Jedro

Izvedba del v nasprotju z izdanim dovoljenjem ne predstavlja novega dejstva ali dokaza in s tem obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP(1986), temveč predstavlja le podlago za inšpekcijsko ukrepanje. Zatrjevani namen, ki ni navzven izražen, pa ne more predstavljati neresničnih navedb, s katerimi je bil upravni organ spravljen v zmoto, v smislu določbe 4. točke 249. člena ZUP(1986).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13.4.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote ... z dne 16.2.1999. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o dovolitvi priglašenih del za postavitev kioska za prodajo časopisov in drobne galanterije investitorki A.A. z dne 11.12.1997. Tožnik je predlagal obnovo postopka na podlagi 1. in 4. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86 – prečiščeno besedilo). Po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje in tožene stranke pa navedbe v predlogu za obnovo postopka, da je investitorka poseg izvedla v nasprotju z izdano odločbo in da v zahtevi za izdajo odločbe ni navedla, da namerava zemljišče nasipavati, ne predstavljajo zakonitega razloga za obnovo postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tako upravnega organa prve stopnje kot tožene stranke in navaja, da so bile v postopku določbe 249. in 256. (pravilno 255.) člena ZUP (1986) pravilno uporabljene. Dejstvo, da je investitorka opravila dela v nasprotju z izdano odločbo, namreč ne predstavlja novega dejstva ali dokaza, temveč opravljanje del v nasprotju z izdanim dovoljenjem, za kar je pristojna inšpekcijska služba. Zatrjevani namen investitorke pa tudi ne predstavlja obnovitvenega razloga po 4. točki 249. člena ZUP (1986), saj s tem upravni organ, ki je odločbo izdal v skladu z zahtevkom, ni bil spravljen v zmoto. Sodišče prve stopnje še navaja, da ni utemeljena tožnikova navedba, da tožena stranka ni upoštevala vsega pritožbi priloženega gradiva, predvsem zdravniškega spričevala, ki opravičuje zamudo za vložitev pritožbe. Tožnik se namreč v pritožbi na zdravniško spričevalo ni skliceval, tega pa tudi ni med spisi. Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene navedbe, sama pravočasnost pritožbe pa v tem postopku tudi ni sporna.

Tožnik se v pritožbi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da v spisih ni zdravniškega spričevala in navaja, da je iz kopije tega dokumenta, ki ga ponovno pošilja sodišču, razvidno, da je tožena stranka zdravniško spričevalo prejela dne 3.7.1998. Tožnik je namreč to spričevalo osebno prinesel, kar je razvidno iz kopije.

Prizadeta stranka (investitor) in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno oziroma revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revident v reviziji izraža le svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v spisih ni zdravniškega spričevala. Vendar, kot je revidentu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predmet upravnega postopka, katerega zakonitost je presojalo sodišče prve stopnje, ni spor o tem, ali je bila pritožba vložena pravočasno, temveč zakonitost sklepa, s katerim je bil tožnikov predlog za obnovo postopka zavržen. Zoper ta sklep pa je tožnik pravočasno vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka vsebinsko obravnavala in kot neutemeljeno zavrnila. Revizijsko sodišče k temu dodaja le, da je sodišče prve stopnje res spregledalo, da je v upravnih spisih zdravniško spričevalo (listovna številka 18b), na katerega se tožnik sklicuje, vendar navedena nepravilnost na zakonitost tega postopka ni vplivala. Zdravniško spričevalo, ki ga je tožnik toženi stranki posredoval skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje dne 3.7.1998, oziroma kot dopolnitev pritožbe zoper odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 4.6.1998, je namreč lahko pomemben dokaz le v postopku, v katerem se je oziroma se bo presojalo o upravičenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 4.6.1998, ne pa tudi v tem postopku, kjer se presoja le izpolnjevanje zakonskih pogojev za dovolitev obnove postopka (izkazanost vsaj enega od zakonsko določenih obnovitvenih razlogov), in kjer pravočasnost pritožbe ni sporna.

Revizijsko sodišče se tudi v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru zakonski pogoji za dovolitev obnove postopka niso podani. Tudi po presoji revizijskega sodišča izvedba del v nasprotju z izdanim dovoljenjem ne more predstavljati novega dejstva ali dokaza in s tem obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP (1986), temveč predstavlja le podlago za inšpekcijsko ukrepanje. Zatrjevani namen, ki ni navzven izražen, pa ne more predstavljati neresničnih navedb, s katerimi je bil upravni organ spravljen v zmoto, v smislu določbe 4. točke 249. člena ZUP (1986).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.