Jedro

Odmera odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice s posegom v osebno integriteto s strani policije v okviru vodenja predkazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in v prvi točki izreka prisojena odškodnina (4.000,00 €) zniža na 2.500,00 €, višji zahtevek pa zavrne. V ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 1.079,60 € stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati 73,63 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost, da tožniku zaradi utrpele nepremoženjske škode plača 4.000,00 € odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2007 dalje (1.točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, glede katerega je pojasnjeno, da znaša 6.400,00 € z obrestmi, je zavrnjen (2. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 494,72 € so naloženi v plačilo toženi stranki (3. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je znesek odmerjenih pravdnih stroškov (494,72 €) popravljen na 1.518,35 €.

2. Pritožuje se tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja na nerazumljivost izreka, s katerim je ugodeno zahtevku do višine 4.000,00 €, zavrnjen pa le zahtevek v višini 6.400,00 €, tako da o zahtevku v višini 100,00 € še ni odločeno. Zastavlja si vprašanje, v čem se informativni razgovor oz. zbiranje obvestil razlikuje od zaslišanja. Kriminalisti morajo najprej najti vire informacij. Gre za tipanje v temi, iskanje podatkov, na katerih se nato gradi nadaljnje preiskovanje. Kriminalist ima za argumentacijo svojih trditev malo opornih točk in dokazov. Tipati mora v različnih smereh. Njegovo delo je izrazito iskalno, saj ne ve, kakšen pomen in vlogo je imela oseba, s katero opravlja razgovor, ali je to pravi vir informacij, kaj si lahko obeta. Poudarek na iskanju oseb ter omejena količina znanja o dejanju in storilcu sta dve značilnosti, ki ločujeta informativni razgovor od zaslišanja. Iz članka Skalarja sledi, da bi formalno težko razlikovali med zaslišanjem in intervjujem, ker tudi zaslišanje ustreza definiciji metodičnega razgovora med dvema osebama z določenim ciljem. V praksi neformalni razgovor oz. zbiranje obvestil še vedno poteka v smislu zasliševanja, policisti in kriminalisti pa v razgovoru nastopajo s pozicije moči državnega organa in Stankovič v doktorski dizertaciji ugotavlja, da ima ta razgovor smisel, ki izhaja iz lastnosti funkcije policije. Vsak razgovor s policistom ali kriminalistom, povabilo v uradne prostore in zadrževanje tam, je za občane neprijetno, če ne prisilno dejanje. Intervjuvanec se počuti nesproščenega in napetega, to pa nedvomno ovira podajanje informacij. Zaradi razbitja nesproščenega ozračja se poskuša vzpostavit t.i. „zlati most“ - pristen oz. pozitiven stik med intervjuvancem in tistim, ki opravlja razgovor. Nepravilen je zato zaključek sodišča, da ni običajno, da bi se ob zbiranju obvestil sproščeno pogovarjali o družinskih zadevah, kajti ravno s temi temami se skuša doseči vsaj nekoliko bolj sproščeno ozračje. Iz zagovora P. je razvidno, da je bil vzpostavljen „zlati most“, iz navedb tožnika pa je razvidno, da je že takoj na začetku reagiral tako, da je kriminalista opozoril, da ga sprašuje neupravičeno. Namen razgovora ali zaslišanja je zbrati informacije in dokaze, pomembne za kazenski postopek. Pri tem se kriminalisti soočajo z osumljenci (krivimi in nedolžnimi), pričami (resnicoljubnimi in lažnivimi) in drugimi osebami. Ugotoviti morajo resnico, zavarovati dokaze, pridobiti priznanje in razbremeniti nedolžne. Zaradi pestrosti preiskovalnih situacij in oseb, ki so vpletene, se metode razgovora razlikujejo. Tako pri informativnem razgovoru kot pri zaslišanju intervjuvanec izpoveduje o dogodku. Tožnik to opisuje kot drugo fazo razgovora. Ker tožnik ni želel ničesar povedati oz. je kot svoj vir informacij navedel medije, je kriminalist P. prešel na „kognitivni intervju“, ki se v strokovni literaturi poimenuje kot tehnika za izboljšanje spomina oz. priklica na pretekle dogodke. Kriminalist je govoril o nepravilnostih, ki naj bi se zgodile v podjetju. Ker tožnik očitno ni hotel govoriti o teh nepravilnostih, je kriminalist želel razbremeniti nedolžnega, to je tožnika, s tem, da je govoril o nepravilnostih K., F., N. in s tem pri tožniku dobil potrditev, da je nedolžen, hkrati pa potrditev, da so navedeni trije nepravilnosti izvrševali. Iz tožnikovega zaslišanja v kazenskem postopku je razvidno, da ni želel sodelovati, prebrati podpisov na listinah, ki so mu bile pokazane. Ker tožnik ni želel nikogar obremeniti niti razbremeniti, sta kriminalista P. in G. morala uporabiti metodo drobnega kriminalističnega dela, to je taktika neutrudne temeljitosti, ki je v bistvu za osumljenca najtežja in jo tožnik imenuje kot tretjo fazo. Namen te metode je utrditi zaslišanje s ponavljanjem izjav, odkriti nasprotja in laži, skratka pripraviti konkretno izjavo od intervjuvanca. Uporabljena psihična prisila ni bila nedovoljena. Grožnja z odreditvijo kriminalistično tehnične obdelave, ki je bila po ugotovitvi sodišča zakonita, ne more pomeniti nedovoljene psihične sile. Tudi grožnja z izgubo delovnega razmerja in stanovanja, ki naj bi jo P. izrekel, je neresna, saj je vsakomur jasno, da policija po zakonu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi oz. stanovanjske pogodbe. Tožnik je izobražena oseba, pomoči odvetnika ni iskal, zavedal se je , da ni kriv; to kaže, da je domnevna grožnja neizvedljiva. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je nekritično sledilo tožniku, povsem pa spregledalo nasprotne dokaze. Da je tožnik vedel za določene nepravilnosti, pa jih ni želel pojasniti, je razvidno iz izjave tožnikove matere, ki je na pooblaščenkino vprašanje odgovorila, da tožnik ni nič vedel, če pa je vedel, pa ni bilo njegovo, da ovadi. Takšna izjava prepričuje, da so nepravilnosti v K. bile, vendar tožnik ni želel ovaditi. Elementi civilnega delikta niso podani. Ravnanja kriminalistov so dovoljena in običajna pri vodenju informativnih razgovorov z občani, pričami in osumljenimi, ne pa z obdolženci, kot je sodišče zaključilo v obrazložitvi sodbe. Poleg protipravnosti tudi vzročna zveza ni izkazana. Posledično je materialno pravo nepravilno uporabljeno. Tudi po višini materialno pravo ne dopušča prisojene odškodnine; prisojena zneska odstopata od sodne prakse.

