Jedro

Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje.

Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 35402-29/2020-2550-91 z dne 29. 12. 2023, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III.Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila zahtevi Mestne občine Ljubljana, v tem sporu stranke z interesom, in odpravila 3. točko izreka sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4, 35415-35/2020-4 z dne 28. 9. 2020 (sklep ARSO 2020), po nadzorstveni pravici in odločila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2.Iz obrazložitve izhaja, da gre za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča, I U 1077/2022 z dne 17. 10. 2023. Predmet obravnave je zahteva stranke z interesom po odpravi 3. točke izreka sklepa ARSO 2020 po nadzorstveni pravici. Toženka je ugotovila, da od izdaje sklepa ARSO 2020 še ni minilo pet let, da zoper sklep Agencije Republike Slovenije, št. 35405-28/2016-2 z dne 26. 1. 2016 (sklep ARSO 2016), ni bila vložena pritožba in je sklep postal dokončen in pravnomočen, da dodajanje armirano betonske kinete, ki predstavlja dodatno zaščito, ne spreminja posegov v okolje glede na sklep ARSO 2016, ki se nanaša na isto dejansko stanje kot sklep ARSO 2020. Pravna opredelitev posega po točki E.I.11 Priloge 1 po Uredbi o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uredba 2015), oziroma Uredbi o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Uredba 2020), je res spremenjena, vendar so v sklepu ARSO 2020 uporabljena enaka merila vrednotenja, upoštevane enake bistvene lastnosti posega in presojani enaki vplivi na okolje. S sklepom ARSO 2016 je bilo odločeno, da za nameravani poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja, s sklepom ARSO 2020 pa ravno obratno. Ker je bila predmetna upravna zadeva drugače rešena, je toženka zahtevi stranke z interesom na podlagi 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugodila.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnica je vložila tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj jo je izdala A. A., ki v času vodenja postopka in odločanja ni imela opravljenega strokovnega izpita, kot to določa 31. člen ZUP. Prav tako ni bila s strani ministra pooblaščena za vodenje in odločanje v postopku, saj po javno dostopnih podatkih ni na seznamu oseb, ki so pooblaščene za vodenje in odločanje v upravnih postopkih. Odločbe se tudi ne da preizkusiti. Toženka ne obrazloži dejanskega in pravnega stanja po sklepu Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015 (sklep ARSO 2015), po sklepu ARSO 2016 ter po sklepu ARSO 2020. Prav tako ni jasno, zakaj naj bi bila sklepa ARSO 2015 in 2016 pravnomočna glede na vloženi pritožbi B. B. zoper ta sklepa. Ti pritožbi sta bili sicer zavrženi, je pa B. B. zoper ti odločitvi vložila tožbi v upravnem sporu pod I U 1425/2023 in I U 796/2023. Odločba je tudi preuranjena, saj je toženka sprejela odločbo pred odločitvijo o položaju stranke v postopku. Ker sklep ARSO 2016 še ni pravnomočen, je odločitev tudi napačna. Pri sklepih ARSO ne gre za isto zadevo. V nadaljevanju tožbe se tožnica spušča v vprašanje presoje, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje. Z izpodbijano odločbo se nedopustno posega v pravico do pitne vode (70. a člen Ustave). Tožnica je predlagala, da sodišče odločbo v celoti odpravi in jo vrne toženki v ponovno odločanje, ki naj ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da je podpisana državna sekretarka mag. A. A. izdala izpodbijano odločbo na podlagi pooblastila, št. 020-1/2023-2570-3 z dne 13. 2. 2023, po katerem je bila pooblaščena, da nadomešča ministra na podlagi 17. v zvezi s 16. členom Zakona o državni upravi (ZDU-1). To potrjuje 28. člen ZUP. Dne 9. 5. 2007 je državna sekretarka opravila tudi državni izpit iz javne uprave. Odločba je obrazložena in jasna. Ugovor glede neobrazloženega dejanskega in pravnega stanja sklepa ARSO 2015 je za ta postopek nerelevantno. Odločitev tudi ni bila sprejeta preuranjeno. Na pravnomočnost sklepa ARSO 2016 ne more vplivati pritožba B. B., vložena na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022. V času vložitve pritožbe B. B. zoper sklep ARSO 2016 je bil sklep ARSO 2020 že pravnomočen, v času odločanja glede sklepa ARSO 2020 pa tudi ni bila vložena nobena pritožba zoper sklep ARSO 2016. Gre za enako dejansko in pravno stanje pri obeh sklepih. V nadaljevanju toženka odgovarja na tožničine navedbe v zvezi s presojo vplivov na okolje pri nameravanem posegu. Toženka je predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter odloči o stroških postopka po Pravilniku o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (Pravilnik).

