Jedro

V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je uveljavljeno stališče, da formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge določenega delovnega mesta oziroma delo, ki ga opravlja delavec, porazdeli med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Zaradi dejanske ukinitve delovnega mesta pomočnika vodje II le v sporni poslovalnici niti ni bistvena sprememba akta o sistemizaciji in formalna ukinitev delovnega mesta. Takšna ugotovitev po stališču pritožbenega sodišča predstavlja podlago za sklepanje, da je obstajal poslovni razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Na utemeljenost poslovnega razloga in s tem na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva ugotovitev, da se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku iz poslovnega razloga, drugemu zaposlenemu delavcu povečal obseg dela. Bistveno je, da dodelitev dela, ki ga je opravljal tožnik, drugim zaposlenim pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik vodje II.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II., prvi odstavek III. in IV. točka izreka) spremeni: - v točki I in II izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2013 nezakonita.

II. Tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 4. 3. 2014 in je trajalo do 4. 2. 2016. Tožena stranka je dolžna tožnika za obdobje od 4. 3. 2014 do 4. 2. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco socialnega zavarovanja, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, ki jo prejema na delovnem mestu „pomočnik vodje“, od tako obračunanih zneskov obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, mesečno neto zneske nadomestil plače pa plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, ter tožeči stranki povrniti stroške postopka v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna obračunati tožniku denarno povračilo v bruto znesku 1.780,00 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevek, tožniku pa plačati neto znesek povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ - v točki IV izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (drugi odstavek III. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo in s sodbo opr. št. Pd 61/2014 z dne 18. 9. 2014 ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2013 ter pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 18. 9. 2014. Ugotovilo je, da se je obseg dela tožnikovega sodelavca A.A., ki je delal tako v poslovalnici B. kot tudi v poslovalnici C., povečal po nastopu tožnikove bolniške odsotnosti dne 12. 6. 2013 oziroma po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, in zaključilo, da tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, temveč zaradi dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti.

2. O pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 1593/2014 z dne 26. 3. 2015 tako, da je sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo v ugodilnem delu in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da v ponovljenem postopku ugotovi, kdaj se je obseg dela sodelavca A.A. povečal, koliko je bilo v poslovalnici B. zaposlenih delavcev, ki so opravljali istovrstna dela kot tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in koliko po njej, kdo je takrat prevzel tožnikova dela ter kdaj je pri toženi stranki začel delati A.A. in katera dela je opravljal. V zvezi z očitkom tožnika, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi daljše bolniške odsotnosti, pa je pomembno ugotoviti, ali je tožnika v času njegovega bolniške odsotnosti kdo nadomeščal in ali je A.A. v poslovalnici B. pričel delati prav zaradi tožnikove bolniške odsotnosti.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 17. 12. 2013 podala tožena stranka tožniku, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 3. 2014 in je trajalo do 4. 2. 2016 (prvi odstavek II. točke izreka). Tožena stranka je dolžna v osmih dneh tožnika za obdobje od 4. 3. 2014 do 4. 2. 2016 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki na delovnem mestu pomočnik vodje II, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, zmanjšane za zneske tožniku izplačanih denarnih nadomestil med brezposelnostjo (drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna obračunati denarno povračilo v bruto znesku 1.780,00 EUR, od tega zneska odvesti davek in prispevek, tožniku pa plačati neto znesek povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (prvi odstavek III. točke izreka). V presežku (za razliko med prisojenim in zahtevanim zneskom denarnega povračila v bruto znesku 8.900,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti stroške sodnega postopka v znesku 692,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila (IV. točka izreka).

4. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Tožnik v pritožbi nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila. Meni, da je upravičen do zahtevanega bruto zneska 8.900,00 EUR. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče v nasprotju z listinskimi dokazi in materialnopravno zmotno presodilo, da je tožena stranka spreminjala navedbe glede razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno mesto tožnika pomočnik vodje II je bilo dejansko ukinjeno v poslovni enoti B., kar izhaja iz dejstva, da je ostalo nezasedeno. Direktorica tožene stranke je povedala, da je bilo ukinjeno le delovno mesto tožnika, ne pa na nivoju družbe, kar bi pomenilo spremembo akta o sistemizaciji. Za toženo stranko izpodbijana sodba v delu, kjer sodišče ugotavlja, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi tožnikove duševne bolezni, pomeni sodbo presenečenja. Zmotna je presoja sodišča, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi tožnikove bolniške odsotnosti. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po stališču tožene stranke ni pomembno, da se je sodelavcu A.A. povečal obseg dela v poslovalnici B.. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi reorganizacije dela, tako da so se delovne naloge tožnika prenesle na ostale zaposlene. Delo tožnika in A.A. se ni povsem prekrivalo. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi padca prometa in potrebe po znižanju stroškov poslovne enote B.. Zaradi reorganizacije dela se je zmanjšalo število zaposlenih v tej enoti. Po prepričanju tožene stranke je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih nadomestil plač in višini prisojenega denarnega povračila.

7. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

8. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno zatrjujeta stranki. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju sicer pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilna dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni podan utemeljen ekonomski oziroma organizacijski poslovni razlog za odpoved pogodbe, temveč neutemeljen odpovedni razlog iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 - ZDR-1).

10. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 12. 2013, ki jo je tožena stranka tožniku podala na podlagi 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s drugim odstavkom 83. člena ZDR-1 dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen in resničen in ne le navidezen.

11. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pomočnik vodje II in je svoje delo opravljal v poslovalnici B. (v nadaljevanju: poslovalnica B.). Tožena stranka je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da se je promet v poslovalnici B. v obdobju od januarja do oktobra 2013 v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2012 zmanjšal za 18 %. Posledično je direktorica tožene stranke sprejela sklep, s katerim se delo reorganizira tako, da se tožnikovo delovno mesto ukine in preneha potreba po tožnikovem delu, njegovo delo pa se prerazporedi med ostale zaposlene. Tožena stranka je izmed vseh delavcev, ki opravljajo primerljivo delo, pogodbo o zaposlitvi odpovedala tožniku glede na kriterij delovne dobe pri toženi stranki, čemur tožnik v postopku ni oporekal. Tudi sicer je tožena stranka pri odpovedi tožniku pravilno kot primerljive kategorijo upoštevala le delavce v poslovalnici B. in ne zaposlene v poslovalnici C.. Delavci iz druge organizacijske enote, kjer se potreba po delu ni v ničemer spremenila, ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013).

12. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v sodnem postopku navajala druge odpovedne razloge, kot jih je pred tem navedla v odpovedi. V drugem odstavku 87. člena ZDR-1 je opredeljena dolžnost delodajalca, da navede in pisno obrazloži dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je to storila, saj je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi naveden tako ekonomski (manjši obseg prometa v poslovalnici B.) kot tudi organizacijski razlog (ukinitev tožnikovega delovnega mesta in prenos njegovih delovnih nalog na druge zaposlene). V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo sicer ugotovljeno, da tožena stranka delovnega mesta pomočnik vodje II, na katerem je bil zaposlen tožnik, v posledici znižanja stroškov sicer ni formalno ukinila, pač pa je v poslovalnici B. ostalo zgolj nezasedeno. Tožena stranka se je namreč v okviru reorganizacije odločila, da tožnikovo delovno mesto ne bo zasedeno in da v posledici tega preneha potreba po delu ob pogojih iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (glej npr. sodbe opr. št. VIII Ips 82/2007, VIII Ips 86/2012 in VIII Ips 132/2013) je uveljavljeno stališče, da formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge določenega delovnega mesta oziroma delo, ki ga opravlja delavec, porazdeli med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Zaradi dejanske ukinitve delovnega mesta pomočnika vodje II le v poslovalnici B. niti ni bistvena sprememba akta o sistemizaciji in formalna ukinitev delovnega mesta. Takšna ugotovitev po stališču pritožbenega sodišča predstavlja podlago za sklepanje, da je obstajal poslovni razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 13. Na utemeljenost poslovnega razloga in s tem na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne vpliva niti ugotovitev, da se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku iz poslovnega razloga, drugemu zaposlenemu delavcu A.A. povečal obseg dela. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru, da se je delavcu A.A., ki je delo opravljal v obeh poslovalnicah (B. in C.) obseg dela v poslovalnici B. po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povečal z 10 % na 80 %, vendar to še ne pomeni, da je tožnikovo delo v celoti prevzel A.A., ki ni opravljal enakega dela kot tožnik, saj je skrbel predvsem za veleprodajo. Bistveno je, da dodelitev dela, ki ga je opravljal tožnik, drugim zaposlenim pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik vodje II.

14. Poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati dejansko kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne kakšnega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 90. člena ZDR-1. Med temi je tudi odpoved zaradi začasne odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni po predpisih o zdravstvenem zavarovanju (prva alineja 90. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik bolniško odsoten v času od 12. 6. 2013 do 25. 8. 2013, v času od 26. 8. 2013 do 6. 9. 2013 pa zmožen za delo v štiriurnem delovnem času. Od 7. 9. 2013 je bil tožnik zmožen za delo. V času odpovedi tožnik ni bil v bolniškem staležu. Ugotovilo je še, da je delavec A.A. z delom v poslovalnici B. začel 1. 6. 2013 pred tožnikovo bolniško odsotnostjo. Iz elektronskega sporočila vodje enote B. D.D. z dne 23. 5. 2013 pa je razvidno, da je zaprosila za premestitev A.A. s 1. 6. 2013, da bo z njim nadomeščala delavko E.E. (šolska, dopusti...). Ob teh dejanskih ugotovitvah ni podlage za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi prav zaradi dalj časa trajajoče bolniške odsotnosti.

15. Ker je sodišče prve stopnje glede na vse navedeno zmotno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 nezakonita, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (prvi odstavek 351. člena ZPP v povezavi s 5. alinejo 358. člena ZPP). Glede na to, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ni podlage za odločitev o sodni razvezi in prisojo denarnega povračila, zato je bilo treba zavrniti tožnikovo pritožbo in potrditi izpodbijani zavrnilni del sodbe (353. člen ZPP).

16. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (165. člen ZPP). Tožnik v sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji (prvi odstavek 154. člen ZPP).