Jedro

Zakon o podaljšanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (ZPPOPGHR) v 3. alineji tretjega odstavka 2. člena določa, da se lahko v prvih dveh letih zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za zaposlitev zaposlujejo državljani Republike Hrvaške, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje. Ker je imel tožnik od 6. 3. 2014 dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in je imel prijavljeno stalno prebivališče od 12. 3. 2014 dalje, je izpolnjeval navedeni pogoj, zaradi česar pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil s toženo stranko, niso bile nične, prav tako pa je po prenehanju zadnje izmed navedenih pogodb izpolnjeval vse pogoje za veljavno sklenitev pogodbe o zaposlitvi v Republiki Sloveniji in s tem tudi za veljavno spremembo pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 22. 12. 2015 sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka) ter da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2016 nezakonito (II. točka izreka). Odločilo je še, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 1. 7. 2016 in da še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu priznati za čas od 1. 7. 2016 dalje vse pravice iz delovnega razmerja, mu za čas od 1. 7. 2016 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja obračunati nadomestila plače za polni delovni čas v bruto znesku 783,66 EUR, zmanjšanem za obračunana in prejeta bruto denarna nadomestila med brezposelnostjo, plačati davke in prispevke ter neto zneske plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Kar zahteva tožnik več in drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške v znesku 1.292,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper njen zavrnilni del ter odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot bistven ugovor uveljavljala, da tožnik nikoli ni prebival v Republiki Sloveniji, ampak v Republiki Hrvaški, kar pomeni, da pogodbe o zaposlitvi nasprotujejo kogentnim določbam o zaposlovanju tujcev in so nične, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sklicuje se na dokaze, ki jih je predlagala za trditev, da tožnik dejansko ne prebiva v Republiki Sloveniji, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo z obrazložitvijo, da za ugotavljanje dejanskega prebivališča in prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje državljanu EU poteka postopek pri Upravni enoti A.. Meni, da je takšna obrazložitev prazna in ne pove, zakaj je sodišče prve stopnje kot nepomembno štelo dejansko prebivališče tožnika, hkrati pa je oprlo sodbo ravno na dovoljenje za stalno prebivanje, ki je bilo tožniku izdano v upravnem postopku izključno na podlagi njegovih navedb. Meni, da je takšna odločba v upravnem postopku zgolj deklaratorna, saj razmerje le ugotavlja na podlagi enostranskih izjav stranke, zato meni, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ampak bi ji moralo dati možnost dokazati, da tožnikove trditve niso resnične in jih je podal le zato, da je lahko delal v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na zaključek detektivskega poročila, da je tožnik ves čas živel na Hrvaškem. Pove, da ni imela vpliva na že zaključeni upravni postopek, v katerem je bilo tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje, sodišče pa ji v predmetni zadevi ni dalo možnosti dokazati, da tožnik dejansko nikoli ni bival v Republiki Sloveniji. Meni, da je od tega odvisno, ali je zaposlitev tožnika veljavna, sodišče prve stopnje pa se ni izreklo, ali gre za pravno pomembno dejstvo. Meni, da je tožnikovo dovoljenje za stalno prebivanje fiktivno, pogodbe o zaposlitvi pa nične, taka bi bila tudi vsaka nadaljnja pogodba o zaposlitvi z njim, saj bi nasprotovala kogentnim predpisom in morali. Trdi, da je posledično nična tudi izpodbijana sodba. Zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njene dokazne predloge. Meni, da je sodno varstvo v primeru transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas in v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno le v primeru, ko temelji na okoliščinah, s katerimi je bila seznanjena v času trajanja delovnega razmerja oziroma pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da jo je tožnik seznanil le z začasnim dovoljenjem za prebivanje, ne pa tudi s trajnim dovoljenjem za bivanje in stalno prijavljenim bivališčem v Republiki Sloveniji. Sodišču prve stopnje očita, da ni zapisalo vseh tožnikovih izjav na zapisnik ter da njeni pooblaščenki ni dovolilo, da bi se tožniku postavilo vprašanje o času predložitve dovoljenja za začasno prebivanje na ZZZS. Kot nepravilno in nelogično označi stališče, da za odločitev v zadevi ni pomembno, ali in kdaj ji je tožnik predložil dovoljenje za stalno bivanje. Pove, da se po Zakonu o podaljšanju predhodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (ZPPOPGHR) z globo od 3.000,00 do 30.000,00 kaznuje za prekršek delodajalec, ki državljanu Republike Hrvaške omogoči opravljanje dela, za katerega ni bilo izdano dovoljenje za zaposlitev oziroma v tožnikovem primeru dovoljenje za stalno prebivanje, zaradi česar je pomembno, ali ji je tožnik predložil vso relevantno dokumentacijo. Ker sodišče prve stopnje v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja, zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi odločitev o pravdnih stroških, saj ne more preveriti, katere stroške je sodišče priznalo kot potrebne in izkazane. Dalje trdi, da tožnik ni uspel s celotnim tožbenim zahtevkom, zaradi neskrbnosti pri postavljanju tožbenih zahtevkov (nenehno spreminjanje) pa se je morala dodatno izjasnjevati in so ji nastali dodatni stroški. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izvede dokazni postopek, ali pa zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila vseh pravdnih stroškov odgovora na pritožbo tožnika toženi stranki v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, niti ji jih pritožba ne očita. V bistvu pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja s stališčem sodišča prve stopnje, katera so pravno relevantna dejstva v predmetni zadevi, kar pomeni pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

7. Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej je določeno, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je kakšni stranki z nezakonitim postopanjem zlasti z oprostitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da v predmetni zadevi ni pomembno, ali in kdaj je tožnik toženi stranki predložil dovoljenje za stalno bivanje, zaradi česar je pravilno zavrnilo izvedbo dokazov v tej smeri, prav tako pa tudi izvedbo dokazov za ugotavljanje dejstva, kje tožnik dejansko prebiva. Pravica do izvajanja dokazov ni neomejena. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno izvajati le dokaze, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva, kar je tudi storilo, z zavrnitvijo dokazov za dokazovanje pravno neodločilnih dejstev pa zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi, da naj sodišče prve stopnje ne bi zapisalo vseh tožnikovih izjav na zapisnik ter da njeni pooblaščenki ni dovolilo, da bi se tožniku postavilo vprašanje o času predložitve dovoljenja za začasno prebivanje na ZZZS. S temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj ni ravnala skladno z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP in teh kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala takoj, ko je to mogoče, niti ni navedla razlogov za to, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o spremembi (transformaciji) pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas na podlagi določb 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) v povezavi z določbami Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 47/2015 - ZZSDT) ter Zakona o podaljšanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (Ur. l. RS, št. 46/2015 - ZPPOPGHR). Pravilno in popolno je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Ta so zlasti: - da je tožnik za obdobje od 30. 6. 2013 do 30. 6. 2016 sklenil pri toženi stranki štiri pogodbe o zaposlitvi (z datumi 30. 6. 2013, 7. 10. 2013, 21. 10. 2014 in 22. 12. 2015) za določen čas iz razloga izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas, na delovnih mestih monter ogrevalnih naprav - strojno inštalacijska dela, za pomožna dela v gradbeništvu oziroma kot zidar ter občasno po potrebi kot voznik kombija, - da je v prvi od sklenjenih pogodb o zaposlitvi navedeno, da ima tožnik osebno delovno dovoljenje, veljavno do 25. 10. 2013, - da je bilo tožniku 6. 10. 2010 izdano osebno dovoljenje za določen čas do 25. 10. 2013, - da je UE A. tožniku 6. 3. 2014 izdala dovoljenje za stalno prebivanje za državljana EGP, - da ima tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 12. 3. 2014, - da v nobeni od pogodb o zaposlitvi ni določeno, da je razlog za sklenitev pogodbe za določen čas dejstvo, da je tožnik tujec, ki ima delovno dovoljenje za določen čas.

