Jedro

Kadar upnik s tožbo izpodbija prezadolženčevo pravno dejanje, mora poleg obstoja slednjega dokazati tudi: 1. obstoj terjatve, 2. oškodovanje upnikov s tem pravnim dejanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem, naj bi se pogodba med pokojnim I. V. in toženo stranko Z. V. štela za neveljavno; za potrebe zapuščinskega postopka po pokojnem I. V. pa naj bi se ugotovilo, da za poplačilo zapuščinskega upnika tožeče stranke A. S., ki je priglasil svojo terjatev do zapuščine dne 30.7.1997, spada v zapuščinsko maso tudi 1/6 vl.št. 872 in 873 k.o. .... Po tožnikovem zahtevku pa bi zgoraj navedena pogodba ostala v veljavi, če bi toženka tožniku v petnajstih dneh plačala znesek 3.258.722 SIT z zakonitmimi zamudnimi obrestmi od dne 18.9.1993 dalje do plačila. V skladu z odločitvijo o glavni stvari, je sodišče zavrnilo tudi stroškovni del tožbenega zahtevka. Obenem je prvo sodišče tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 465.330,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prve sodbe do plačila, v petnajstih dneh pod pretnjo izvršbe.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Pritožnik sodišču očita, da je v dokaznem postopku pretirano verjelo toženi stranki, zlasti pa njenim pričam, ki so izpovedale, da naj bi tožnik že dobil poplačano celotno terjatev po kreditni pogodbi. Opozarja, da so si izjave teh prič med seboj različne, poleg tega pa so vse po vrsti pod pritiskom, saj so zaposlene v podjetju toženke in se zaradi tega boje za svoje službe. Po logični plati se zdi pritožniku tudi domala neverjetno, da bi mu pok. I. V. vrnil celoten dolg, ne da bi o tem obstajalo kakršnokoli potrdilo. Pritožnik nadalje opozarja, da je sodišče zmotno presodilo dokaze, da je tožena stranka na račun upnikov pok. I. V. plačala celo več, kot je vrednost prejete nepremičnine. Iz listin v spisu tako ni razvidno, koliko naj bi plačala N. in koliko N-juDVOJKI. Nazadnje pa pritožnik še pravi, da je sodišče zmotno štelo, da je morala toženka plačati še obresti na zgoraj navedene zneske, saj so bile te že vračune v vse nastale stroške. Pritožnik zaključuje, da je bila toženka dejansko okoriščena v znesku, ki prav gotovo presega 40.000 DEM.

Na pritožbo je odgovorila toženka ter predlaga, naj sodišče sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar tožnik (upnik) izpodbija pravna dejanja dolžnika proti tretjemu (tožencu) mora dokazati splošne pogoje izpodbijanja v skladu s 1.odstavkom 280. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Najprej mora upnik izkazati, da ima zapadlo terjatev do dolžnika, nato pa mora dokazati še, da je zaradi dolžnikovega pravnega dejanja v uveljavljanju te terjatve oškodovan. Slednje v obravnavani zadevi pomeni, da bi bil tožnik zaradi pravnega posla, ki sta ga sklenila dolžnik in toženka, v slabšem položaju v uveljavljanju svoje terjatve. Prvo sodišče je ugotovilo, da nista podana ne prvi, ne drugi pogoj. S takšnimi dejanskimi ugotovitvami pa se pritožbeno sodišče strinja. Do njih se je prvo sodišče namreč dokopalo skozi pravilen in zakonit dokazni postopek ter za svoje ugotovitve tudi navedlo razloge - dokazno oceno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je prvo sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se na razloge prvega sodišča sklicuje, da bi jih po nepotrebnem ne ponavljalo ter v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, ko ta pravi, da je prvo sodišče pretirano verjelo pričam - uslužbencem v trgovini JESTVINE, TOBAK IN PIVO. Le-te so izpovedovale o tem, kako in v kakšnih okoliščinah je dolžnik (ali priče v imenu dolžnika) tožniku vračal denar. Pritožnik skuša verodostojnost njihovih izpovedb omajati iz treh razlogov. Prvič, naj bi izpovedovale v korist toženke, ker so pri njej zaposlene. Pritožbeno sodišče poudarja, da navedeno samo po sebi pričam ne jemlje verodostojnosti, res pa je, da bi to dejstvo v povezavi z drugimi okoliščinami in razlogi lahko omajalo prepričanje o njihovi nepristranosti oziroma o resničnosti tistega, kar so povedale sodišču. Takšnih razlogov in okoliščin pa, poudarja na tem mestu pritožbeno sodišče, v obravnavani zadevi ni. Drugi razlog, zaradi katerega pritožnik v tem delu napada ugotovljeno dejansko stanje in izveden dokazni postopek, je, da naj bi priče izpovedovale različno. Pri tem posebej izpostavlja, da naj bi bilo z njihove strani govora o raznoterih zneskih, ki so jih one ali dolžnik ob posameznih priložnostih izročali tožniku. Res je sicer, da priče niso govorile o enakih zneskih, vendar pa je potrebno v zvezi s tem pripomniti naslednje: vračila so bila opravljena večkrat in to na dokaj neformalen način (med drugim tudi tako, da je pokojni dolžnik vzel iz blagajne denar, ki se je bil nabral v njej od tekočega prometa ter ga izročil tožniku). Že iz povedanega izhaja, da ni šlo za vračanje v enakih obrokih. Enkrat je bila prisotna ena priča, drugič druga, poleg tega pa le-te kot prodajalci tudi niso (vsaj tako je razbrati iz ugotovljenega dejanskega stanja) ob tem nastopali kot aktivni udeleženci, marveč so izpovedali o tem, kar so kot tam prisotni uslužbenci zaznali. Tudi ko so nekateri izmed njih sami tožniku izročali denar, so mu ga predajali zgolj kot posredniki v zaprtih pisemskih ovojnicah. Že prvo sodišče je na podlagi opravljenega dokaznega postopka tako ugotovilo, da priče niti niso povsem natačno vedele, kolikšne zneske je tožnik ob teh priložnostih prejemal, vsem izpovedbam pa je bilo skupno, da je denar prejemal (celo večkrat mesečno), ter da je po tako frekventnem obdobju vračanja nato mahoma prenehal hoditi po denar, na podlagi česar so sklepali, da je bil poplačan. Očitno je torej, da se priče v razmerje med dolžnikom in tožnikom niso vmešavale drugače kot priložnostni posredniki (kadar so bili tako zaprošeni). Na takšnem izhodišču tudi gradi dokazna ocena prvega sodišča, iz nje pa tudi izhaja, da s strani prič navedenih zneskov ne gre jemati kot izpovedbe o točno določenih in konkretnih zneskih, marveč gre predvsem za njihovo oceno, ki jo je prvo sodišče zgolj kot tako vgradilo v dokazni mozaik celotne zadeve.

