Jedro

Za porušene objekte se lahko določi vrednost zgolj kot odškodnina v višini osnovne vrednosti in za njihovo ocenjevanje vrednosti Pravilnik o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ne pride v poštev. Ker torej porušeni objekti nikoli niso bili del kulturnega spomenika, je napačna uporaba 5. člena zgoraj navedenega Pravilnika pri ugotovitvi vrednosti odškodnine, ki denacionalizacijskim upravičencem pripada. Enako pa velja to tudi za parcelo 769, ki je bila po dejanskem stanju ob podržavljenju njiva, torej na njej niso stali objekti, ki danes zaradi razglasitve predstavljajo kulturni spomenik.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-112/2007/57 z dne 26. 1. 2012 se v točki 4.A, 4.B, 5. in 9. v delu, ki se nanaša na točke 4.A, 4.B in 5, odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v ponoven postopek.

Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je s 1. točko izreka na podržavljeni zgradbi bivšega samostana A. v … na parc. št. 763, vl. št. 810 k.o. … vzpostavila bivšim solastnikom kot upravičencem lastninsko pravico: - A.A. do 2/8; B.B. do 1/8; C.C. do 1/8; v 2. točki izreka na podržavljeni nepremičnini parc. št. 764, vl. št. 810 k.o. … vzpostavila solastninsko pravico: - A.A. do 2/8, B.B. do 1/8, C.C. do 1/8; v 3. točki izreka določila zavezanca za vrnitev premoženja iz 1. in 2. točke – B. d.o.o., …,; v 4. točki izreka upravičencem določila odškodnino v obveznicah SOD; točka A. za porušen enonadstropni hlev na parc. št. 763 k.o. …: - A.A. v višini 20.475,60 DEM, B.B. v višini 10.237,80 DEM, C.C. v višini 10.237,80 DEM (vključena dodatna vrednost kulturnega spomenika); B. za porušen pritlični svinjak, lopo in stranišče na parc. št. 763 k.o. …: - A.A. 1.451,40 DEM, B.B. v višini 725,70 DEM, - C.C. v višini 725,70 DEM (pri vseh vključena dodatna vrednost kulturnega spomenika); v točki 5 za ½ podržavljene nepremičnine parc. št. 769 k.o. … določila upravičencu B.B. odškodnino v višini 52.839,18 DEM (vključena dodatna vrednost kulturnega spomenika); v 6., 7. in 8. točki določila skrbnike za poseben primer; v 9. točki določila za zavezano stranko za vrnitev premoženja iz 4.A, 4.B, 4.C in 5. točke izreka Slovensko odškodninsko družbo; v 10. točki izreka določila v korist B. izplačati ugotovljeno bistveno povečano vrednost nepremičnine. V obrazložitvi je navedla, da ji je Mestna Občina Koper odstopila v reševanje zahtevo za denacionalizacijo (nekdanjega samostana A. v … parc. št. 763, 764 k.o. …), ki je po Odloku Skupščine Občine Koper z dne 24. 12. 1992 razglašen kot kulturni spomenik. Na obravnavi 13. 10. 1997 je postavila izvedenca, D.D., ki je izdelal Poročilo o vrednotenju in sicer podržavljenega samostana s cerkvijo, danes hotela s cerkvijo na parc. št. 763, 764 (dvorišče) in parc. št. 769 (ob podržavljenju njiva), prav tako po podržavljenju zgrajenega poslopja uprave na parc. št. 763, novozgrajene terase, novega nadstreška hotela in dela kuhinje ter restavracije, ki ležijo na parc. št. 769, po stanju ob podržavljenju ter danes. V dopolnitvi septembra 2000 je izvedenec upošteval še cenitveni zapisnik iz leta 1958, v katerem so podani opisi in površine volumnov vseh takratnih zgradb na parc. št. 763, poleg samostanske zgradbe s cerkvijo še po podržavljenju porušen enonadstropni hlev (ugotovljena vrednost 68.252 DEM), pritlični svinjak, lopo in stranišče (ugotovljena vrednost 4.838 DEM) in krušno peč (ugotovljena vrednost 346 DEM), glede sedanjega stanja pa je pri vrednotenju upošteval samo zgradbe, ki ležijo na parc. št. 763 in 764 (zato je izpustil nov nadstrešek in del restavracije, ni pa izpustil novozgrajenega poslopja uprave). V letu 2011 je izločil iz vrednotenja še zgradbo uprave, ki je bila sezidana po podržavljenju. Tako je po izvedenskem mnenju ugotovljena vrednost podržavljenega samostana s cerkvijo (brez enonadstropnega hleva, pritličnega svinjaka, lope, stranišča in krušne peči), ob podržavljenju znašala 1.624.118 DEM, vrednost po sedanjem času pa 2.476.570 DEM, procent povečanja med stanjem ob podržavljenju in stanjem na dan izdelave cenitve, pa 52,5 %. Parcelo 769 po stanju ob podržavljenju je izvedenec vrednotil kot kmetijsko zemljišče (njiva), vendar jo je bilo potrebno, glede na to, da je bila podržavljena kot gradbeno zemljišče, ki leži v ožjem gradbenem okolišu mesta Koper, vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče, pri tem pa zaradi njene lege kot komunalno opremljeno. Njena vrednost znaša 44.032,652 DEM (brez dodatne vrednosti za kulturni spomenik). Ob podržavljenju je bila upravičencem odmerjena odškodnina za podržavljene in solastniške deleže, ker pa vrednosti te odškodnine ne presegajo 30 % vrednosti, se ta ne upošteva pri denacionalizaciji. Dodano vrednost kulturnega spomenika, ki se je ugotavljala skladno s 5. členom Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Pravilnik) je izračunal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in znaša 1.2 osnovne vrednosti spomenika.