5.Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala aktivno legitimacijo tožnice glede na 17. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V nadaljevanju je prerekala tožbene navedbe tožnice. Odločba ni obremenjena s kršitvami pravil postopka. Postopek je vodila in v njem odločala državna sekretarka mag. A. A., ki je glede na 17. člen ZDU-1 pristojna za vodenje in odločanje v postopku. Izpolnjevala je tudi pogoj iz 31. člena ZUP. Odločba je obrazložena. Za odločitev ni pravno odločilno dejansko in pravno stanje sklepa ARSO 2015. Do vložene pritožbe B. B. zoper sklep ARSO 2016 se toženka glede na vsebino zadeve ni bila dolžna opredeliti. Sklep ARSO 2016 je kljub vloženi pritožbi B. B. postal materialno pravnomočen glede na 158. člen Ustave RS. Pritožba B. B. je bila tudi dokončno zavržena. Pravnomočnost sklepa ARSO 2016 potrjujejo tudi upravne odločbe, ki so bile izdane pred odločitvijo Vrhovnega sodišča, I Up 162/2020. Odločba tudi ni bila preuranjeno izdana. Tožnica nima pravnega interesa za uveljavljanje kršitve pravice tretje osebe, B. B. Gre za enako pravno in dejansko stanje pri sklepu ARSO 2016 in sklepu ARSO 2020. Stranka z interesom je predlagala, da sodišče tožbo zavrne in naloži tožnici povrnitev njenih stroškov postopka. Sodišču je predlagala tudi prednostno obravnavo zadeve.

6.Tožnica je sodišču z dopisom z dne 28. 3. 2024 posredovala še sodbi naslovnega sodišča: I U 1425/2023 z dne 15. 3. 2024, in, I U 796/2023 z dne 1. 3. 2024, ter mu predlagala, da odloči v zadevi brez glavne obravnave. Dodatno je poslala še zapisnik inšpekcijskega nadzora, št. 0610-70/2024/17 z dne 27. 5. 2024. V pripravljalni vlogi z dne 5. 8. 2024 je še dodala, da A. A. očitno sploh ni vodila in odločala v postopku, temveč naj bi bile to druge uradne osebe pri toženki.

7.Stranka z interesom je v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2024 navedla, da odprava odločitve drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe B. B. s sodbo, I U 1425/2023, ne vpliva na pravnomočnost sklepa ARSO 2016. B. B. ne bo mogla niti v ponovljenem pritožbenem postopku izkazati pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016. V zvezi z zapisnikom o inšpekcijskem nadzoru je stranka z interesom opozorila, da iz tožbe ne izhaja, v čem naj bi ta relativna kršitev postopka vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Sodišče ni vezano na ugotovitve upravne inšpekcije, zaključki nadzora so tudi napačni. Za veljavnost pooblastila zadošča sklicevanje na 17. člen ZDU-1. Tožnica se prepozno sklicuje na 216. člen ZUP.

8.Tožnica je 13. 4. 2026 ob 16.10 uri posredovala še dodatno pripravljalno vlogo. Po njenih ugotovitvah je izpodbijano odločbo izdala C. C. sklep z dne 27. 12. 2023 pa Č. Č. Noben od njiju ni bil pooblaščen za vodenje in odločanje v upravnih postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.

9.Sodišče je to vlogo tožnice naslednji delovni dan, tj. 14. 4. 2026, ko jo je prejelo, nemudoma posredovalo ostalim strankam postopka.

Glavna obravnava in dokazni postopek

10.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 14. 4. 2026, katerega so se udeležile vse stranke. Na naroku je stranka z interesom prerekala navedbe tožnice v zadnji pripravljalni vlogi. Tožnica ni ne zatrjevala ne izkazala, kako naj bi domnevno neustrezno pooblastilo za odločanje in vodenje vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Navedbe glede pooblastila uradnih oseb Č. Č. in C. C. so podane prepozno, sicer tudi ne držijo. Seznami uradnih oseb, pooblaščenih za vodenje in odločanje, se posodabljajo, navedeni uradni osebi sta imeli ustrezno pooblastilo v času izdaje izpodbijanega akta. Tudi po mnenju toženke so navedbe tožnice, podane v zadnji pripravljalni vlogi, podane prepozno oziroma so neutemeljene. Tožnica je prerekala navedbe obeh nasprotnih strank glede prepozne predložitve listinskih dokazov.