10. V bistvenem pritožba nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se je tožnik zaradi dovoljenja za stalno prebivanje lahko zaposlil v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za zaposlitev. Zakon o podaljšanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (ZPPOPGHR) v 3. alineji tretjega odstavka 2. člena določa, da se lahko v prvih dveh letih zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za zaposlitev zaposlujejo državljani Republike Hrvaške, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje. Ker je imel tožnik od 6. 3. 2014 dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in je imel prijavljeno stalno prebivališče od 12. 3. 2014 dalje, je izpolnjeval navedeni pogoj, zaradi česar pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenil s toženo stranko, niso bile nične, prav tako pa je po prenehanju zadnje izmed navedenih pogodb izpolnjeval vse pogoje za veljavno sklenitev pogodbe o zaposlitvi v Republiki Sloveniji in s tem tudi za veljavno spremembo pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Vse to je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in podalo za svojo odločitev ustrezne razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Med strankama tega individualnega delovnega spora sklenjene pogodbe o zaposlitvi tako ne nasprotujejo kogentnim predpisom, niso v nasprotju z moralo in tudi niso nične, prav tako pa ni nična izpodbijana sodba.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali je tožnik predložil dovoljenje za stalno prebivanje toženi stranki in kdaj, ker gre po njenem mnenju za pravno pomembna dejstva. Tožena stranka je s tožnikom sklenila štiri pogodbe o zaposlitvi, kar kaže na to, da je štela, da tožnik izpolnjuje pogoje za sklepanje veljavnih pogodb o zaposlitvi v Republiki Sloveniji. Pri tem ni bistveno, kaj je štela kot temelj za veljavno sklenitev pogodb o zaposlitvi s tožnikom, na podlagi katerih je tožnik tudi opravljal delo pri njej, zato ni odločilno, kdaj in kako oziroma ali se je sploh seznanila s tem, da ima tožnik dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Nepravilno je stališče tožene stranke v pritožbi, da je sodno varstvo v primeru transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas in v primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno le v primeru, da temelji na razlogih in okoliščinah, s katerim je bil delodajalec seznanjen v času trajanja delovnega razmerja. Nobenega razloga ni, da se ne bi pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena v nasprotju z zakonom, spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tudi če delodajalec ni izrecno seznanjen, kdaj in s katerimi listinami je delavec, ki ni slovenski državljan, pridobil pravico do sklenitve veljavne pogodbe o zaposlitvi v Republiki Sloveniji. Ob tem ni nepomembno, da se tožena stranka sklicuje na domnevno ničnost pogodb o zaposlitvi s tožnikom (in s tem na nezmožnost transformacije pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) šele po tem, ko je potekel določen čas iz zadnje pogodbe o zaposlitvi med njima, v času trajanja vseh štirih pogodb o zaposlitvi, ki so se tudi dejansko izvajale (tožnik je delo opravljal), pa česa takega ni uveljavljala oziroma zatrjevala.

12. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na domnevno tožnikovo dejansko bivanje v Republiki Hrvaški. Tožnik ima veljavno dovoljenje za stalno prebivanje (A 7), sodišče v individualnem delovnem sporu pa ne more presojati, ali delavec izpolnjuje pogoje za pridobitev oziroma ohranitev takega dovoljenja. To je predmet upravnega postopka, zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala za ugotovitev dejstva, da tožnik živi na Hrvaškem. Pravilno je pojasnilo, da v zvezi s tem pri UE A. potekata dva upravna postopka, s tem pa je pravilno in zadostno obrazložilo, zakaj tega dejstva v postopku ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano na podlagi nepravilnih podatkov, sodišče ne bi moglo samo presojati upravičenosti tožnika do takega dovoljenja niti ne bi moglo šteti takega dovoljenja za ničnega, fiktivnega ali kako drugače neveljavnega. Dokler ima tožnik veljavno dovoljenje za stalno prebivanje oziroma mu to v ustreznem upravnem postopku ni odvzeto, je sodišče nanj vezano in ga je v individualnem delovnem sporu dolžno upoštevati.

13. Pritožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnik je s svojim zahtevkom za spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas uspel, zato je upravičen do celotnih stroškov postopka. Na pravilnost odločitve o stroških tudi ne vpliva sprememba oziroma prilagoditev tožbenega zahtevka. Tudi glede višine priznanih stroškov pritožba ni utemeljena. Sodna praksa je že večkrat poudarila, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, ki je s strani stranke predložen v spis, označi, katere stroške in v kolikšni višini se stranki prizna. V predmetni zadevi je tožnik sodišču prve stopnje predložil stroškovnik (list. št. 89), s katerim je priglasil svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v predmetni zadevi, iz njega pa je jasno razvidno, katere priglašene stroške mu je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne stroške postopka po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku naslednje pravdne stroške: 300 točk za zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, 300 točk za tožbo, po 225 točk za pripravljalne vloge z dne 6. 9. 2016, 13. 12. 2016 in z dne 15. 2. 2017, po 50 točk za 3 prošnje za posredovanje pisnih izjav z dne 8. 9. 2016, 300 točk za zastopanje na naroku 5. 12. 2016, za čas njegovega trajanja 100 točk, 150 točk za zastopanje na naroku 16. 2. 2017, za čas njegovega trajanja 50 točk, 150 točk za zastopanje na naroku 5. 5. 2017 in za njegovo trajanje 50 točk, skupaj torej 2.275 točk oziroma 1.044,22 EUR, čemur je pravilno prištelo še administrativne stroške postopka v višini 15,03 EUR in DDV v višini 233,03 EUR, skupno torej 1.292,28 EUR.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno z določbami prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. - ZDSS-1).

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).