Jedro

Do konca glavne obravnave se ob pogojih iz 1. odst. 191. čl. ZPP lahko tožniku pridruži nov tožnik (2. odst. 191. čl. ZPP). Tožnica se je tožniku tako do konca glavne obravnave pridružila, in privoljenje toženca ni potrebno. Nov tožnik (tožnica) je vložila svoj tožbeni predlog, le pravdo je morala sprejeti v tistem stanju, v katerem je bila, ko je vstopila vanjo.

Pojem večje škodne nevarnosti je pravni standard, nevarnost škode mora biti konkretna oziroma že nastaja.

Izrek

Pritožba prve toženke se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu v prvem odstavku izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnikov se ugodi in v izpodbijanem obsegu (3. in 4. odstavek izreka) in v odločbi o stroških sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženkama naložilo, da sta dolžni preprečiti izlivanje cestnih in meteornih vod iz državne ceste P.-O., na parc. št. k.o. J,. v 15-dneh po pravnomočnosti sodbe (1. odst. izreka). Del tožbenega zahtevka, po katerem naj bi se toženkama izrekla denarna kazen v znesku 500.000,00 SIT, do ureditve zadeve, sodišče prve stopnje zavrnilo (2. odstavek izreka). Tožbo prvega tožnika za plačilo odškodnine v znesku 123.200,00 SIT z obrestmi je zavrglo, tožbeni zahtevek A.U. za plačilo istega zneska z obrestmi pa zavrnilo (3. in 4. odst. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka novi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnika in prva toženka.

Tožnika izpodbijata odločitev, vsebovano v 3. in 4. odstavku izreka sodbe. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju. V redu je sklicevanje na določbo 156. čl. ZOR. Varstvo po tej določbi uživa vsak, ki mu grozi večja škoda. Sodba pravilno ugotavlja, da tožnik vse parcele obdeluje, tožnica pa je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica dveh od vseh navedenih parcel. Posledica je lahko le ta, da sta tožnika aktivno legitimirana za zahtevek, da se jima povzročena škoda plača. Nelogično je, da sta upravičena zahtevati odstranitev ovire in nevarnosti za grozečo bodočo škodo, nista pa aktivno legitimirana za škodo, ki je nastala, prav iz tega vira nevarnosti. Sodišče zaide s seboj v nasprotje, ko na eni strani trdi, da povrnitev škode lahko zahteva le tisti, ki jo je dejansko utrpel, potem pa, ker gre za škodo na zemljiščih, lahko povrnitev zahteva le lastnik zemljišč. Jasno je, da vsak, ki škodo utrpi, lahko zahteva, da se mu jo povrne. Sodišče je tudi prezrlo navedbe tožnikov, da so vse v tožbi navedene parcele last tožnice, le dve sta sicer vpisani na njeno ime, zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja in zato predlagala dokaze z zaslišanjem obeh tožnikov in priče M.V.. Sodišče pa je zaslišalo le tožnika. Glede tožnice in priče ni odločilo ničesar, tudi predlog za njuno zaslišanje ni bil zavrnjen. Domneva se lahko, da je to opustilo, ker je prezrlo gornje navedbe tožnikov ali pa zato, ker je menilo, da zaslišanje ni potrebno glede na stališče sodbe, da lahko povrnitev škode zahteva le lastnik. Brž, ko sodišče ugotavlja, da tožnik obdeluje vse sporne parcele, je jasno, da se mu mora priznati povzročena škoda. Priglašata pritožbene stroške.

Prva toženka v pritožbi izpodbija ugodilni del sodbe (1. odstavek izreka) in odločbo o stroških ter uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je kršilo določbe ZPP glede vprašanja subjektivne spremembe tožbe. Lahko jo dovoli le, če so izpolnjeni pogoji iz 191. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), a o tem sodba nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tudi ni pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 156. čl. ZOR, materialno pravo je zmotno uporabljeno. Ta določba govori o "večji škodi", torej o škodi, ki presega normalne meje. To pa škoda, ki se zatrjuje, ne more biti, saj gre za škodo na poljščinah. Sodišče ne navaja, da je tožnikoma nastala ali bi lahko nastala večja škoda, sodba nima razlogov glede kvalifikatorne okoliščine popularnega zahtevka. Določba 156. čl. ZPP (pravilno ZOR) govori o odstranitvi vira nevarnosti oz. o tem, da se nekdo vzdrži v dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje oz. škodna nevarnost, tega ne moremo subsumirati pod tožbeni zahtevek, ki glasi na preprečitev izlivanja cestnih in meteornih vod iz določene državne ceste. Tudi ni lastnik in imetnik ceste prva toženka, to je lahko po samem zakonu le druga toženka, Republika Slovenija. Tega ne spremeni niti upravna odločba, na katero se sklicuje sodišče, saj se ta nanaša le na razmerje med lastnikom, drugo toženko in izvajalcem, prvo toženko, glede rednega vzdrževanja. Sicer pa sodišče glede odgovornosti vzdrževalca nima v sodbi razlogov, s tem je podana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in se zmotno sklicuje na določbo 17. čl. Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah, saj iz tožbe in nadaljnjih navedb ne izhaja, da bi tožnika zatrjevala, da je prelivanja vod posledica neustreznega vzdrževanja, pač pa sta trdila, da je posledica rekonstrukcije. Prva toženka ne more biti odgovorna za projektiranje in gradnjo cest, kot izvajalec vzdrževanja in ne vzdrževalec, kot zmotno navaja sodišče, je lahko odgovorna le za aktivnosti iz 2. odst. 17. čl. navedenega pravilnika, v tem smislu pa navedb v tožbi ni bilo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba prve toženke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke K pritožbi prve toženke: Do konca glavne obravnave se ob pogojih iz 1. odst. 191. čl. ZPP lahko tožniku pridruži nov tožnik (2. odst. 191. čl. ZPP). Tožnica se je tožniku tako do konca glavne obravnave pridružila, in privoljenje toženca ni potrebno. Nov tožnik (tožnica) je vložila svoj tožbeni predlog, le pravdo je morala sprejeti v tistem stanju, v katerem je bila, ko je vstopila vanjo. Da pa so pogoji iz 1. odst. 191. čl. podani, je sodišče prve stopnje pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe (zadnji odstavek na list.št. 2 in 1. odst. na list.št. 3 sodbe) in zato ne drži, da sodba razlogov nima.

