Jedro

Staršev delavca ni mogoče šteti za ožje družinske člane iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh institutov različen. Solidarnostna pomoč je institut delovnega prava in pravica, ki je pogojena z obstojem delovnega razmerja. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Pogoja, ki morata biti izpolnjena za izplačilo, sta obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov. Pri tem ni pomembno, če in ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila ta dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati solidarnostno pomoč v znesku 566,96 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 46,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje pravdne stroške pa tožeča stranka krije sama (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter kršitve njenih pravic iz 14., 22., 23., 25., 53. in 54. člena Ustave RS. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva, saj se sodišče do njenih navedb sploh ni opredelilo. Izpodbijana sodba temelji zgolj na nezakoniti in neustavni sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014. Vrhovno sodišče RS v navedeni zadevi ni imelo pristojnosti presojati namena strank ob sklenitvi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND) v zvezi z razlago pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena, saj je s tem ugotavljalo dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno, poleg tega pa je sprejelo zmotno razlago tega namena, ne da bi glede tega izvedlo kakršenkoli dokaz. Pritožnica opozarja na različno pojmovanje ožjega družinskega člana s strani komisije za razlago KPND v zvezi s solidarnostno pomočjo po 40. členu KPND in v zvezi z odsotnostjo z dela po 29. členu KPND. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj smiselna uporaba razlag pojma ožjega družinskega člana iz drugih pravnih področij ni primerna. Ta pojem je treba smiselno razlagati v skladu z določbo 180. člena Obligacijskega zakonika, starši pa se kot ožji družinski člani štejejo tudi po vseh drugih predpisih s področja socialnega prava. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je namen solidarnostne pomoči zgolj trenutna finančna pomoč delavcu. Pritožnica se sklicuje na določbe Zakona o kolektivnih pogodbah, skladno s katerimi se za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, kolektivna pogodba pa lahko vsebuje zgolj določbe, ki so za delavca ugodnejše od tistih, vsebovanih v zakonih, razen ko Zakon o delovnih razmerjih določa drugače. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile kršene ustavne pravice iz 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva), 25. (pravica do pravnega sredstva), 53. (zakonska zveza in družina) in 54. (pravice in dolžnosti staršev) člena Ustave Republike Slovenije ( URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami). Sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve postopka, ki bi pomenila kršitev 14., 22., 23. in 25. člena URS, kot tudi ne more pomeniti kršitev ustavnih pravic pritožnice dejstvo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je to zavzelo v podobnem primeru v (veljavni) sodbi opr. št. 126/2013 z dne 13. 1. 2014, pa čeprav je ta po mnenju pritožnice arbitrarna, napačna in neustavna. Prav tako pritožnici z odločitvijo, da skladno z navedenim stališčem ni upravičena do solidarnostne pomoči po 1. alinei 4. točke 40. člena KPND, niso bile kršene pravice iz 53. in 54. člena URS, saj stranke s sklenitvijo kolektivnih pogodb avtonomno določajo pogoje za pridobitev posameznih finančnih in drugih pravic delavcev.

Bistvo spora je vprašanje, ali je tožnica upravičena do prejema solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta. Pri solidarnostni pomoči gre za denarno upravičenje delavca, ki ima podlago v kolektivni pogodbi, pravica do njenega prejema pa je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji.

Tožnica je v konkretnem sporu od tožene stranke zahtevala izplačilo solidarnostne pomoči zaradi smrti očeta, ki je zaradi zastoja srca nenadoma umrl 27. 8. 2008. Svoj zahtevek je utemeljevala s tem, da je z očetom živela vse življenje, najprej sama, nato s svojo družino, zato jo je njegova smrt zelo prizadela. Oče se šteje za njenega ožjega družinskega člana, zato je upravičena do solidarnostne pomoči po 1. alineji 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 z nadaljnjimi spremembami) v zvezi z razlago KPND (Ur. l. RS, št. 21/2000).