3. V pritožbi zoper sklep tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da ne gre za popravo napake, ampak za popravo bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Na to kršitev pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato v pritožbi zoper sodbo te kršitve ni uveljavljala. Ni mogla pričakovati, da bo prvostopenjsko sodišče samo saniralo svojo kršitev, ampak je predvidevala, da bo odločitev o stroških pritožbeno sodišče razveljavilo po uradni dolžnosti in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Zaradi pravice do pravnega sredstva meni, da lahko razloge zoper stroškovni del odločitve navaja v pritožbi zoper sklep. Kot nepravilno označuje delitev uspeha na uspeh po temelju in uspeh po višini. Podaja obračun stroškov za tožnikov 38 % in njen 62 % uspeh, izračunan na podlagi zahtevka 10.500- € in prisojene odškodnine 4.000- €.

4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo

6. Pritožbeno sodišče z ugotovljenim dejanskim stanjem soglaša. Prvostopno sodišče je pojasnilo, v čem se tožnikova izpoved razlikuje od izpovedi kriminalistov in zakaj verjame tožniku. V 2. odstavku na 5. strani sodbe sodišče ne podaja ugotovitev o ravnanju kriminalistov, ampak s pogojnikom „če sta policista … oz. če se je policist skliceval ...“ opisuje kakšno ravnanje policistov oz. kriminalistov šteje za nedopustno, protipravno. Civilni delikt je opredeljen v prvem odstavku na osmi strani, kjer je ugotovljeno, da sta kriminalista po uvodnem korektnem delu izpraševanja začela govoriti o nepravilnostih v podjetju ter želela doseči, da bi tožnik povedal, da so njegovi nadrejeni in tudi on sam vpleteni v nepravilnosti; da sta kriminalista tožniku rekla, da bo izgubil službo ter stanovanje in ostal na cesti; da je kriminalist P. tožniku v fazi zaslišanja, ko to še ni bilo potrebno, rekel, da bo kriminalistično tehnično obdelan (fotografiranje, odvzem prstnih odtisov in sline). Dejstvo, da je tožnik vedel več, kot je podal informacij, kar pritožba sklepa iz izpovedi tožnikove matere, ni odločilno.

