Jedro

Neplačilo DDV, DMV in okoljske dajatve za mesece, ki jih je pritožbeno sodišče izločilo iz opisa kaznivega dejanja, ne presega velike premoženjske koristi oziroma 50.000,00 EUR, ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določena pri kaznivem dejanju davčne zatajitve. Zato posamezni dejstveni opisi predstavljajo le znake prekrškov. Interpretacija, ki bi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj omogočala pretvorbo prekrškov v kaznivo dejanje, bi presegla okvir dovoljene razlage določb Kazenskega zakonika in bi bila obsojencu v škodo.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni R. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem sojenju z uvodoma navedeno sodbo obsojenega R. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa mu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožb obsojenca in njegovega zagovornika izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1B. Sodišče druge stopnje je obsojencu za to kaznivo dejanje izreklo kazen eno leto zapora, pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepravilne uporabe materialnega zakona, kršitev ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave RS, kršitve 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP) ter kršitve pravice do obrambe. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa še, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek pred novo sodnico.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil tudi vrhovni državni tožilec, in sicer zaradi kršitve 249. člena KZ-1B na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi navedeno kršitev zakona. Isti vrhovni državni tožilec je podal tudi odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika, in sicer meni, da je pritožbeno sodišče ustrezno in prepričljivo odgovorilo na očitke o kršitvi pravice do obrambe ter na zaplete ob zaslišanju B. V. Zagovornikove navedbe o posrednem storilstvu pa so po stališču vrhovnega državnega tožilca protispisne in neutemeljene.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca in zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o stališčih vrhovnega državnega tožilca ni izjavil, njegov zagovornik pa nasprotuje stališčem vrhovnega državnega tožilca, zavzetim tako v zahtevi za varstvo zakonitosti kot v odgovoru na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B-I.

5. Glede na vsebino zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je v številnih sodbah (na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006) že obrazložilo, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B-II.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da je bil obsojenec v družbi I. d.o.o. le običajen delavec v pralnici avtomobilov, omenjeno družbo sta dejansko obvladovala B. P. in M. R., ki pa sta hotela ostati v ozadju, zaradi česar sta za direktorja družbe postavila obsojenca. Slednji po vložnikovem zatrjevanju ni imel vpogleda v poslovanje družbe, z nakupi in prodajami avtomobilov ni bil seznanjen, računov ni podpisoval, ni vlagal prošenj za homologacijo avtomobilov, s premoženjem družbe ni razpolagal, prav tako ni imel stika z davčnim inšpektorjem, ko je ta v družbi opravljal davčni nadzor. Po vložnikovem stališču sta ustanovitelja imela obsojenca v oblasti, zlorabljala in izkoriščala sta njegovo nevednost in naivnost. Obsojenec je delal v zmoti, nenaklepno, pod vplivom sile brez lastne krivde in ni imel oblasti nad kaznivim dejanjem. S takimi navedbami vložnik ne more uspeti, saj z njimi, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, predstavlja lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drug odstavek 420. člena ZKP).