11.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa, št. 35402-29/2020, tudi v izpodbijano odločbo, izpis iz evidence NVO, sklep ARSO 2020, sklep ARSO 2016, pooblastilo, št. 020-1/2023-2570-3 z dne 13. 2. 2023, zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za parcelo 1860, k.o. Ježica.

12.Sodišče je, sledeč 287. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo naslednje dokazne predloge tožnice: zaslišanje B. B., postavitev izvedenca ustrezne stroke (npr. s področja ekologije, gradbeništva), vpogled: v notranje revizijsko poročilo MOP, št. 0601-2/2019/42 z dne 18. 10. 2019, in njegov popravek z dne 21. 11. 2019, dopis Direktorata za obrambne zadeve, št. 802-12/2020-85 z dne 26. 11. 2020, povzetek iz Programa zaščite podzemne vode v času gradnje povezovalnega cevovoda C0 z dne 15. 1. 2018, deklaracijo z dne 17. 6. 2016, članek Kmetijstvo in pitna voda ljubljanskega polja v ČS Posavje, povzetek iz knjige Geografija Slovenije 10 o podtalnici ljubljanskega polja in o obsegu ljubljanskega polja, stališče NIJZ, št. 354-84/2020-2 (256) z dne 31. 3. 2020, stališče MZ z dne 2. 4. 2020, priporočilo Državnega zbora RS v zvezi z zaščito pitne vode na območju ljubljanskega vodonosnika z dne 29. 11. 2019, oceno potresne varnosti na trasi kanalizacijskega zbiralnika C0, odgovor na tožbo toženke v zadevi I U 1425/2023, odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi I U 796/2023, spis I U 1425/2023, spis I U 796/2023, spis Agencije RS za okolje (MOPE), št. 35405-311/2021, spis Agencije RS za okolje (MOPE), št. 35405-28/2016, dopis pooblaščencu tožnice MOPE z dne 12. 1. 2024, dopis I U 1529/2024 z dne 9. 9. 2024 v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, skupaj s tožbo in začasno odredbo tožnice RS, odločbo informacijskega pooblaščenca, št. 090-282/2024/2 z dne 2. 8. 2024, odgovor na osnutek zapisnika o ugotovitvah nadzora št. 0610-70/2024/12 z dne 15. 4. 2024, odgovor na zapisnik o ugotovitvah nadzora MOPE, št. 061-1/2024-2570-8 z dne 13. 6. 2024, zaključni zapisnik, št. 0610-70/2024/24 z dne 18. 7. 2024, seznam uradnih oseb pooblaščenih za vodenje in/ali odločanje, št. 020-8/2024-2570-18 z dne 16. 7. 2024.

13.Na isti podlagi je zavrnilo dokazne predloge toženke: vpogled v izvedeniško mnenje gradnja Kanala C0 na odseku Črnuče-Brod, med jaškoma C0 RJ 142 in C0 RJ 166, sodnega izvedenca gradbene stroke D. D. in strokovno mnenje sodne izvedenke za arhitekturo E. E. ter dokazne predloge stranke z interesom: sklep MOP, št. 060-60/2019-3 z dne 10. 2. 2020, sklep MOP, št. 35100-739/2021-2550-23 z dne 14. 7. 2022, sklep MOPE, št. 35400-733/2023-2570-3 z dne 7. 12. 2023, pogodbo o sofinanciranju za operacijo Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014-2020 z dne 3. 4. 2018, aneks št. 2 k tej pogodbi ter seznam uradnih oseb za vodenje in odločanje v upravnem postopku, št. 020-8/2024-2570-1 z dne 12. 1. 2024.

14.Navedene dokazne predloge je sodišče zavrnilo, ker gre pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe v bistvenem za pravno presojo, pri čemer sodišče pravo pozna in razlaga po uradni dolžnosti; dejstva, ki se nanašajo na s strani tožnice zatrjevano nezakonitost nameravanega posega, za to presojo tako niso relevantna, tako pa niso relevantni niti dokazi, predlagani v dokazovanje teh dejstev. V zvezi z zatrjevanjem tožnice o uradnih osebah, ki naj bi dejansko vodile in odločale v predmetnem upravnem postopku in s tem v zvezi predloženimi dokazi strank postopka, pa je po presoji sodišča relevantno, kdo je odločbo podpisal, in v tem pogledu bo sodišče presojalo ustreznost danega pooblastila.

