustnici priznali solastninsko pravico. Tako se je v zapuščinskem postopku po pok. A. S. dedovala le polovica nepremičnin, vpisanih v vl. št. 88 k.o. ... Ker so se tudi vsi ostali dediči odpovedali dedovanju v korist matere, je moževo polovico v celoti podedovala F. S. Vendar je sodišče odredilo vpis lastninske pravice na F. S. le za podedovano polovico nepremičnin, za drugo polovico, ki jo je pridobila originarno, pa je v obrazložitvi zapisalo, da bo morala zapustnica na podlagi zapisnika o zapuščinski obravnavi sama predlagati vknjižbo v zemljiški knjigi, česar pa do svoje smrti ni storila. Ob smrti zapustnice je bilo tako nanjo v zemljiški knjigi vpisanih le ½ nepremičnin v vl. št. 88 k.o. ...

2. V zapuščinskem postopku po pokojni F. S. sta bila predložena sporazum z dne 25.5.1994, s katerim so se otroci B. S., M. K., M. S. in M. K. odpovedali neuvedenemu dedovanju po materi, in izročilna pogodba, ki jo je zapustnica 25.5.1994 sklenila s svojim sinom in očetom tožnikov V. S. za vse nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ... Dedovanju po materi se ni odpovedala le hči Z. S. Zato sta njeni pravni naslednici, T. P. in D. T., v zapuščinskem postopku zahtevali nujni delež. Nasprotovali sta trditvi tožnikov, da zaradi sklenjene izročilne pogodbe nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ..., ne spadajo v zapuščino. Menili sta, da se zato, ker nista sodelovali pri izročilni pogodbi, ta izročitev šteje za darilo in da zato izročene nepremičnine v celoti spadajo v zapuščino. Sodišče je prekinilo postopek in je tožnika, kot pravna naslednika V. S., napotilo na pravdo z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ..., ne spadajo v zapuščino.

3. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku najprej odločilo s sodbo P 454/2000 z dne 5.12.2002 in je zahtevku ugodilo. Obrazložilo je, da je izročitev in razdelitev premoženja dokončna in da zato to premoženje res ne spada v zapuščino, da pa bo o tem, ali je prikrajšan nujni delež in o morebitni vrnitvi darila v zapuščino, odločalo sodišče v zapuščinskem postopku. Po pritožbi dedinje D. T. pa je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu naložilo, naj v ponovljenem postopku odloči tudi o nujnem deležu in o morebitni vrnitvi darila v zapuščino.

4. V ponovljenem postopku sta tožnika spremenila tožbeni zahtevek, tako da sedaj zahtevata, naj sodišče ugotovi, da nepremičnine v vl. št. 88 k.o. ... do 22/24 ne spadajo v zapuščino po pok. F. S., ampak v zapuščino po njunem očetu, pok. V. S.. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Obrazložilo je, da nujni delež T. P. in D. T. znaša po 1/24 za vsako od njiju, da je bil prikrajšan in je zato prav, da v zapuščini ostaneta 2/24 izročenih nepremičnin. Sodišče druge stopnje je pritožbo osme toženke zavrnilo in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Opozorilo je, da odločitev sodišča v ničemer ne omejuje osme toženke, da v zapuščinskem postopku še dodatno zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. 5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo osma toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uvodoma poudarja, da tista ½ nepremičnin, ki naj bi jih F. S. pridobila originarno po pravilih o skupnem premoženju, ni bila nikdar prepisana nanjo, kar pomeni da V. S. na podlagi izročilne pogodbe na tem delu nepremičnin ni pridobil lastninske pravice. Poudarja, da se njena mati niti ona kot njena pravna naslednica z izročilno pogodbo nista strinjali in da zato nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ..., spadajo v zapuščino. Navaja tudi, da je V. S. umrl pred zapustnico, da njegovi dediči niso izpolnjevali obveznosti preživljanja, ki je bila v tej pogodbi dogovorjena, vendar nato sama ugotavlja, da veljavnost pogodbe ni bila predmet zahtevka. Poudarja, da je sodišče z izpodbijano sodbo dejansko odločilo, da zapuščina po pokojnici obsega 2/24 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 88 k.o. ..., s čimer si je prilastilo pristojnost zapuščinskega sodišča in je odločilo v njeno škodo. Meni, da je sodišče s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, saj zahtevek glede vrnitve darila za dopolnitev nujnega deleža sploh ni bil postavljen. Opozarja tudi, da je sodišče odločilo v njeno škodo, ker so se vsi ostali dediči razen sina V. in njene matere dva dni pred sklenitvijo izročilne pogodbe še neuvedenemu dedovanju odpovedali, zato bi njihovi deleži morali prirasti deležema sina V. in njene matere, kar pomeni, da je njen zakoniti dedni delež ¼, nujni delež pa 1/8. Navaja, da sodišče druge stopnje na pritožbene razloge ni odgovorilo, oziroma so razlogi sodišča sami s seboj v nasprotju. Revidentka pa se strinja z ugotovitvijo višjega sodišča, da pravdne stranke nimajo pravnega interesa za ugotovitev, kaj spada v zapuščino po pokojnem V. S., vendar bi po njenem mnenju moralo sodišče zato tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti (pravilno zavreči).