7. Vložnikove navedbe o tem, da je sodišče neupravičeno „spremenilo pričo B. V. v pričo tožilstva“ ter dovolilo tožilstvu, da je prvo postavljalo vprašanja, niso utemeljene. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 26. 11. 2012 je razvidno, da je zaslišanje B. V. najprej predlagal državni tožilec, nato pa še obsojenčev zagovornik. Zato s tem, ko je priči prvi postavljal vprašanja državni tožilec, ni prišlo do kršitve določbe prvega odstavka 334. člena ZKP. Vložnik sicer utemeljeno navaja, da predsednica senata ni ravnala pravilno, ko je obrambi prepovedala postaviti vprašanji B. V. o tem, ali je priča v (drugem) kazenskem postopku, ki se vodi zoper njega, imel enak položaj kot obsojenec v tem kazenskem postopku, in ali je davčni inšpektor prihajal na preglede tudi, ko so bili njegovi avtomobili tam. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča predsednica senata s preuranjeno prepovedjo teh vprašanj ni kršila obsojenčeve pravice do obrambe. Sodišče je pred zaslišanjem pričo poučilo tudi po 238. členu ZKP. Po tej določbi je najprej prepuščeno priči, da oceni, ali gre za vprašanje, na katerega ni dolžna odgovoriti, šele nato poda oceno o tem sodišče. Nadalje je iz izreka pravnomočne sodbe razvidno, da obsojenec kot direktor družbe I. d.o.o., za davčni obdobji september in november 2005 ni obračunal in plačal davka na dodano vrednost, saj je septembra 2005 davčni upravi podal lažne podatke za obračun tega davka, meseca novembra 2005 pa je oddal prazen obrazec za plačilo davka na dodano vrednost. Zgoraj navedeni vprašanji se po presoji Vrhovnega sodišča ne nanašata na odločilna dejstva in nista povezani z obravnavano zadevo, zaradi česar ju je predsednica senata utemeljeno prepovedala (drugi odstavek 334. člena ZKP). S tem v zvezi je treba dodati tudi, da obramba ni izkoristila možnosti, ki jo ima po drugem odstavku 334. člena ZKP, in od senata ni zahtevala, da odloči o predsedničini prepovedi postavljanja vprašanj. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 12. 2012 ni razvidno, da bi zagovornik želel priči B. V. postaviti tudi vprašanja, ki jih omenja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ne glede na to so vprašanja, ki jih zagovornik izpostavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti in ki naj jih sodišče ne bi vpisalo v zapisnik, za obravnavani primer po presoji Vrhovnega sodišča pravno nerelevantna. Namreč, zagovornikova vprašanja o tem, ali je G. K. predal kupnino od prodanih avtomobilov obsojencu, ali je bil obsojenec obveščen o prodajah in nakupih avtomobilov, kdo je podpisoval račune za prodane avtomobile in kdo je podpisal vloge za homologacijske listine, se ne nanašajo na odločilna dejstva. Vložnik v zvezi s temi vprašanji, izhajajoč iz obsojenčevega zagovora, prikazuje lasten pogled na dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po vložnikovem zatrjevanju je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je, po vložnikovih navedbah, „zaključilo glavno obravnavo dne 12. 12. 2012 z uradnim zaznamkom“, ki ga je predsednica senata podpisala skupaj z državnim tožilcem. Vrhovno sodišče zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni presojalo. Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Obsojenec in njegov zagovornik sta zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer vložila pritožbi, v katerih pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista uveljavljala ne izrecno ne po vsebini. Pritožbena trditev, podana v zvezi z zgoraj omenjenim uradnim zaznamkom, da „je glavna obravnava javna, zaradi česar je tajno podpisovanje uradnega zaznamka v nasprotju s temeljnimi načeli Ustave“, ki „so izpeljava najvišjih pravil demokratičnega postopanja pravno urejene države, po kateri je Slovenija demokratična republika in pravna in socialna država“, ne predstavlja uveljavljanja omenjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vložnik pa v zahtevi tudi ne obrazloži, zakaj te kršitve ni mogel uveljavljati že v pritožbi.