Vse stranke so zavrnitvi svojih dokaznih predlogov ugovarjale: tožnica, ker se dokazni predlogi med drugim nanašajo tudi na vprašanje ustrezne izobrazbe A. A. oziroma vprašanje pravnomočnosti sklepa ARSO 2016, toženka, ker bi z izvedbo predlaganih listinskih dokazov v celoti potrdila navedbe glede zakonitosti izpodbijane odločbe, stranka z interesom, ker neizvedeni sklepi MOPE oziroma MOP potrjujejo, da je sklep ARSO 2016 pravnomočen, na naroku predloženi dokazi pa dodatno potrjujejo, da sta bila postopek in sama izdaja izpodbijane odločbe pravilna in zakonita.

Sodišče ugovore zavrača iz zgoraj povedanih razlogov.

Sodišče je pri odločanju v zadevi izrecno upoštevalo (med drugim) tudi sodbe tega sodišča, I U 1425/23 z dne 15. 3. 2024, I U 1077/2022 z dne 17. 10. 2023, sklep, I U 198/2024 z dne 20. 2. 2024, in sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022, kar ni štelo kot dokazne predloge, ker gre za pravo.

Razlogi in odločitev sodišča

O pravnem interesu tožnice

Kot se je sodišče izreklo že v sklepu, I U 195/2024 z dne 20. 2. 2024, ki je postal pravnomočen 2. 3. 2024, ima tožnica pravni interes za vložitev tožbe.

Drži, da je po 17. členu ZUS-1 tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, vendar pa to pravilo po presoji sodišča ne velja v zadevah okoljskega odločanja, kadar se v s tem povezane postopke želijo vključiti nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja.

Po 137. členu Zakonu o ohranjanju narave (ZON) ima namreč nevladna organizacija, ki pridobi status nevladne organizacije v javnem interesu na področju ohranjanja narave v skladu z zakonom, ki ureja status nevladne organizacije v javnem interesu, pravico zastopati interese ohranjanja narave <em>v vseh upravnih in sodnih postopkih</em> . Tak status se pridobi z odločbo, ki jo izda minister (138. člen ZON). Po petem odstavku 2. člena Aarhuške konvencije (ki opredeljuje pomen izrazov v tej konvenciji) pomeni izraz ''vključena javnost'' javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes pri okoljskem odločanju; <em>šteje se, da imajo interes nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja</em> . Da je tožnica nevladna organizacija s statusom, pridobljenim na podlagi 138. člena ZON, kar tudi pomeni, da gre za nevladno organizacijo iz petega odstavka 2. člena Aarhuške konvencije, med strankami ni sporno.

Sodišče pritrjuje stranki z interesom, da je bila izpodbijana odločba izdana v zvezi z izrednim pravnim sredstvom po ZUP. Stranka z interesom je namreč vložila zahtevo za odpravo 3. točke izreka sklepa ARSO 2020 po nadzorstveni pravici in kot razlog uveljavljala kršitev načela ne bis in idem (2. točka prvega odstavka 274. člena ZUP).

Hkrati pa gre po presoji sodišča pri tej zadevi nedvomno za okoljsko odločanje glede na upravno stvar, ki se je obravnavala v postopku v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Toženka je namreč morala, upoštevajoč 51. a člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) ter Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, presoditi, ali je šlo pri izdaji sklepa ARSO 2020 (točno: pri njegovi 3. točki izreka) za isto dejansko stanje kot pri sklepu ARSO 2016. Ker je toženka pri odločanju v zadevi nedvomno uporabila predpise s področja varstva okolja, posledično tožnici ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

V primeru gre za vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve toženke, s katero je ta ugodila zahtevi stranke z interesom Mestne občine Ljubljana in odpravila 3. točko izreka sklepa ARSO 2020 po nadzorstveni pravici.

Svojo odločitev je toženka oprla med drugim na 2. točko prvega odstavka 274. in 277. člen ZUP.

Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 2. če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena (prvi odstavek 274. člena ZUP). Odločba o odpravi po 1., 2. točki prvega odstavka 274. člena tega zakona se lahko izda v petih letih,.. […] (277. člen ZUP).