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Premoženje, ki je predmet pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja, ne spada v zapuščino prednika, pa čeprav se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo(1). Če dedič, ki se ni strinjal z izročitvijo, v takšnem primeru uveljavlja pravico do nujnega deleža, zapuščine pa ni ali je premajhna za pokritje nujnega deleža, se izročeno premoženje šteje za darilo. V zapuščino pa se to darilo vrne samo v obsegu, v katerem je prikrajšan nujni delež – vendar le, če nujni dedič to zahteva (40. člen Zakona o dedovanju, Ur. l. RS, št. 15/76 do 73/04, v nadaljevanju ZD). Tako kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj tudi izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve izročilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in potomec, ampak ima le relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti nujnemu dediču in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Izven teh okvirov pa ostane izročilna pogodba v veljavi. Res je, da zapustnica v zemljiški knjigi ni nikdar predlagala prepisa lastninske pravice na originarno pridobljeni ½ nepremičnin, vpisanih v vl. št. 88 k.o. ..., s pokojnega moža na sebe. Vendar pri originarno pridobljeni lastninski pravici vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega značaja, zato je smela s temi nepremičninami razpolagati z izročilno pogodbo. Ker je izročila vse nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ..., je pravilna odločitev, da te ne spadajo v zapuščino, zlasti če bo naknadno na zapustnico opravljen prepis originarno pridobljenega dela nepremičnin.

9. Revidentka ima torej prav, da sodišče v tem pravdnem postopku ne sme odločati o vračanju (dela) izročenega premoženja v zapuščino, saj sedma in osma toženka takšnega zahtevka v tej pravdi nista postavili. Odločitev in napotilo sodišča druge stopnje v odločbi II Cp 1003/2003 z dne 2.6.2004 sta bila v tem pogledu materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje je v prvi sodbi P 454/2000 z dne 5.12.2002 pravilno obrazložilo, da bo moralo zapuščinsko sodišče po ugotovitvi, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ... ne spadajo v zapuščino, najprej izračunati nujni in razpoložljivi del zapuščine ter velikost nujnega deleža posameznega nujnega dediča in ugotoviti, ali je prišlo do prikrajšanja nujnega deleža ali ne. Po ugotovitvi, da je bil nujni delež prikrajšan, pa bi moralo zapuščinsko sodišče nujnega dediča napotiti na pravdo z zahtevkom za vrnitev (dela) darila v zapuščino.