7. Pritožbi, ki delo kriminalistov opisuje kot tipanje v temi in navaja, da dober rezultat dela terja tudi uporabo psiholoških metod, pritožbeno sodišče pritrjuje. Soglaša z opisano naravo kriminalističnega dela, ne soglaša pa s pritožbo v delu, kjer ravnanje kriminalistov, kakršno je bilo ugotovljeno, označuje za legitimno, skladno z zakonom. Tako 21. čl. Ustave RS kot 30. čl. Zakona o policiji (Ur. list RS 49/98 in 66/98 s spremembami) terjata spoštovanje človekove osebnosti, pravic in temeljnih svoboščin, izsiljevanje priznanja in izjav je prepovedano. Kriminalista sta s po sodišču prve stopnje ugotovljenim ravnanjem presegla svoja pooblastila, ki sta jih kot delavca policije imela. Njuno ravnanje je mogoče opredeliti kot izsiljevanje izjave. Ni mogoče omalovaževati pomena grožnje z izgubo službe in stanovanja, ki jo pritožba želi prikazati kot na prvi pogled neuresničljivo napoved. Tudi način odreditve kriminalistično tehnične obdelave, ki je bila sicer zakonito odrejena, je za tožnika predstavljal grožnjo. Pritožba sama citira pravno teorijo, da gre pri zbiranju informacij za namenski pogovor, v katerem kriminalist nastopa s pozicije moči in da je za osebo, od katere se informacije pridobivajo, intervju neprijetno in prisilo dejanje. Dodatno je treba opozoriti na veliko odgovornost intervjuvanega in posledično velik psihični pritisk nanj zaradi daljnosežnosti posledic podanih informacij - vodenje postopka lahko obrne v nepravo smer, okrivi nedolžne, pomaga krivim pri izognitvi odgovornosti… V takih okoliščinah imajo izrečene besede kriminalista drugačno, veliko večjo težo kot v razgovoru dveh enakopravnih sogovornikov in kriminalist je to dolžan upoštevati. Kakršenkoli pritisk za podajanje take ali drugačne izjave, je nedopusten. Vsekakor tudi grožnja z izgubo službe in stanovanja, ki posega na področje temeljnih potreb in vrednot vsakega človeka; ne glede na to, da naj bi bila v urejeni pravni državi taka grožnja neuresničljiva. Že podrobne poizvedbe o osebnih stvareh (družina, dom) v takem razgovoru lahko izzvenijo kot grožnja. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da je bil poseg v tožnikovo osebno integriteto storjen. Rezultat tega posega se je odrazil v tožnikovem duševnem počutju in zdravju kot travma. Zakaj naj bi ne bila podana vzročna zveza med prepovedanim ravnanjem in nastalo škodo, pritožba ne navaja. Res pa je upoštevna zgolj škoda, povzročena z nedopustnim ravnanjem. Za neugodje, ki sta ga kriminalista tožniku povzročila z dejanji, ki sta jih izvršila v okviru svojih pooblastil, tožnik do odškodnine oz. satisfakcije v denarni obliki ni upravičen.

