Jedro

Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.

Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo izpodbijani odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 8. 2023, št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 1. 2023, št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 8. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 1. 2023 ter zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan za tožnika povrniti stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Toženec sodbo izpodbija zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bilo z dokončnima odločbama št. ... in ... odločeno, da tožnik od 1. 1. 2023 dalje nima več pravic iz invalidskega zavarovanja ter da mu z 31. 12. 2022 preneha pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Sodišče je navedeni odločbi odpravilo in tožencu naložilo, naj v ponovnem postopku preveri pogoje za morebitno uporabo 183. člena ZPIZ-2 glede tožnikove delazmožnosti. S takšno odločitvijo je sodišče bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Čeprav formalno ni poseglo v pravnomočno odločbo z dne 18. 2. 2021, s katero je bila tožniku priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ima sodbeno napotilo dejansko tak učinek. Ker je napotilo za toženca zavezujoče, bo moral presojati pravilnost pravnomočno urejenega pravnega razmerja, čeprav ta odločba ni bila predmet predsodnega postopka niti sodnega spora. Tožnik je v tožbi izpodbijal zgolj odločbi iz leta 2023, ne pa tudi odločbe iz leta 2021, prav tako ni predlagal njene odprave ali spremembe z izrednim pravnim sredstvom. Zato je sodišče odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka in s tem kršilo 2. člen ZPP. Hkrati naj bi bila kršena tudi načela pravnomočnosti in pravne varnosti iz 158. člena Ustave RS ter 129. člena ZUP, saj je poseg v pravnomočno odločbo dopusten le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 183. člena ZPIZ-2. Odločba iz leta 2021 je bila izdana na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje, ugotovitev pristojnega centra za rehabilitacijo invalidov (CRI) ter ob upoštevanju tožnikovega interesa za poklicno rehabilitacijo. Zato kasnejša drugačna strokovna ocena delazmožnosti ne more pomeniti očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je eden od pogojev za poseg v pravnomočno odločbo po 183. členu ZPIZ-2. Pri izdaji odločbe iz leta 2021 tudi ni prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, česar ni ugotovilo niti sodišče. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da po priznanju poklicne rehabilitacije pri tožniku ni prišlo do sprememb delazmožnosti oziroma zmožnosti za poklicno rehabilitacijo. Takšna ugotovitev po njegovem mnenju potrjuje pravilnost izpodbijanih odločb in obenem izključuje obstoj razlogov za uporabo 183. člena ZPIZ-2. Sodišče naj bi zato zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev za presojo pogojev neprave obnove postopka in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec sodbi očita tudi notranje nasprotje. Po eni strani je sodišče zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje zaradi presoje možnosti posega v pravnomočno odločbo iz leta 2021, po drugi strani pa je odpravilo odločbo o prenehanju pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije. Če v ponovljenem postopku ne bi bili ugotovljeni pogoji za uporabo 183. člena ZPIZ-2, po mnenju toženca ne bi bilo pravne podlage za nadaljnje izplačevanje nadomestila. Tudi v primeru posega v odločbo iz leta 2021 in priznanja druge pravice iz invalidskega zavarovanja ne bi bilo podlage za izplačevanje nadomestila, katerega izplačevanje je bilo ustavljeno z odločbo št. ... Zato naj bi bili pravni učinki sodbe med seboj neskladni, kar po mnenju toženca predstavlja dodatno zmotno uporabo materialnega prava.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja pri pravilnosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katero pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pazi po uradni dolžnosti niti tistih, na katere opozarja toženec v pritožbi.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 24. 8. 2023 v zvezi z 18. 1. 2023, s katero je bilo odločeno, da tožnik od 1. 1. 2023 dalje nima pravice iz invalidskega zavarovanja ter dokončno odločbo toženca z dne 24. 8. 2023 v zvezi z odločbo z dne 18. 1. 2023, s katero je prenehala pravica tožniku do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije z 31. 12. 2022 in ustavilo izplačevanje z 18. 1. 2023.