Tožnica vlaga tožbo zoper odločitev v točkah 4.A, 4.B in 5. točko ter točko 9, kolikor se ta nanaša na točke 4.A, 4.B in 5. točko. V določeno odškodnino za porušene objekte, ki so stali na parceli 763 k.o. … (4.A in 4.B), je vključena tudi dodatna vrednost kulturnega spomenika. Ravno tako je ta vrednost vključena pri točki 5, zato je tožena stranka napačno uporabila materialni predpis in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Namreč za porušene objekte ni mogoče priznati odškodnine, ki je predvidena za kulturni spomenik, niti ni mogoče povečanja odškodnine priznati za zemljišče, na katerem je danes kot kulturni spomenik razglašen novozgrajeni prizidek (restavracija hotela in odprta kamnita terasa, paviljon ter hortikulturno urejena zelenica), ki jih ob podržavljenju še ni bilo. V postopku je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj pri odločanju o odškodnini za parcelo 769 ni bilo izkazano, da je bila parcela ob podržavljenju komunalno opremljena. Glede porušenih objektov, ki so ob podržavljenju stali na parc. št. 763, navaja, da v postopku cenitev teh objektov ni bila sporna, pač pa je sporno povečanje še za koeficient dodatne vrednosti (adekvatno s solastnimi deleži posameznih upravičencev, kar skupaj predstavlja ½ celotne vrednosti). Tožnica meni, da upravičencem ne pripada povečana vrednost, saj porušeni objekti (hlev, svinjak, lopa, stranišče) nikoli niso bili razglašeni za kulturni spomenik, pač pa je za kulturni spomenik bila razglašena samostanska zgradba, ki se vrača v naravi, skupaj z objekti, ki stojijo namesto porušenih. Objekti so bili porušeni že pred razglasitvijo parc. št. 763 za kulturni spomenik. Porušeni objekti tudi pojmovno ne morejo predstavljati kulturnega spomenika, ki je po naravi stvari lahko le neka arhitekturna oziroma umetniška stvaritev ali kakšno drugo pomembno delo iz preteklosti, ki nam je ostalo v spomin na določeno preteklo obdobje, dogodke itd. Kulturni spomenik je po Zakonu o varstvu kulturne dediščine tista dediščina, ki je razglašena za spomenik in vpisana v inventarno knjigo pooblaščenega muzeja (13. točka prvega odstavka 3. člena), medtem ko je kulturna dediščina določena kot dobrina, podedovana iz preteklosti, ki jo državljani Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij (drugi odstavek 1. člena). Tudi iz zakonske definicije je razvidno, da je lahko kulturna dediščina le tista dobrina, ki je podedovana iz preteklosti, kar hkrati pomeni, da je še ohranjena v sedanjosti. Pri porušenih objektih pa to ne drži. Za porušene objekte se torej lahko določi vrednost zgolj kot odškodnina v višini osnovne vrednosti. V zvezi s parc. št. 769 pa navaja, da je tožena stranka osnovno vrednost nepremičnine ocenila kot popolnoma komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, čeprav v postopku kriteriji komunalne opremljenosti niso bili ustrezno ugotovljeni. V cenitvi izvedenca D.D., na katero tožnica ni imela pripomb, je bila ta parcela ocenjena kot kmetijsko zemljišče. Šele v izpodbijani odločbi pa je tožena stranka navedla, da je potrebno to zemljišče zaradi njene lege oceniti kot komunalno popolnoma opremljeno stavbno zemljišče, po enačbi, določeni v 13. in 14. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Pri tem ni obrazloženo, kako je do tega zaključka prišla. Iz smiselno istih razlogov kot pri porušenih objektih pa je vprašljivo tudi, ali upravičencem pripada odškodnina, povečana za koeficient dodatne vrednosti (zaradi razglasitve za kulturni spomenik). Na navedeni parceli so namreč kot kulturni spomenik razglašeni objekti, ki jih ob podržavljenju še ni bilo (gre za po podržavljenju zgrajeno restavracijo hotela in odprto kamnito teraso, paviljon ter hortikulturno urejeno zelenico). Predlaga odpravo odločbe v izpodbijanih točkah.

Stranke z interesom – dediči po pok. A.A., C.C. in B.B. so na tožbo odgovorili. Predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo stroške postopka.

Stranka z interesom B. d.o.o. na tožbo ni odgovorila.