Tožnica odločbo izpodbija iz tožbenih razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče se bo najprej opredelilo do zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka.

Tožnica ugovarja, da postopka ni vodila ter odločbe izdala in podpisala oseba, ki za to izpolnjuje pogoje po 31. členu ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da lahko upravni postopek vodi in v njem odloča oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka.

Za presojo tega ugovora je relevanten tudi 28. člen ZUP, po katerem v upravni zadevi, za katero je pristojen monokratičen organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače (prvi odstavek). Predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri tem istem organu, za odločanje v upravnih zadevah iz določene vrste zadev (drugi odstavek). Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo (tretji odstavek).

Toženka se s tem v zvezi sklicuje na pooblastilo ministra, št. 020-1/2023-2570-3 z dne 13. 2. 2023, izdano na podlagi 16. člena ZDU-1. Iz tega pooblastila med drugim izhaja, da je mag. A. A., državna sekretarka v Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, pooblaščena, da nadomešča ministra v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva, podpisovanju dokumentov v njegovi pristojnosti ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi.

16. člen ZDU-1 določa, da ministrica oziroma minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Tretji odstavek 17. člena istega zakona pa, da lahko minister pisno pooblasti državnega sekretarja, da ga nadomešča v času njegove odsotnosti ali zadržanosti pri vodenju in predstavljanju ministrstva ter predlaganju gradiv v obravnavo vladi. S podelitvijo pooblastila se minister ne razbremeni odgovornosti.

Podlago za izdajo pooblastila je tako najti v tretjem odstavku 17. člena ZDU-1, katerega vsebina je (v 1. točki pod I.) skladna s predpisom organizacije, tj. ministrstva, ki je v tem primeru monokratičen organ.

Ali tako pooblastilo pomeni tudi pooblastilo za vodenje postopka ter izdajo odločbe v upravnem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, pa je naslednje vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče.

Po pravni teoriji¹ mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz zgoraj citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje odločb (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. To ne izhaja niti iz vsebine konkretnega pooblastila, ki ga je predložila toženka v postopku. In ker je ZUP glede teh vprašanj lex specialis, to pomeni, da ima tožnica prav, ko zatrjuje, da A. A. ni imela ustreznega pooblastila za vodenje in odločanje v tem postopku. Podpis uradne osebe namreč izkazuje voljo organa in je izkaz načela zakonitosti, saj služi potrditvi, da je postopek vodila (in odločbo izdala) oseba, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje (31. člen ZUP) oziroma da je odločbo izdala pooblaščena uradna oseba pristojnega organa (28. člen ZUP)² . Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga. Sodišče zato zavrača ugovor stranke z interesom, da bi morala tožnica izkazati tudi, na kakšen način je obravnavana kršitev pravil postopka vplivala na zakonitost odločitve.

Sodišče še sodi, da v tem primeru ni mogoče priznati izjeme od navedene kršitve pravil postopka, ki jo je priznalo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 1088/2004 z dne 10. 12. 2008³ , saj ne gre za primer, ko bi iz službenih (delovnih) nalog državnega sekretarja izhajalo, da bi smel opravljati tudi ta opravila, tj. vodenje in odločanje po ZUP, če bi zanje pridobil pooblastilo, temveč je obseg delovnih nalog državnega sekretarja zamejen v okviru pooblastila na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZDU-1. Kot pa že povedano - podeljeno pooblastilo upravičenja vodenja in odločanja v upravnem postopku mag. A. A. ne daje. Glede na to se sodišče v nadaljevanju ni spuščalo v vprašanje ustrezne izobrazbe za mag. A. A.

Sodišče se tudi ni spuščalo v vprašanje ustreznega pooblastila za vodenje in odločanje po ZUP za generalno sekretarko C. C., ki naj bi dejansko izdala izpodbijano odločbo⁴ . Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je odločbo podpisala državna sekretarka mag. A. A. in v tem okviru sodišče njeno zakonitost tudi presoja.

Tožnica še ugovarja, da odločbe v delu, ki ga povzame, ni mogoče preizkusiti.