7.ZPIZ-2 v 183. členu določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Gre za posebno izredno pravno sredstvo neprave obnove, ki ga ZUP sicer ne pozna. Namen je popraviti očitno nezakonite ali materialno napačne odločbe, tudi če so že pravnomočne. Sodna praksa poudarja, da ta institut omogoča poseg v pravnomočno odločbo ob izpolnjenih zakonskih pogojih, ne pa zaradi vsake kasnejše spremembe okoliščin ali drugačne pravne razlage. Ker področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja zahteva možnost popravka trajajočih pravnih razmerij, je ključni argument za uporabo 183. člena ZPIZ-2, da je kot posebno izredno pravno sredstvo namenjeno odpravi materialno nezakonitih odločb ZPIZ tudi po njihovi pravnomočnosti. Zato je izrecno dopuščen poseg tudi po 183. členu ZPIZ-1 zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča in iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 18. 2. 2021 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo z omejitvami "psihično manj odgovorno delo z dobro strukturiranimi delovnimi aktivnostmi s polnim delovnim časom od 26. 11. 2020 dalje". Na tej podlagi je bila 19. 4. 2021 med tožencem, Zavodom RS za zaposlovanje in tožnikom sklenjena pogodba, s katero je bilo odločeno, da je izvajalec poklicne rehabilitacije (v nadaljevanju PR) Univerza v A., fakulteta B. Z odločbo toženca z dne 7. 7. 2021 je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do nadomestila za čas PR v znesku 680,55 EUR na mesec od 26. 11. 2020 dalje. Z izpodbijanimi odločbami toženca z dne 18. 1. 2023 pa je bilo odločeno, da tožnik od 1. 1. 2023 dalje nima pravic iz invalidskega zavarovanja.1 Odločba je pravnomočna.

9.Z izpodbijano sodbo sodišče ni poseglo, kot zmotno zatrjuje toženec, brez pravne podlage v pravnomočne odločbe, ki niso predmet sodnega postopka. Tudi po oceni sodišča se je pri presoji izpodbijanih odločb kot pravno pomembno izpostavilo vprašanje o obstoju z zakonom določenih pogojev za t. i. nepravo obnovo postopka, kot jih določa 183. člen ZPIZ-2 glede tožnikove invalidnosti. Izredno pravno sredstvo omogoča odpravo posledic napak pri odločanju o priznanju pravic.

10.V 9. točki obrazložitve je sodišče pravilno izpostavilo, da tožnikova izpovedba o interakciji toženca, ki je v bistvenih elementih skladna z izpovedbami svetovalke toženca ter zaposlenih v referatu obeh fakultet, potrjuje da je bila komunikacija med tožnikom in ostalimi udeleženci v postopku tožnikove PR izjemno težavna in zapletena ter da je tožniku študij, predvsem zaradi nerazumevanja vzpostavljenega sistema, v okviru PR predstavljal prevelik izziv. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča, da se je glede na izpovedbe zaslišanih utemeljeno izpostavil dvom o psihični zmožnosti tožnika odločiti se za poklicno rehabilitacijo in jo opravljati skladno s sklenjeno pogodbo. Sodišče je to dejstvo pravilno ugotavljalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Univerzi v C. v sestavi specialistke psihiatrije in specialista ortopeda. Aspergerjev sindrom je trajna duševna motnja, katere simptomi se sicer z leti lahko ublažijo, medtem ko težave v socialnih odnosih, zaznavni primanjkljaji, težave v neverbalni komunikaciji in ponavljajoče se vedenje postajajo intenzivnejše. Tožnik ni zmožen uvida v svoje simptome in jih ne prepoznava kot odklone v življenju ter zmožnosti funkcioniranja. Tožnik v relevantnem obdobju upoštevajoč ugotovitve izvedenskega organa ni bil zmožen zavedanja vsebine pogodbe o PR, v njej nastopiti in sodelovati. Tožnik je podpisal pogodbo, izhajajoč iz napačne predstave o učenju ...,2 kar s strani odločevalcev ni bilo prepoznano. Vključen je bil v študij, ki zahteva veliko verbalne in neverbalne komunikacije, socialnih službenih stikov z veliko ljudmi. Tudi izražena tožnikova volja o nadaljevanja PR izhaja iz njegove simptomatike in ni v skladu z realnimi psihičnimi zmožnostmi. Izvedenski organ je opozoril in izpostavil pasivnost deležnikov, ki so skupaj s tožnikom odločali o poklicni rehabilitaciji in se nekritično prepustili zgolj tožnikovi izraženi želji po učenju ...

