Jedro

Stranke zapuščinskega postopka so lahko tudi upniki zapustnika, ki zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča (143. člen ZD). Sicer pa upniki v zapuščinskem postopku niso stranke postopka, čeprav sklep o dedovanju posega v njihove pravne interese. Ker torej pritožnik (ki je sicer upnik) ni zahteval ločitve zapuščine, ni stranka postopka, zaradi česar nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju

Izrek

I. Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje pod točko A izreka ugotovilo, da zapustnika oporoke nista napravila, po pokojni M.K. bi bil edini zakoniti dedič L.K. ml., po njem pa edini dedič do celotne zapuščine oče L.K., ki se je k dedovanju prijavil (I. odstavek). Zahtevek za omejitev dedovanja po pokojni M.K. je podala Republika Slovenija iz naslova prejete denarne socialne pomoči v višini 30.938,21 EUR, ob tem pa je bilo z dedičem dogovorjeno, da se bodo v poplačilo obveznosti državi odstopile v izreku sklepa določno navedene parc. št. k.o. I. (II. odstavek). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so terjatve do zapuščine po pokojnem L.K. ml. v višini, podrobneje navedeni v prvostopnem sklepu, priglasili v sklepu navedeni upniki, med njimi tudi pritožnik, terjatve do zapuščine po pokojni M.K. pa še dva poimensko navedena upnika, vendar dedič terjatev ni priznal, ker za njih ni vedel, zato je prvostopno sodišče odločilo, da se upniki napotijo na pot civilne pravde (III. odstavek). Glede obsega zapuščine je sodišče ugotovilo, da vanjo spada 6,6 ha zemlje in stanovanjska hiša; pa tudi vse nepremično premoženje, ki je v zemljiški knjigi še vedno vpisano tako na L.K. st. in M.K., vsakega do 1/2 (v sklepu o dedovanju podrobneje navedene parc. št. k.o. I., k.o. A. in k.o. D. z navedbo sporazumno ocenjene vrednosti z upoštevanjem vrednosti po GURS zaradi poplačila zahtevka za omejitev dedovanja). Med odbitke je sodišče prve stopnje štelo pogrebne stroške in stroške postavitve spomenika po obeh zapustnikih v znesku 7.000,00 EUR, kakor tudi zahtevek za omejitev dedovanja v višini 30.938,21 EUR, tako da znaša vrednost čiste zapuščine 64.170,79 EUR, od katere je odmerilo sodno takso (IV. odstavek). Za dediča na podlagi zakona je sodišče razglasilo zapustnikovega očeta L.K., ki deduje celotno zapuščino, razen iz nje izločenih parcelnih številk k.o. I., podrobneje navedenih v izreku prvostopnega sklepa, ki se na podlagi prvega odstavka 128. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prenesejo na Republiko Slovenijo (točka B izreka). Sodišče je še odredilo, da se v zemljiški knjigi pri zapustnici in L.K. (st.) solastnih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na dediča in Republiko Slovenijo (točka C izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se v pritožbenem roku laično pritožuje uvodoma navedeni upnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom dediščino razdelilo le med dediča L.K. starejšega in Republiko Slovenijo, kljub temu, da so terjatve do zapuščine na podlagi verodostojnih listin priglasili tudi drugi upniki. Zato opozarja na 165. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), v skladu s katerim mora sodišče gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo, ter na 175. člen istega zakona, pri čemer navaja, da je uveljavljal pravico do dediščine. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve v nov zapuščinski postopek po pokojnem L.K. ml., v katerega naj sodišče vključi poplačilo terjatev ostalih upnikov. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. V odgovoru na pritožbo se Republika Slovenija zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa o dedovanju. Izpostavlja, da premoženje zapustnice, ki ustreza vrednosti prejete pomoči v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino, ampak preide v last države s trenutkom zapustničine smrti. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik nima pravice do pritožbe. Pravico do pritožbe zoper sklep o dedovanju imajo namreč le stranke zapuščinskega postopka, kar pa pritožnik ni. V zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZD mora sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. Za stranke v smislu ZD se štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. člen ZD), torej vse osebe, ki jim pripada kakšna pravica na dednopravni podlagi oziroma iz naslova dedovanja. Med slednje je šteti na primer osebe, ki imajo na skrbi spolnitev nalogov, „pričakovalce“ pri postavitvi dediča pod pogojem ali rokom, osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja (npr. potomci, ki po 32. členu ZD zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja), dajalca socialne pomoči, ki zahteva omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Stranke zapuščinskega postopka so lahko tudi upniki zapustnika, ki zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča (143. člen ZD)(1). Sicer pa upniki v zapuščinskem postopku niso stranke postopka, čeprav sklep o dedovanju posega v njihove pravne interese. Razen možnosti zahtevati ločitev zapuščine po 143. členu ZD (ki je v obravnavani zadevi niti pritožnik niti ostali upniki niso izkoristili) ZD ne določa nobenih posebnih pravnih sredstev, s katerimi bi zapustnikovi upniki lahko dosegli, da bi se odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove realizirala v zapuščinskem postopku. Če dedič ne prizna oz. plača zapustnikovega dolga prostovoljno, lahko zahteva upnik plačilo v pravdi(2), kar je upnikom prvostopno sodišče pravilno pojasnilo v izpodbijanem sklepu.

6. Ker torej pritožnik (ki je sicer upnik) ni zahteval ločitve zapuščine, ni stranka postopka(3), zaradi česar nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju (1. odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku). Zato je bilo potrebno njegovo pritožbo zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sodišču druge stopnje se posledično do pritožbenih navedb vsebinsko ni bilo treba opredeljevati.

Op. št. (1): Tako Zupančič K., Dedovanje, 1991, str. 189. Op. št. (2): Tako Zupančič K., Dedovanje, 1991, str. 181. Op. št. (3): Tega ne spremeni niti dejstvo, da mu je sodišče prve stopnje vročilo sklep o dedovanju.