Tožnica s pripravljalnim spisom odgovarja na navedbe strank z interesom in navaja, da vztraja pri svojem stališču, da za porušene objekte, ki nikoli niso bili razglašeni za kulturni spomenik, ni pravilna odločitev, da upravičencem pripada povečana odškodnina. Ta bi pripadala upravičencem le, kolikor bi bili ti objekti porušeni kot kulturni spomenik. V zvezi s parcelo 769 pa navaja, da je potrebno komunalno opremljenost izkazati za vsako posamezno parcelo, o kateri se odloča in o komunalni opremljenosti ni mogoče sklepati na podlagi podatkov, ki veljajo za sosednje parcele.

Tožba je utemeljena.

V zvezi z odločitvijo pod točkama 4.A in B je med strankama sporna odškodnina, ki je odškodnini za porušene objekte prišteta kot dodana vrednost za kulturni spomenik. Enako pri odškodnini pod točko 5. V obravnavani zadevi je bila parcela 763, na kateri so ob podržavljenju stali objekti, za katere je v točkah 4.A in B določena odškodnina, ker ob vračanju več ne stojijo (so porušeni), vrnjena v naravi. Nesporno med strankama je, da odškodnina denacionalizacijskim upravičencem pripada, ker so objekti ob podržavljenju obstajali, ob vračanju pa so porušeni. Nesporno v zadevi je tudi, da je po Odloku skupščine Občine Koper o razglasitvi posameznih nepremičnin, kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Koper z dne 24. 12. 1992, bil kot kulturni spomenik razglašen „Nekdanji samostan A. s parc. št. 763, 768 in 769, vse k.o. …“. Nesporno med strankam je tudi, vsaj zatrjuje se v upravnem spisu, drugače tudi ne v odgovoru na tožbo, da porušeni objekti ob razglasitvi Odloka – 24. 12. 1992, niso več obstajali. Dejstvo torej je, da razglasitev porušenih objektov (hlev, svinjak, lopa, stranišče) ni obsegala, pač pa je za kulturni spomenik bila razglašena samostanska zgradba in objekti, ki stojijo danes (oziroma so stali v letu 1992). Porušeni objekti torej nikoli niso bili del kulturnega spomenika glede na razglašeni Odlok. Po mnenju sodišča pa ima odlok o razglasitvi konstitutivno naravo, torej je nepremičnina z objekti, ki takrat na njej obstajajo kulturni spomenik. Sodišče ne more sprejeti pomislekov strank z interesom, da bi bilo šele, če bi bili objekti neporušeni lahko razvidno ali so bili vredni imena kulturni spomenik. Na podlagi dejstva, da so bili objekti porušeni, upravičencem namreč nesporno pripada odškodnina. Da je temu tako izhaja tako iz prvega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje premoženja v času podržavljenja pa ne izkazuje, da bi imeli podržavljeni objekti status kulturnega spomenika. Da zgolj objektom, ki tak status lahko izkažejo (v obeh relevantnih časovnih točkah) tak status pripada, izhaja iz 2. člena Pravilnika, ki določa nepremičnine, ki se v skladu s tem Pravilnikom ocenjujejo kot kulturni spomeniki. Sodišče torej soglaša s tožnico, da se za porušene objekte lahko določi vrednost zgolj kot odškodnina v višini osnovne vrednosti in za njihovo ocenjevanje vrednosti Pravilnik ne pride v poštev. Ker torej porušeni objekti nikoli niso bili del kulturnega spomenika, je napačna uporaba 5. člena Pravilnika pri ugotovitvi vrednosti odškodnine, ki denacionalizacijskim upravičencem pripada. Enako pa velja to tudi za parcelo 769, ki je bila po dejanskem stanju ob podržavljenju njiva, torej na njej niso stali objekti, ki danes zaradi razglasitve predstavljajo kulturni spomenik.

Tožnica pa ima tudi prav, da v zvezi z določitvijo osnovne vrednosti nepremičnine parcele 769 dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sporni so kriteriji komunalne opremljenosti, ki niso bili ustrezno ugotovljeni. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je potrebno to zemljišče zaradi lege oceniti kot komunalno popolnoma opremljeno stavbno zemljišče po enačbi določeni v 13. in 14. členu Navodila. Pri tem pa ni obrazložila, kako je do tega zaključka prišla. V ponovnem postopku bo morala za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, na podlagi 11. člena Navodila, s pomočjo katastrskih podatkov ugotoviti oddaljenost parcele od javnega cestnega omrežja ter od upravljalcev vodovoda oziroma pristojne elektro službe pridobiti ustrezne podatke o opremljenosti z vodo in elektriko. Šele, če bodo pridobljeni oziroma ugotovljeni podatki ustrezali oddaljenosti, kot jo določa 11. člen Navodila, bo lahko določila odškodnino za podržavljeno zemljišče kot komunalno opremljeno.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepravilno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke v izpodbijanem delu nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je predlog strank z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 25. člena ZUS-1, po katerem je predvidena povrnitev stroškov postopka zgolj za tožečo stranko.