Pojem večje škodne nevarnosti je pravni standard, nevarnost škode mora biti konkretna oz. že nastaja, kar pa je ugotovljeno. Res 156. čl. ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih - ta zakon se za razmerja, nastala do uveljavitve Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ) nima v mislih vsakega vznemirjanja, kot pravilno poudarja prva toženka v pritožbi, pač pa tako vznemirjanje, ki presega običajne, normalne meje v okolju. To pa konkreten poseg, ko gre za poškodbo, zmanjšanje vrednosti zemljišča z odnašanjem zemljine in uničevanjem pridelkov oz. sadnega drevja, vsekakor je. Sicer pa je prepoved povzročanja škode temeljno načelo odškodninskega prava in je škoda, ki presega normalne oz. običajne meje, protipravna. Toženka, ki je izvedla priključek in ga je speljala na obstoječi propust na državni cesti (to ves čas postopka med strankami niti sporno ni bilo), ki se nadaljuje v odprt vodni kanal, ki poteka po kmetijskih zemljiščih, ter se zato večje količine meteornih in cestnih vod sedaj prelivajo na kmetijske površine in povzročajo škodo (udori, škoda na pridelkih), je že zato pasivno legitimirana kot izvajalec, nevarnost grozi iz njene sfere. Zato vprašanje, ali je podana njena odgovornost tudi zaradi neustreznega vzdrževanja, niti ni odločilno, sicer pa je ugotovljeno, da je tudi opustila dolžne ukrepe, ni očiščen obstoječi propust. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločitev oprlo na določbo 156. čl. ZOR in ima sodba vse potrebne razloge, tako odločilne dejanske ugotovitve, kot pravne zaključke, da je preizkus mogoč, pravilno je uporabljen pravni standard "večje škodne nevarnosti". Zahtevek je tudi določen, skladen z določbo 156. čl. ZOR, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče namreč odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja, to je tudi odredilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku (točka 1 izreka). Pritožbeni razlogi zato niso podani in ker sodišče druge stopnje tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem obsegu sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

K pritožbi tožnikov: Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da tožnica, ki ni zemljiškoknjižna lastnica vseh parcel, ni upravičena, da zahteva povrnitev škode. Po določbi 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ki se v tem sporu, začetem pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika - 268. čl. SPZ) lahko namreč lastnik oz. domnevni lastnik v primeru, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, s tožbo zahteva ne le, da vznemirjanje preneha, pač pa, če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, tudi njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Tožnica pa je, kot pravilno opozarja v pritožbi, v postopku (list.št. 39 in 40) trdila in tudi predlagala dokaze, da je t.im. domnevna lastnica, kar ponavlja tudi v pritožbi. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje teh trditev ni presodilo, zato tudi pravno odločilnih dejstev ni ugotovilo. Tudi ni presodilo trditev tožnika, ki je trdil, da je škodo utrpel tudi zato, ker so propadla sadna drevesa, ki jih sam vzgaja, in predmetne parcele on obdeluje, ker je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da povrnitev škode lahko zahteva le zemljiškoknjižni lastnik. Ker zato odločilna dejstva niso ugotovljena, je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov ugodilo, sodbo v izpodbijanem zavrnilnem obsegu (3. in 4. odst. izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu (355. čl. ZPP) ter bo moralo prvostopenjsko sodišče presoditi, ali je zahtevek tožnikov za povrnitev škode utemeljen, v okviru trditev in dokaznih predlogov strank ter ob tem upoštevati, da povrnitev škode lahko zahteva tudi domnevni lastnik (škoda, ki nastane na zemljiščih), in da je do škode lahko upravičen tudi tožnik, kolikor se ta nanaša na škodo na sadnem drevju, glede na to, da trdi, da je on obdelovalec in je škodo utrpel, zaradi ravnanja toženk (154. čl. ZOR). Ker je sodišče druge stopnje sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).