10. Ker nujni dedinji takšnega zahtevka v tej pravdi nista postavili, obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi, ki jo je izdalo v ponovljenem postopku, res ni pravilna. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi navedlo, da znaša nujni delež sedme in osme toženke 1/24 in je zato prav, da 2/24 izročenih nepremičnin ostaneta v zapuščini. Vendar ima sodišče druge stopnje prav, ko v svoji odločbi opozarja, da je kljub napačni obrazložitvi odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v ničemer ne prizadeva revidentkine pravice do nujnega deleža. Tožnika sta namreč zatrjevala, da zaradi sklenitve izročilne pogodbe nepremičnine v vl. št. 88 k.o. ... ne spadajo v zapuščino, popustila sta le toliko, da sta skrčila zahtevek za 2/24 izročenih nepremičnin, kolikor priznavata sedmi in osmi toženki na račun njunega nujnega deleža. 11. Kot je bilo že obrazloženo, bi tožnika zaradi sklenjene izročilne pogodbe lahko dosegla ugotovitev, da nepremičnine v vl. št. 88 k.o. ... v celoti ne spadajo v zapuščino. Ker sta zahtevala celo manj, kot bi jima šlo po materialnem pravu, je sodišče pravilno zahtevku ugodilo. Višje sodišče pa ima prav, da bosta nujni dedinji, tako kot je bilo obrazloženo, v zapuščinskem postopku lahko vztrajali pri svojem pravnem stališču, da njun nujni delež znaša 1/8. Ker gre za materialnopravno vprašanje, bo moralo o velikosti njunega nujnega deleža odločiti zapuščinsko sodišče, nato pa bosta nujni dedinji lahko še vedno zahtevali dodatno vrnitev darila v zapuščino, toliko, kot bo še potrebno za pokritje njunega nujnega deleža. Zato je višje sodišče pravilno odločilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da v zapuščino po pokojni F. S. ne spadajo nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ... do 22/24 pravilna, obrazložitev sodišča pa zadostna. Revizija je tako v tem delu neutemeljena.

12. Res je, da tožnika nista izkazala pravnega interesa za ugotovitev, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ..., do 22/24, spadajo v zapuščino po njunem pokojnem očetu V. S. Kadar tožnik v pravdi uveljavlja poleg ugotovitvenega zahtevka, s katerim je bil napoten na pravdo in za katerega se zaradi napotitve pravni interes predpostavlja, tudi drug ugotovitveni zahtevek, je treba glede drugega dela zahtevka, najprej oceniti, ali ima tožnik za tak zahtevek pravovarstveni interes (drugi odstavek 181. člena ZPP). Z zahtevkom, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ..., do 22/24 spadajo v zapuščino po njunem pokojnem očetu V. S., tožnika od pravdnega sodišča zahtevata, naj odloči o obsegu zapuščine, kar je v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Zato bi tako oblikovan tožbeni zahtevek tožnika lahko uveljavljala le, če bi ju s takšnim zahtevkom na pravdo napotilo sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem V. S. Meritorno odločanje o ugotovitveni tožbi, za katero stranka nima pravnega interesa, je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo osma toženka morala uveljavljati v pritožbi. Ker tega ni storila, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da po uradni dolžnosti iz tega razloga ne more posegati v sodbo sodišča prve stopnje(2).

13. Vendar je tožba v navedenem delu tudi nesklepčna. Trditve tožnikov, da je zapustnica ½ nepremičnin, vpisanih v vl. št. 88 k.o. ..., pridobila originarno, drugo ½ pa na podlagi dedovanja, in da je glede vsega premoženja z V. S. sklenila izročilno pogodbo, bi lahko utemeljevale le zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na V. S. ali pa zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice V. S. na vsem premoženju, pri čemer bi morala tožnika podati tudi trditve o originarni pridobitvi lastninske pravice (npr. priposestvovanje), česar nista storila. Nikakor pa dejstva, ki sta jih tožnika navedla, ne utemeljujejo ugotovitve, da te nepremičnine spadajo v zapuščino po pokojnem V. S. Ne le, da takšna odločitev lahko temelji le na ugotovitvi, da V. S. ni sklenil nobenega pravnega posla, na podlagi katerega bi nepremičnine ob smrti prešle na sopogodbenika (npr. izročilna pogodba), ampak bi takšen zahtevek tožnika lahko uveljavljala le zoper vse dediče po pokojnem V. S. kot nujne sospornike. Tožnika nista niti zatrjevala, še manj pa izkazala, da so med toženci vsi ostali dediči po njunem pokojnem očetu. To pa pomeni, da odločba o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ... do 22/24 spadajo v zapuščino po pokojnem V. S., njih ne bo vezala in bo o tem vprašanju sodišče lahko ponovno odločalo, če bo tožba vložena proti pravi stranki - vsem dedičem po pokojnem V. S. kot nujnim sospornikom(3).

13. Ker gre za nepravilno uporabo materialnega prava je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 88 k.o. ... do 22/24 spadajo v zapuščino po pokojnem V. S. V ostalem je revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

14. Odločitev, da osma toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in drugem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): K. Zupančič, Dedno pravo, UL RS, 1991, Ljubljana, str. 145. Op. št. (2): Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 232/2004. Op. št. (3): Glej L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 316.