11.Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi jasnega in prepričljivega izvedenskega mnenja mogoče zaključiti, da pristojni organ3 ni ustrezno ugotovil, ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil izbrano PR. Tožnikova delazmožnost je bila pomembno zmanjšana že pred izdajo odločbe iz februarja 2021. Izbira študija D. je temeljila na tožnikovem ozkem in rigidnem interesu učenja ..., kar je značilen simptom Aspergerjevega sindroma. Ob dejstvu, da je bil toženec že leta 2018 seznanjen z obstojem Aspergerjevega sindroma, ni mogel pričakovati, da bo tožnik lahko realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo PR. Tudi če je tožnik soglašal oziroma predlagal PR povezano z ..., na kar se sklicuje toženec, slednje toženčevega strokovnega organa ne odvezuje ugotavljanja tožnikovih realnih možnosti za uspešno končanje PR. Zaradi perceptualnih deficitov ter težav v verbalni in neverbalni komunikaciji tožnik ni razumel zahtev študija D. Slednje je bistveno vplivalo na tožnikove omejene zmožnosti socialnih interakcij in prilagoditvene sposobnosti, kar izpostavlja dvom, da odločitev o PR temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ne gre za očitno zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Invalidska komisija je visoko usposobljen strokovni organ, v katerem sodelujejo specialisti, ki ocenjujejo tožnikovo delovno zmožnost. Svojo oceno sprejme na podlagi celotne medicinske dokumentacije. Po zatrjevanju izvedenskega organa je bilo iz medicinske dokumentacije jasno razvidno, da je bil pri tožniku Aspergerjev sindrom diagnosticiran v odrasli dobi. Posamezniki z Aspergerjevim sindromom imajo v mlajših obdobjih v povprečju višjo stopnjo inteligence, s katero lahko na začetni stopnji maskirajo deficite v socialnih interakcijah in komunikacijskih spretnosti, ko postane socialno okolje in izzivi vse bolj zahtevno, pa kompenzatorne strategije vodijo v razpad adaptivnih zmožnosti.4 Do tega je prišlo tudi pri tožniku. Invalidski komisiji kot sestavu specialistov ni moglo ostati neznano, da oseba s takšnimi sindromi in deficiti ni zmožna študija D. Pri tožniku je prisotna slabša realitetna kontrola, zaradi katere ni razumel zahtev študija z vsemi logističnimi in komunikacijskimi izzivi,5 kar je potrjeno tudi z izpovedbami zaslišanih prič. Opisano ovrže očitek, da ne gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki ne bi bilo očitno. Vprašanje očitnosti se v tem primeru ne nanaša na laično stranko, temveč na medicinske strokovnjake s specialističnimi znanji. Kot je izpostavil tožnik je bilo že leta 2018 na kliniki v okviru testiranj ugotovljeno, da ima Aspergerjev sindrom.6

13.Poklicna rehabilitacija po ZPIZ-2 predpostavlja vsaj preostalo realno zmožnost usposabljanja za drugo delo. Nezaključenost PR se upoštevajoč ugotovitve izvedenskega organa še ne kaže kot posledica nesodelovanja tožnika, ampak njegovih funkcionalnih omejitev. V 12. točki obrazložitve je sodišče pravilno izpostavilo, da se zaradi ugotovitev vezanih na odločbo z 18. 2. 2021, še ni opredeljevalo do trditev glede stroškov študija, plačila le-teh, bolniške odsotnosti zaradi poškodbe noge in ostalega.

Pritožbeni očitek o napačnem napotku sodišča za poseg v pravnomočne odločbe, ki niso predmet socialnega spora, je neutemeljen. Sodišče je pravilno presojalo izpodbijane dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja od 1. 1. 2023 in v zadevi št. ... glede prenehanja pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije z 31. 12. 2022 in o ustavitvi izplačevanja z 18. 1. 2023. Odpravilo je zgolj izpodbijane odločbe, ki časovno sledijo odločbi o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do PR z dne 18. 2. 2021 in so njen pravni nasledek. Upoštevajoč ugotovitve postopka neprave obnove glede odločbe 18. 2. 2021, bo nova odločba predstavljala podlago za sprejem in priznanje pravic, do katerih bi bil tožnik upravičen iz invalidskega zavarovanja, zato je v tem trenutku povsem brezpredmetno ugibanje, kakšne pravice bodo lahko priznane tožniku.7 Gre za utemeljen poseg v izpodbijani odločbi ter ustrezen napotek.8

Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da tožnik ni zahteval neprave obnove. Nepravo obnovo po 183. členu ZPIZ-2, lahko uvede tudi toženec po uradni dolžnosti, saj ne gre za izredno pravno sredstvo samo na zahtevo stranke. Napotilo sodišča v 14. točki obrazložitve ugotavlja zgolj, da upoštevajoč ugotovitve v izvedenskem mnenju, tožnikova delovna zmožnost o PR očitno ni bila pravilno ocenjena pri ugotovitvi invalidnosti v letu 2021, zaradi česar naj toženec v postopku t. i. neprave obnove preveri tožnikovo delazmožnost.9 Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo. Toženec sam navede, da se v pravnomočne odločbe lahko poseže zgolj z izrednimi pravnimi sredstvi, kar neprava obnova po 183. členu ZPIZ-2 vsekakor je. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 158. člen Ustave RS.

Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.