Ta ugovor tožnice ne vzdrži sodne presoje. Dejansko in pravno stanje sklepa ARSO 2016 in sklepa ARSO 2020 je pojasnjeno (str. 3, 4, 5 pod Ad.3) in se sodišče v izogib ponavljanju na te razloge toženke v tem oziru sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Kar se tiče ugovora, da v odločbi ni povzetka dejanskega in pravnega stanja sklepa ARSO 2015, slednje za odločitev niti ni bilo relevantno, kot pravilno opozarja tudi stranka z interesom, saj sklep ARSO 2015 ni bil predmet upravne presoje v izpodbijani odločbi. Sodišče zato zavrača tudi ta tožbeni ugovor.

Ali je toženka pravilno štela, da je sklep ARSO 2016 pravnomočen, se bo sodišče izreklo v nadaljevanju. V zvezi z preuranjenostjo odločitve (tožnica namreč meni, da je toženka odločila o glavni stvari, še preden je jasno, kdo je stranka postopka) se sodišče v tem upravnem sporu tudi ne bo izrekalo, je pa to predmet presoje v zadevi, I U 198/2024.

Ker gre v tej zadevi za presojo odločitve o zahtevi stranke z interesom za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, torej za odločitev v zvezi z uporabo izrednega pravnega sredstva po ZUP, vse navedbe tožnice, ki se nanašajo na vsebinsko vprašanje o glavni stvari, tj. ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, za ta upravni spor niso relevantne in jih sodišče iz tega razloga ne obravnava.

Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do tožbenega ugovora, da sklep ARSO 2016 ni pravnomočen, kar bi pomenilo, da pogoji za izdajo odločbe po 2. točki prvega odstavka 274. členu ZUP niso bili izpolnjeni.

Člen 158 Ustave RS določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

Po 225. členu ZUP postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti, pravnomočna (prvi odstavek). Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek).

Za presojo v tem delu sodišče najprej izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022. S tem sklepom je Vrhovno sodišče RS dopustilo, da B. B. v 15 dneh od vročitve tega sklepa vloži pri Agenciji Republike Slovenije za okolje pritožbo zoper sklep te agencije, št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015 (tj. sklep ARSO 2015), in sklep Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35405-28/2016-2 z dne 28. 1. 2016 (tj. sklep ARSO 2016), zato, da se ji, po vložitvi pritožbe iz 51. člena ZVO-1, zagotovi učinkovito sodno varstvo v skladu z 11. členom Direktive 2011/92/EU.

B. B. je, sledeč izreku sklepa Vrhovnega sodišča RS, pritožbo vložila, drugostopenjski organ pa je njeno pritožbo zavrgel s sklepom, št. 35402-12/2023-2570-11 z dne 4. 9. 2023. To pomeni, da v času izpodbijane odločbe (ta je bila izdana 29. 12. 2023) sklep ARSO 2016 ni bil pravnomočen⁵ , saj je B. B. (pravočasno)⁶ vložila tožbo v upravnem sporu zoper citirani sklep drugostopenjskega organa, vodeno pred sodiščem pod opr. št. I U 1425/2023. Kot izhaja tudi iz tekom trajanja tega upravnega spora izdane sodbe, I U 1425/2023 z dne 15. 4. 2024, pa je naslovno sodišče tožbi B. B. zoper odločitev drugostopenjskega organa z dne 4. 9. 2023, ugodilo, odločitev odpravilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Po presoji sodišča ima tako tožnica prav, da predpostavka za odločanje po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP ni bila podana, tj. da bi bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena, saj sklep ARSO 2016 v času izdaje odločbe ni bil pravnomočen. To pa pomeni, da je bil v tem delu napačno uporabljen zakon.

Toženka sicer meni, da na pravnomočnost sklepa ARSO 2016 ne more vplivati pritožba B. B., vložena na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022. To ne drži. Formalna pravnomočnost (tudi t.i. zunanja pravnomočnost) namreč nastopi v upravnih stvareh, ko stranka nima več možnosti doseči odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe niti z rednim pravnim sredstvom, to je s pritožbo, niti z upravnim sporom. Materialno pravnomočna pa postane upravna odločba, ko postane nesprejemljiva tudi njena vsebina. Le formalno pravnomočna odločba lahko postane materialno pravnomočna⁷

. Ker je B. B. imela pravico vložiti pritožbo zoper sklep ARSO 2016, to pa je tudi vložila, in potem vložila še tožbo v upravnem sporu, do nastopa pravnomočnosti tega sklepa vse do odločitve Upravnega sodišča o njeni tožbi ni moglo priti. Ali je bil sklep ARSO 2020 v času vložitve pritožbe B. B. zoper sklep ARSO 2016 že pravnomočen, na odločitev ne vpliva, enako tudi ne, da v času odločanja o sklepu ARSO 2020 ni bila vložena nobena pritožba zoper sklep ARSO 2016. Pravno relevantno je (le), ali je bila v času odločanja o uporabi tega izrednega pravnega sredstva pravnomočna drugačna odločitev o isti zadevi, tj. v tem primeru sklep ARSO 2016.

