Jedro

Pri tožnici bi se moralo (glede na datum vložitve zahteve za uveljavitev starostne pokojnine - 17. 1. 2012) upoštevati 18 letno povprečje, vendar je toženec pravilno upošteval pri njej najugodnejše 16 letno povprečje, ker tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe. Za upoštevanje 12 letnega povprečja ni bilo pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 16. 8. 2012 in da se tožnici odmeri starostna pokojnina v višjem znesku. Menilo je, da je bila pokojnina odmerjena v pravilni višini pokojninske osnove in izračunana na podlagi najugodnejšega 16 letnega povprečja v skladu z 39. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) s tem, da tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe, upoštevajoč pri tem tudi prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1. Pritožnica v laični pritožbi navaja, da bi v primeru, da bi se upoštevalo 12 letno najbolj ugodno povprečje in njena pokojnina znašala okoli 350,00 EUR ob upoštevanju 16 letnega povprečja pa okoli 280,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Z odločbo Območne enote A. z dne 29. 2. 2012 je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 280,39 EUR na mesec od 22. 9. 2011 dalje. Pritožnica se s takšno odločitvijo ni strinjala, saj je menila, da bi morala biti njena starostna pokojnina večja. Že v letu 2007 je s strani toženke dobila informacijo, po kateri bi izpolnila pogoje za upokojitev že 22. 5. 2011, ni se strinjala s 16 letno pokojninsko osnovo, saj je v okviru predhodnih izračunov pokojnine bila upoštevana 12 letna pokojninska osnova, ki je zanjo ugodnejša. V okviru sodnega postopka je menila, da bi toženka morala pri izračunu pokojninske osnove upoštevati 12 letno povprečje in ne 16 letno povprečje. Navedeni razlog ponavlja v okviru pritožbe.

Tožnica je 17. 1. 2012 pri toženki vložila zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine. Tožnica je dopolnila 16 let, 11 mesecev in 28 dni pokojninske dobe ter tudi predpisano starost, upoštevajoč znižanje starosti po 37. členu v zvezi z 399. členom takrat veljavnega ZPIZ-1. Tožnici je bila pokojnina odmerjena v višini 44,5 % pokojninske osnove, ki je bila izračunana na podlagi 409. člena ZPIZ-1 in 50. člena ZPIZ/92 tako, da se je tožnici za 15 let zavarovalne dobe do 31. 12. 1999 določila osnova v višini 40 % in za nadaljnjo leto po letu 2003 3 % ter 1,5 % za obdobje krajše od leta in daljše od 6 mesecev, kar skupaj predstavlja 44,5 %.

Tožena stranka je pravilno upoštevala najugodnejšo 16 letno povprečje v skladu z 39. členom ZPIZ-1, upoštevajoč pri tem, da tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe. ZPIZ-1 v 39. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejše. Določeno je, da se za leto zavarovanja upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili za najmanj 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove.

Prehodna določba 406. člena ZPIZ-1 je določala, da se uveljavitev določb prvega odstavka 39. člena ZPIZ-1 zagotovi postopoma, torej da se zavarovancu, ki se upokoji v letu uveljavitve ZPIZ-1 (v letu 2000), pokojninska osnova določi na podlagi plač, oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za 1 leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta, pred letom v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodne. Navedeno pomeni, da je bilo prehodno obdobje zaključeno z letom 2008. Pri tožnici bi se tako moralo (glede na datum vložitve zahteve za uveljavitev starostne pokojnine - 17. 1. 2012) upoštevati 18 letno povprečje, vendar je toženec upošteval pri njej najugodnejše 16 letno povprečje, iz razloga, ker tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je toženec tožnici pravilno upošteval 16 letno povprečje, saj za upoštevanje 12 letnega povprečja, kar tožnica v pritožbi uveljavlja, ni bilo nobene pravne podlage.

Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja v celoti pritrjuje dejanskim in pravnim stališčem sodišča prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.