9. Z navedbami, da kupci avtomobilov niso poznali obsojenca; da sodišče ni raziskalo, ali je G. K. obsojencu predal denar, prejet ob prodaji avtomobilov; ali je bil obsojenec obveščen o prodanih in kupljenih avtomobilih; kdo je podpisoval račune in vloge za homologacijske listine; da je nesporno dokazano, da obsojenec ni imel dejanskega in finančnega poslovodstva nad družbo I. d.o.o.; da je v postopku dokazano, da je avtomobile prodajal le G. K.; da je ostalo neraziskano, ali je slednji kupnino nakazoval na transakcijski račun družbe ali jo je zadržal zase; da so računi ponarejeni; ter da davčna osnova ni bila pravilno ugotovljena, vložnik ne more uspeti. Izhajajoč iz lastnih dokaznih zaključkov vložnik s takimi navedbami izpodbija dejansko stanje, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Po vložnikovem zatrjevanju je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe tudi s tem, ko ni zaslišalo davčnega inšpektorja M. D. in je verjelo njegovim nepreverjenim trditvam o bolezni ter s tem sprejelo njegovo opravičilo. S tem v zvezi vložnik še navaja, da obsojencu nista bila vročena sklepa o razširitvi davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 2. 3. 2006 in 22. 6. 2006 ter da je obramba z zaslišanjem davčnega inšpektorja želela preveriti nelogičnost, češ da je davčni inšpektor zasegel denar, ki pa po navedbah davčne uprave ni obstajal na bančnem računu. Z zaslišanjem davčnega inšpektorja je obramba želela izvedeti tudi za imena oseb, ki so sestavljale ekipo izterjevalcev.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je takrat že upokojeni davčni inšpektor M. D. upravičeno odsoten oziroma se upravičeno ni odzval vabilu sodišča na pričanje. Slednji je v opravičilu navedel več zdravstvenih težav, zaradi katerih ne more priti na sodišče. S tem, ko je sodišče na glavno obravnavo vabilo in 18. 3. 2013 tudi zaslišalo davčno inšpektorico D. B., ki je seznanjena s konkretno davčno zadevo, je obrambi omogočilo postavljati vprašanja predstavnici davčnega organa. Zagovornik tej priči ni postavil nobenega vprašanja, obsojenec pa jo je vprašal, ali pozna G. K. in D. M. Glede na opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe po presoji Vrhovnega sodišča vprašanji, ki ju vložnik navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti in ki ju je želel postaviti davčnemu inšpektorju, nista povezani z obtožbenim očitkom obsojencu in sta za obravnavano zadevo materialnopravno nerelevantni. Obramba zaradi izostanka zaslišanja davčnega inšpektorja ni bila v ničemer prikrajšana, s tem pa tudi ni podana zatrjevana kršitev pravice do obrambe.

12. Do vložnikove trditve o kršitvi pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje R. K. in z obrazložitvijo, da je dejansko stanje razčiščeno, pri čemer ni jasno, ali gre za „obremenitev ali razbremenitev“ obsojenca, ter da se sodnica sploh ni ozrla na dejstvo, da so vsi zaslišani kupci izjavili, da ne poznajo obsojenca ter da je avtomobile prodajal le G. K., se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik namreč zatrjevane kršitve z ničemer ne obrazloži, iz zgoraj povzetih navedb pa je razvidno, da vložnik ponovno podaja lasten pogled na obravnavani primer, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog v zvezi z omenjenim dokaznim predlogom vložnik uveljavlja z navedbami, da je bilo dejansko stanje razčiščeno obsojencu v škodo. Do vložnikovih posplošenih zatrjevanj o vnaprejšnji dokazni oceni sodišča, glede katere vložnik zgolj citira dele obrazložitev sodb Vrhovnega sodišča I Ips 55149/2010 z dne 17. 1. 2013, I Ips 7/2002 z dne 25. 9. 2003 in I Ips 335/2007 z dne 3. 7. 2008, pa tudi dele člankov mag. Damijana Florjančiča in Maše Hribar ter doktorske disertacije dr. Polone Mozetič, vendar na podlagi teh citatov ne napravi nikakršnega pravnega zaključka v zvezi z zatrjevano kršitvijo, se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V delu zahteve, kjer vložnik navaja, da ima obsojenec občutek o tem, da je sodišče skušalo določene osebe razbremeniti, obsojenca pa obremeniti; da je davčni inšpektor opravljal navidezno izvršbo; da je G. K. izdajal lažne račune; ter se sprašuje, če niso B. P., M. R. in D. M. morda vplivali na sodišče, pa vložnik ponovno predstavlja lasten pogled na obravnavani primer. Kot že rečeno, iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob tem je treba še dodati, da v obsojenčevem pisnem zagovoru, datiranem s 13. 5. 2013, podanih predlogov ni mogoče šteti za dokazne predloge. Obsojenec, izhajajoč iz lastnega zagovora, predlogov ni obrazložil, saj ni pojasnil, katera pravno relevantna dejstva želi dokazati z zaslišanjem davčnega inšpektorja, s pridobitvijo izvedenskega mnenja in s poizvedbo o osebi, ki je peljala avtomobile na homologacijo. Glede na obtožbeni očitek so ti predlogi materialno pravno nerelevantni. O nepopolnih in nerelevantnih predlogih pa se sodišču ni treba opredeliti. S tem zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