Stranka z interesom se s tem v zvezi sklicuje najprej na 158. člen Ustave RS (konkretno na materialno pravnomočnost), kot tudi na dokončnost zavrženja pritožbe B. B., kar glede na povedano oboje ne vzdrži sodne presoje. Enako velja glede ugovora, da pravnomočnost sklepa ARSO 2016 potrjujejo tudi upravne odločbe, ki so bile izdane pred odločitvijo Vrhovnega sodišča, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022. Ne samo, da upravne odločbe ne predstavljajo vira prava, ki bi ga sodišče moralo upoštevati, sodišče sodi tudi, da je Vrhovno sodišče RS z izdajo sklepa, I Up 162/2020 z dne 12. 5. 2022, vzpostavilo stanje, po katerem pravnomočnost sklepa ARSO 2016 (še) ni nastopila oziroma ni mogla nastopiti. Zato ne gre za tak primer, kot je obravnavan v sodbi, IV U 223/2009 z dne 1. 2. 2011, na katero se sklicuje stranka z interesom. Četudi pa je po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep, I Up 65/2023 z dne 17. 5. 2023), šteti, da ima zavrženje pritožbe učinek, kot da pritožba sploh ni bila vložena, to še vedno ne pomeni, da je odločitev pravnomočna, vsaj ne do izteka roka za izpodbijanje odločitve v upravnem sporu (prvi odstavek 225. člena ZUP). In v tem primeru je v zakonsko predpisanem roku B. B. tožbo v upravnem sporu tudi vložila. Ali bo B. B. v ponovljenem postopku po sodbi, I U 1425/2023 z dne 15. 4. 2024, s svojo pritožbo uspela (stranka z interesom namreč meni, da ne), na presojo sodišča v tem upravnem sporu ne vpliva, saj je relevantno pravno in dejansko stanje v času izdaje izpodbijane odločbe.

Sodišče je zato, sledeč navedenemu, tožbi tožnice ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo, upoštevajoč četrti in peti odstavek istega člena, vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Toženka bo morala v ponovnem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka, kar v tem primeru pomeni, da bo morala postopek od začetka voditi in odločbo izdati oseba z veljavnim pooblastilom (ki mora izpolnjevati tudi druge pogoje po ZUP), pri sami odločitvi pa slediti stališču sodišča, ki se tiče uporabe izrednega pravnega sredstva, in o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče ni presojalo ostalih tožbenih navedb, saj je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta, jih bo pa morala presoditi toženka, če gre za navedbe, ki se nanašajo na predmet postopka.

Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku. V skladu s tem je sodišče tožnici priznalo stroške za tožbo v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV (tožničin pooblaščenec je zavezanec za DDV), torej skupaj 469,70 EUR (3. člen Pravilnika), ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Sodišče drugih priglašenih stroškov tožnice glede na 5. člen Pravilnika ni priznalo. Stroške je toženka tožnici dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

K III. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom v tem sporu predlagala zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo, je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo.

-------------------------------

1Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, 1. do 124. člen, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 252 in nadaljnje, avtorja Jerneja Podlipnika;

2Tako tudi Upravno sodišče v sodbi, I U 502/2021 z dne 3. 1. 2022;

3V tem primeru je odločbo izdala uradna oseba brez pooblastila, ki pa bi pooblastilo glede na delovno mesto lahko pridobila;

4Ker predmet tega upravnega spora ni zakonitost sklepa z dne 27. 12. 2023, ni relevanten domnevni dejanski izdajatelj tega sklepa Č. Č.

5To, da je bil dokončen, za presojo ni relevantno.

6O njeni tožbi je bilo tudi vsebinsko odločeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju;

7Komentar Ustave RS, 158. člen, Tone Jerovšek, 2002;

83. člen Zakona o sodiščih;

9Kot že povedano - do dokončne in pravnomočne odločitve o pritožbi in tožbi B. B.;

10V tej sodbi je sodišče zavzelo stališče, da v pravnomočno odločbo ni mogoče posegati razen na način iz četrtega odstavka 225. člena ZUP;