Tretja smer pritožnikovega napada na ta del dejanskega stanja pa gradi na logični plati. Pritožniku se zdi namreč docela neverjetno, da bi o dokončnem poplačilu dolga ne obstajalo potrdilo (priznanica). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da priznanica ali pobotnica, kot jo imenuje nadpis k 321.členu ZOR, ni pravni akt, ki bi ga bil upnik v vsakem primeru moral opraviti ali dolžnik dolžan zahtevati. Iz tega izhaja (pa tudi iz procesnega načela materialne resnice), da je mogoče poravnavo dolga dokazati tudi drugače. Gotovo je dokazovanje brez priznanice težje, ni pa njen manjko zato razlog, ki bi ga upnik lahko navajal kot dokaz, da dolg ni bil poravnan. V zvezi s tem velja poudariti, da tudi o posameznih vračilih, ki so celo nesporna, ni bil izdan noben pismen dokaz, čeravno bi bilo tudi to logično, kot navaja pritožnik v drugi zvezi, namreč v zvezi s končnim poplačilom. Pritožbene navedbe tako niso omajale prepričanja v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede obstoja terjatve, ob čemer je vredno ponoviti prvostopno ugotovitev, da niti tožnik sam ni vedel povedati, kolikšna ta terjatev sploh je. Več kot logično (glede na to, da tožnik dejansko stanje graja tudi skozi prizmo logičnosti) je, da nekdo, ki ima terjatev do svojega dolžnika, ve, koliko mu mora slednji še vrniti. Že ob manjku tega pogoja, bi bilo potrebno zahtevek v obravnavani zadevi zavrniti.

Ne glede na povedano pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi to, da ni podan niti drugi pogoj - to je: da bi bil zaradi dolžnikovega (prezadolženčevega) pravnega dejanja upnik (tožnik) oškodovan. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil pravni posel med pokojnim dolžnikom in toženko odplačen. Toženka je iz tega naslova prejela nepremičnine, katerih vrednost ne dosega dolgov, ki se jih je zavezala poravnati. Na ta način je bila dolžnikova pasiva bolj zmanjšana, kot je bila zmanjšana aktiva. Z drugimi besedami: dolžnikova solventnost se je na ta način celo izboljšala. Poleg tega da je že s samo pravnoveljavno zavezo napram dolžniku izboljšalo njegovo premoženje in s tem tudi obseg zapuščine (v zapuščino sodijo tudi terjatve in torej tudi terjatev iz izpodbijane pogodbe, po kateri je bil pokojni dolžnik in sedaj njegovi dediči upravičen zahtevati, naj toženka poravna dolgove), pa je že prvo sodišče ugotovilo, da je toženka prevzete dolgove tudi dejansko poravnala, s čimer je tudi udejanila povečanje dolžnikovega premoženja oziroma dejanski obseg zapuščine (pravica zahtevati poravnavo dolgov je prešla v zanesljivejšo formo, namreč v obliko ugaslega dolga). Pritožnik slednje sicer izpodbija, saj pravi da iz listin v spisu ni razvidno, koliko naj bi toženka plačala upniku N-juDVOJKI in koliko upniku N. ter zaključuje, da je bila toženka dejansko okoriščena za znesek, ki presega 40.000 DEM (vnovič pa ne pove koliko). Pritožbeno sodišče na to odgovorja povsem kratko (saj je bilo potrebno sodbo potrditi že iz prvega razloga - neizkazana terjatev): v prilogah (B 11) je listina, ma kateri V.N. potrjuje, da je od toženke prejel 72.000 DEM, ki mu jih je bil dolžan I. V. Že iz navedenega je mogoče zaključiti, da toženka ni bilo okoriščena, kot navaja pritožnik. Iz navedenih razlogov je pritožba tudi v tem delu neutemljena, sodba sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita.

Ker je pritožba neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, katerega določbe je bilo upoštevaje 498.člen sedaj veljavnega ZPP še potrebno uporabiti v tej zadevi).