13. Vložnikovo uveljavljanje kršitve pravice do obrambe in s tem povezane navedbe v zvezi s pričo D. M. so pravno nerelevantne. Vložnik je v prvem sojenju sicer predlagal zaslišanje te priče, vendar je na naroku za glavno obravnavo 6. 12. 2010 dokazni predlog umaknil. V ponovljenem sojenju vložnik ne na predobravnavnem naroku ne kasneje ni podal dokaznega predloga za zaslišanje te priče, je pa na naroku za glavno obravnavo 22. 4. 2013 nasprotoval nameri sodišča, da bi raziskovalo dejansko stanje z zaslišanjem te priče, prav tako je pojasnil, da je tak dokazni predlog že umaknil. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

14. Izhajajoč iz obsojenčevega zagovora vidi vložnik kršitev pravice do obrambe iz 22., 25. in 29. člena Ustave RS in točke d) tretjega odstavka 6. člena ter 7. člena EKČP tudi v tem, ko sodišče ni pridobilo izvedenskega mnenja o resnični davčni osnovi (saj so kupci izpovedali, da so za avtomobile plačali manj, kot je bilo zapisano na računih), ko davčnega inšpektorja M. D. glede na njegovo izjavo, da ne pozna obsojenca, ni vprašalo, zakaj ni zahteval razveljavitve registracije vozil, in ko pri homologacijskem organu ni poizvedlo, kdo je pripeljal avtomobile na homologacijo. V zvezi z očitano kršitvijo vložnik citira določbo d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in navaja, da pravica iz te določbe varuje adversarnost postopka, nadalje navaja, da je sodišče kršilo kontradiktornost postopka, in citira dele obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995. S takimi navedbami vložnik ponovno prikazuje lasten pogled na dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), prav tako po presoji Vrhovnega sodišča ta vprašanja glede na opis kaznivega dejanja niso pravno relevantna za obravnavano zadevo. Podrobneje pa se do vložnikovih navedb zaradi njihove posplošenosti in zaradi odsotnosti vsakršnih pravnih zaključkov v zvezi z obravnavano zadevo ni mogoče opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

15. Končno vložnik uveljavlja še kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana s tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo obsojenčevega zagovora v zvezi s posrednim storilstvom, sodišče druge stopnje pa naj se ne bi opredelilo do enakih navedb, podanih v pritožbi. Po vložnikovi oceni je iz izvedenih dokazov razvidno, da gre v obravnavani zadevi za razmerje med šefom organiziranega kriminala in obsojencem, zaradi česar je obramba predlagala, da se obsojenca obravnava kot neposredno delujočega. Dejanski poslovodja je po vložnikovih navedbah popolnoma upravljal z obsojenčevim ravnanjem, imel ga je v svojih rokah in pod svojim vplivom. S tem v zvezi vložnik citira besedilo 339. strani učbenika Kazensko pravo avtorjev Ljuba Bavcona in Alenke Šelih iz leta 2013. Na podlagi povedanega vložnik zaključuje, da je obsojenec delal v zmoti, nenaklepno, brez namena storiti obravnavano kaznivo dejanje oziroma je deloval brez lastne krivde in ni imel oblasti nad dejanjem.