Pritožbeno sodišče je v preteklosti v sporih, ko je reševalo podobne primere, širilo pojem ožjega družinskega člana tudi na starše delavca (zadeve opr. št. Pdp 1047/2011, Pdp 697/2012 in drugi spori), vendar je Vrhovno sodišče RS, ki skrbi za enotno sodno prakso, v dopuščenem revizijskem postopku spremenilo prakso pritožbenega sodišča in s sodbo opr. št. VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014 glede spornega vprašanja zavzelo stališče, da je pojem ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND treba razlagati glede na namen, ki sta ga stranki KPND zasledovali ob sklenitvi. Tega pojma zato ni dopustno razlagati preširoko, prav tako v zvezi s tem ni sprejemljivo sklicevanje pritožnice na načelo "in favor laboratoris". Tožnica je že v postopku na prvi stopnji opozarjala na različno pojmovanje ožjega družinskega člana s strani komisije za razlago KPND v zvezi s solidarnostno pomočjo po 40. členu KPND in v zvezi z odsotnostjo z dela po 29. členu KPND. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je namen pravic delavca iz navedenih členov bistveno različen. 29. člen KPND namreč delavcu (med drugim) daje pravico do tridnevne odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače zaradi smrti ožjega družinskega člana. Namen te določbe je, da si delavec po smrti bližnjega sorodnika pred vrnitvijo na delo čustveno opomore, namen določbe 40. člena KPND pa je trenutna finančna pomoč delavcu, ki nima nikakršne zveze z njegovo čustveno prizadetostjo. Različna razlaga pojma ožji družinski član iz navedenih členov zato ni nedopustna.

Vrhovno sodišče RS je v zgoraj navedeni sodbi sprejelo stališče, da pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND tudi ni mogoče uporabiti razlage iz 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ker je namen obeh institutov različen. Solidarnostna pomoč je namreč institut delovnega prava, za njeno izplačilo pa sta potrebna dva pogoja: obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov iz 4. točke 40. člena KPND. Pri tem ni pomembno, ali obstaja odgovorna oseba, ki je takšen dogodek povzročila, za uporabo 180. člena OZ pa morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti (škodljivo dejstvo, obstoj škode, vzročna zveza med njima ter odškodninska odgovornost oškodovalca). Zaradi osebne narave prikrajšanja pripada oškodovancem v takšnih primerih pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine), solidarnostna pomoč pa je pravica, katere pridobitev je pogojena izključno z izpolnitvijo zgoraj navedenih objektivnih pogojev in zasleduje popolnoma drugačen namen, to je trenutno finančno pomoč delavcu, ki izhaja že iz samega poimenovanja instituta. Iz enakega razloga, torej različnega namena posameznih institutov, tudi ni primerna smiselna uporaba razlag spornega pojma iz drugih pravnih področij, zato pritožbene navedbe v zvezi s tem niso utemeljene.

Prav tako ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na 4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006), v skladu s katerim kolektivna pogodba lahko vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko Zakon o delovnih razmerjih določa drugače. Pritožnica namreč spregleda, da gre v primeru instituta solidarnostne pomoči za t.i. institut sui generis, ki ni urejen v nobenem drugem zakonu, temveč gre za dodatno pravico delavca iz KPND ob nastopu pogojev, ki jih kolektivna pogodba določa. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo 4. člen ZKolP z restriktivnejšo razlago pojma ožjega družinskega člana v primerjavi z razlago tega pojma v drugih zakonih, je zato napačno.

Pritožbeno sodišče v skladu z navedenim zaključuje, da staršev delavca ni mogoče šteti za ožje družinske člane iz 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči in tudi ni pravno relevantno, ali je delavec dejansko živel v življenjski skupnosti s starši v skupnem gospodinjstvu (bodisi sam bodisi s svojo družino). Sodišče prve stopnje je zato skladno z ugotovljenimi pravnimi razlogi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevano solidarnostno pomoč zaradi smrti tožničinega očeta.

Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. in 165. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.