8. Tožena stranka, ki je za ravnanje kriminalistov objektivno odgovorna, je dolžna tožniku povrniti škodo. Sodišče to škodo opisuje kot dalj časa trajajoče neugodno občutje - strah, zlasti strah za bodočo eksistenco in oskrbo otroka, občutek nemoči, potrtost, brezvoljnost - kar vse je prizadelo tožnikovo duševno celovitost. Vse zgoraj navedene pojavne oblike so se prepletale in kot celota vplivale na tožnikovo duševno počutje. Navzven se je to odrazilo kot tožnikova nesocialnost, razdražljivost, umik iz družbe. Vse neugodje je bilo povzročeno z dejanji, ki jih je treba obravnavati kot celoto, ker so bila izvršena v okviru kriminalistične preiskave enega primera ter tudi časovno in krajevno sovpadajo. Ker je táko enovito ravnanje kriminalistov vplivalo na tožnikovo duševnost, odmerjanje odškodnine posebej za strah in posebej za kršitev osebnostne pravice ni sprejemljivo. Tožnikovo čustvovanje je celota in ni mogoče meriti in ločevati strahu od drugih neugodnih občutkov, povzročenih z enim dejanjem. Umetno ločevanje duševnih bolečin in posledično ločeno odmerjanje satisfakcije za posamezno obliko trpljenja zato ne pride v poštev. Po mnenju pritožbenega sodišča je za duševne bolečine, povzročene s posegom v osebnostno integriteto, tožnik upravičen do 2.500,00 € odškodnine. Taka odškodnina je objektivno pogojena, po drugi strani pa je pri njeni odmeri upoštevana tožnikova posebna občutljivost zaradi pravkar rojenega otroka, katerega varstvo, oskrbo in vzgojo je tožnik čutil kot veliko odgovornost. 9. Neutemeljen je tudi očitek, da je izrek sodbe nerazumljiv. Tako iz izreka kot iz obrazložitve je razvidno, da je o zahtevku odločeno v celoti – do višine 4.000- € je zahtevku ugodeno, v ostalem delu je zahtevek zavrnjen. Ker pritožba izpodbija ugodilni del, ki je brezhiben, je o njej odločeno. Primerno pa je, da prvostopenjsko sodišče odpravi napako v zavrnilnem delu, ki ni predmet obravnave v tem pritožbenem postopku. V oklepaju zavrnilnega dela izreka navedena višina zavrnjenega dela zahtevka je napačno izračunana, ker je bil na naroku dne 30.3.2009 (list. št. 29) zahtevek iz prejšnjih 10.400,00 € povišan na 10.500- €.

O pritožbi zoper sklep.

9. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno kateri stroški in v kakšni višini so bili strankama priznani. Pojasnjen je uspeh vsake od strank in izračunani stroški, do povrnitve katerih je vsaka od strank glede na svoj uspeh upravičena; izveden je tudi pobot teh stroškov. Rezultat te odmere in računskih operacij, ki je tudi številčno prikazan, znaša 1.518,35 €. Očitno je bil znesek 494,72 € v stroškovni del izreka vnesen pomotoma, zato je ta napaka na osnovi 328. čl. ZPP odpravljiva. Iz primerjave izreka in obrazložitve stroškovnega dela odločitve je na prvi pogled očitno, da gre za napako, ki je odpravljiva in izdajo popravnega sklepa bi tožena stranka morala predvideti ter s pritožbo zoper sodbo napasti tudi stroškovni del odločitve, če meni, da je napačen. Ker je bil stroškovni del odločitve jasno in argumentirano obrazložen, bi tudi razloge zoper stroškovni del odločitve tožeča stranka lahko uveljavljala v pritožbi zoper sodbo oz. morala uveljavljati v pritožbi zoper sodbo. Pravni interes za pritožbo zoper stroškovni del odločitve je bil že takrat podan. S tem, ko pritožbeno sodišče ne dopušča izpodbijanja stroškovnega dela odločitve s pritožbo zoper sklep, pravica tožene stranke do pritožbe ni kršena. Napaka v stroškovnem delu izreka sodbe toženi stranki ni preprečevala, da se tudi zoper ta del sodbe pravočasno (do izteka roka za pritožbo zoper sodbo) pritoži; v pritožbi zoper sklep podani razlogi zoper odločitev o stroških postopka so prepozni. Pritožba zoper sklep je zato na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnjena.

O stroških postopka

10. Če sodišče odločbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Po znižanju prisojene odškodnine je tožnikov uspeh 60 % (50 % po temelju in 23,81 % po višini), uspeh tožene stranke pa 40 %. Upoštevajoč prvostopenjsko ugotovitev, da je tožeči stranki nastalo 2.835,65 € pravdnih stroškov, je glede na svoj uspeh upravičena do povrnitve 1.701,60 €. Toženi stranki je v postopku na prvi stopnji nastalo 1.555,30 € pravdnih stroškov in je glede na svoj uspeh upravičena do povrnitve 622,00 €. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.079,60 € stroškov postopka na prvi stopnji.

11. S pritožbo zoper sklep tožena stranka ni uspela, zato do povrnitve stroškov v zvezi s sestavo pritožbe zoper sklep ni upravičena (1. odstavek 154. čl. ZPP). Uspeh tožene stranke s pritožbo zoper sodbo je 37 %, zato je v tem obsegu upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: sestava pritožbe 375 točk po Odvetniški tarifi, obvestilo stranki 50 točk, 2 % materialni stroški 3,90 €, skupaj 198,98 €. Vrednost točke po Odvetniški tarifi je 0.459 €.