16. Vložnikovo zatrjevanje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o posrednem storilstvu niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je namreč take pritožbene navedbe presodilo, jih ocenilo kot način obrambe in poskus razbremenitve obsojenca ter na podlagi obsojenčevega delovanja v družbi I. d.o.o. presodilo, da obsojenec ne more biti posredni storilec (sodba, stran 10 in 11). Z nadaljnjimi navedbami o posrednem storilstvu pa vložnik ponovno izhaja iz obsojenčevega zagovora ter dejansko stanje prikazuje drugače, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-III.

17. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma povzema zneske davkov in drugih predpisanih obveznosti, katerih plačilu se je obsojenec izognil in ki so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter zneske, ki jih je sodišče druge stopnje ob spremembi prvostopenjske sodbe izpustilo iz izreka, prav tako povzema bistvene razloge sodišča druge stopnje za tako spremembo sodbe. V nadaljevanju zahteve vrhovni državni tožilec navaja, da v prvem odstavku 249. člena KZ-1B in prvem odstavku 254. člena KZ uporabljeni nedovršni glagol „izogibal“ nakazuje na to, da je mogoče storilcu tega kaznivega dejanja očitati tudi izogibanje davčnim obveznostim v daljšem zaokroženem časovnem obdobju in tudi v več povezanih davčnih obdobjih skupaj, ne pa le v enem davčnem obdobju. Pri tem ni potrebno, da bi se storilec obveznostim dejansko izognil, pomembno je, da višina teh obveznosti pomeni veliko (večjo) premoženjsko korist in da storilec v ta namen davčnemu organu posreduje lažne podatke, pomembne za odmero obveznosti, ali podatkov ne posreduje. Za presojo, kolikšni obveznosti se je storilec izogibal, je pomemben skupni znesek obveznosti, katerim se je storilec izogibal, v okviru enotnega naklepa in pod pogojem homogenosti in povezanosti izvršitvenih dejanj ne glede na davčno obdobje. Vrhovni državni tožilec tudi ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za eno kaznivo dejanje ter da opis kaznivega dejanja v celoti ustreza pogojem, kot jih je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbah I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009. Po stališču vrhovnega državnega tožilca bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati, da je bil obsojenčev naklep glede višine obveznosti, ki so bile predmet kaznivega dejanja, vseskozi enoten in usmerjen v pridobitev skupne premoženjske koristi, ne pa le v pridobitev vsakokratne premoženjske koristi v posameznih davčnih obdobjih. Očitno je, da je bil obsojenčev namen skozi daljše časovno obdobje zatajiti čim večjo višino obveznosti. Po razlogovanju vrhovnega državnega tožilca delitev izvršitvenega ravnanja na posamezna obdobja ali posamezna ravnanja glede na homogenost storilčevega ravnanja nasprotuje vsebini konkretne zadeve kot celovitega življenjskega dogodka in smislu kazenske določbe o davčni zatajitvi. Nasprotna razlaga zakonske določbe bi pomenila diskriminatorno obravnavo posameznih davčnih utajevalcev. Nadalje, vrhovni državni tožilec navaja, da gre pri posameznih davčnih obdobjih le za navidezna obdobja, predpisana iz davčnopravnih in računovodskih potreb zaradi lažjega knjiženja računov, boljše preglednosti poslovanja in učinkovitejšega opravljanja morebitnega davčnega inšpekcijskega nadzora nad davčnim zavezancem. Okvir posameznega davčnega obdobja ne bi smel vplivati na kazenskopravno presojo višine celotnega zatajenega davka v časovnem obdobju, ki morda presega eno davčno obdobje. V izpodbijani sodbi gre za eno, ne pa za nadaljevano kaznivo dejanje, zato sklicevanje sodišča na sodbo I Ips 88/2011 z dne 12. 1. 2012 ni utemeljeno, saj se ta odločba ukvarja zgolj z vprašanjem nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti v primeru, ko v nobenem od davčnih obdobij višina zatajenih davščin ne presega objektivnega pogoja kaznivosti. Vrhovni državni tožilec meni, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre za eno kaznivo dejanje, saj je že v zakonu opisana izvršitev kaznivega dejanja opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, zato gre za dejanje z (ne)določnim številom ponavljanj, dejanja so časovno in prostorsko ozko povezana, storjena so z enotnim naklepom, izražajo enotnost volje in so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Obveznosti plačila davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) in takse za obremenjevanje okolja za rabljena motorna vozila (v nadaljevanju okoljska dajatev) se obračunavajo in plačujejo na enak način in izvirajo celo iz iste dejavnosti in istih vozil, zato je vse tri obveznosti treba šteti kot celoto. Ob povedanem vrhovni državni tožilec zaključuje, da je sodišče druge stopnje s trditvijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno seštevalo posamezne davčne obveznosti za določeno davčno obdobje in na podlagi seštevkov prekrškov presodilo, da je izpolnjen kriterij velike premoženjske koristi, napačno tolmačilo ter zmotno uporabilo določbo 249. člena KZ-1B na način iz 1. točke 372. člena ZKP.

18. Obsojeni R. A. je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem in prvem odstavku 254. člena KZ, ker kot direktor družbe I. d.o.o., v poslovnih knjigah in obračunih DDV, DMV in okoljske dajatve ni obračunal in plačal davčnih obveznosti za avtomobile. Omenjena družba je bila kot davčna zavezanka za plačilo DDV zavezana k predložitvam mesečnih obračunov za plačilo tega davka. Tako je obsojenec davčni upravi podal lažne podatke o obračunih DDV za mesece februar, marec, avgust, september 2005, za meseca maj in november 2005 pa je oddal prazna obrazca, za vozila pa tudi ni prijavil in plačal DMV, ki bi ga prav tako moral mesečno obračunati in plačati, ter okoljske dajatve, ki bi jo moral mesečno obračunati in plačati. Po sodbi sodišča prve stopnje obsojenec v davčnem obdobju februar 2005 ni plačal DDV v znesku 47.262,56 EUR, DMV v znesku 4.187,58 EUR in okoljske dajatve v znesku 564,63 EUR; v davčnem obdobju marec 2005 ni plačal DDV v znesku 48.936,82 EUR, DMV v znesku 15.068,29 EUR in okoljske dajatve v znesku 1.274,63 EUR; v davčnem obdobju maj 2005 ni plačal DDV v znesku 48.433,36 EUR, DMV v znesku 3.506,52 EUR in okoljske dajatve v znesku 339,89 EUR; v davčnem obdobju avgust 2005 ni plačal DDV v znesku 42.577,76 EUR, DMV v znesku 8.892,52 EUR in okoljske dajatve v znesku 531,86 EUR; v davčnem obdobju september 2005 ni plačal DDV v znesku 58.441,99 EUR, DMV v znesku 14.225,64 EUR in okoljske dajatve v znesku 869,83 EUR; v davčnem obdobju november 2005 ni plačal DDV v znesku 87.547,99 EUR, DMV v znesku 11.119,39 EUR in okoljske dajatve v znesku 1.031,01 EUR. S takim ravnanjem je obsojenec preslepil davčni organ, družba I. d.o.o., pa se je s tem izognila plačilu davkov in predpisanih obveznosti v skupni višini 396.813,98 EUR.

19. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi s 7. členom KZ-1B. Iz izreka drugostopenjske sodbe je razvidno, da obsojenec kot direktor zgoraj omenjene družbe ob v drugih državah nakupljenih in v Sloveniji prodanih rabljenih vozil v svojih poslovnih knjigah in obračunih DDV ni obračunal in plačal tega davka, pri čemer je bila omenjena družba davčna zavezanka za obračun in plačilo DDV ter s tem zavezana k predložitvam mesečnih obračunov DDV. Obsojenec je davčnemu organu podal lažne podatke za obračun DDV za september 2005, za november 2005 pa je oddal prazen obrazec. Tako v davčnem obdobju september 2005 ni plačal DDV v znesku 58.441,99 EUR, v davčnem obdobju november 2005 pa v znesku 87.547,99 EUR, s čimer je preslepil davčni organ in dosegel, da se je omenjena družba izognila plačilu skupno 145.989,00 EUR.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da premoženjska korist, ki jo je obsojenec prejel na podlagi mesečno neobračunanih in neplačanih DDV, DMV in okoljske dajatve za mesece februar, marec, maj in avgust 2005, za DMV in okoljsko dajatev pa tudi za meseca september in november 2005, ni dosegla velike premoženjske koristi (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1B), ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določena pri očitanem kaznivem dejanju. Sodišče druge stopnje je tako utemeljeno presodilo, da posamezna, iz izreka prvostopenjske sodbe izvzeta obsojenčeva ravnanja, ne predstavljajo kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 249. člena KZ-1B. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo (sodba, stran 7), da neplačilo DDV, DMV in okoljske dajatve za mesece februar, marec, maj in avgust ne presega velike premoženjske koristi oziroma so neplačila davkov in predpisanih obveznosti ali zaradi lažnih podatkov ali zato, ker pridobljeni dohodki niso bili prijavljeni davčnemu organu, nižji od 50.000,00 EUR. Zato posamezni dejstveni opisi predstavljajo le znake prekrškov po kaznovalnih določbah Zakona o davku na dodatno vrednost in Zakonu o davku na motorna vozila oziroma v zvezi z okoljskimi dajatvami. Seštevanje posameznih davčnih obveznosti za določeno davčno obdobje, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, ni bilo pravilno, prav tako ne šele na podlagi seštevka napravljena presoja, da je za posamezno davčno obdobje izpolnjen kriterij iz 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1B. Seštevek posameznih zajetih davčnih obveznosti bi bil dopusten le, če bi posamezni znesek presegel kriterij velike premoženjske koristi. Tako stališče sodišča prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča razumno in logično utemeljeno ter skladno s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 88/2011 z dne 12. 1. 2012, na katero se sodišče druge stopnje tudi sklicuje. Že v citirani sodbi je Vrhovno sodišče obrazložilo, da bi interpretacija, ki bi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj omogočala pretvorbo prekrškov v kaznivo dejanje, presegla okvir dovoljene razlage določb Kazenskega zakonika in bi bila obsojencu v škodo. Ob tem je Vrhovno sodišče dodalo tudi, da je tak primer treba razlikovati od situacij, ko se s seštevanjem vrednosti premoženjske koristi, pridobljene s posameznim kaznivim dejanjem, doseže kvalificirana oblika kaznivega dejanja (zlasti odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006, I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 in Kp 3/2005 z dne 18. 11. 2005). Prav tako ni mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca o tem, da za kazensko pravo posamezno davčno obdobje ni pravno relevantno, saj je pomembna le višina celotnega zatajenega davka v časovnem obdobju, ki morda presega okvir zgolj enega davčnega obdobja. V sodbi I Ips 52155/2010 z dne 11. 11. 2014 je Vrhovno sodišče med drugim obrazložilo, da periodične obveznosti (za kar gre tudi v obravnavanem primeru) predstavljajo mesečno obveznost, ki zapade po določenem roku v zakonu v vsakem mesecu, ter da davčna obveznost nastane vsak mesec za davčnega zavezanca po izteku tega roka. Pri periodičnih obveznostih je kaznivo dejanje dokončano vsakokrat, ko storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo preslepi davčni organ o svoji davčni obveznosti (enako je Vrhovno sodišče obrazložilo že v sodbi I Ips 346/2005 z dne 13. 7. 2006).

C.

21. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi ne kršitve kazenskega zakona, uveljavljane v zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca. Zato je zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

22. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika temelji na določbah 98a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in v zvezi s tarifnima številkama 7112 in 7152 Taksne tarife. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.