Jedro

Sodelovanja stranke v postopku ni mogoče enačiti z izjavo stranke kot dokazom. Zaradi pravice do izjave, ki je sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, in se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP (prim. 9. in 146. člen), mora biti tudi v postopku, kot je obravnavani, stranki omogočeno, da navaja dejstva in predlaga dokaze, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem ter da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Pri tem je treba poudariti, da stranka nima absolutne pravice do izvedbe vsakega dokaza, ki ga predlaga. Če pa predlaga določen dokaz in ga organ ne izvede, mora to zavrnitev ustrezno utemeljiti, ker gre sicer za kršitev pravice do izjave in obenem za pomanjkljivo obrazložitev odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Komisije Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic, št. 021-36/2017-24 z dne 21. 12. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju: Komisija) odločila, da se zahteva za drugo obravnavo vlagateljice A.A. (to je tožnice v tem upravnem sporu), da je bila pri pok. babici B.B. pri izvajalcu Splošni bolnišnici ... (v nadaljevanju: SB ...) kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe po 11. členu Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP), pravica do obveščenosti in sodelovanja po 20. členu ZPacP in pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo po 41. členu ZPacP, zavrne (1. točka izreka), da se zahtevi za drugo obravnavo, da so bile vlagateljici kršene pravice pri izvajalcu do obravnave kršitve pacientovih pravic po 61. in 62. členu ZPacP, ugodi (2. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožnica pravočasno podala zahtevo za drugo obravnavo pri Komisiji zaradi kršitve zgoraj navedenih pravic. Komisija je ugotovila, da je bil postopek po vložitvi prve zahteve pri izvajalcu kršen v več določbah (61. in 62. člena) ZPacP. Po vložitvi prve zahteve, za katero je sicer izvajalec štel, da ne vsebuje vseh sestavin iz drugega odstavka 60. člena ZPacP, v predpisanem roku ni prišlo do razpisa ustne obravnave, ampak je izvajalec tožnici 22. 2. 2017 poslal obvestilo, da zbirajo potrebne informacije in pojasnila za odgovor. Dne 2. 3. 2017 je tožnica z nevrološkega oddelka prejela zgolj pisni odgovor na pritožbo oziroma povabilo, da se lahko najavi na pogovor. Ni pa prejela vabila z vsebino, kot je predvidena v tretjem do petem odstavku 61. člena ZPacP. Zato je Komisija v tem delu tožničinemu zahtevku v drugi zahtevi ugodila.

3. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve, je tožnica v zahtevi za drugo obravnavo uveljavljala, da ji je bila kot vnukinji pacientke kršena pravica do obveščenosti in sodelovanja ter pojasnilna dolžnost. Njena babica namreč ni mogla odločati o svojem zdravljenju, tožnici pa zdravstveno osebje ni dajalo informacij. Tako ni bila seznanjena z vsemi tveganji, stranskimi učinki in drugimi neprijetnostmi v procesu zdravljenja in ni mogla sodelovati pri izbiri načina zdravljenja. Komisija povzame vsebino pisnega odgovora izvajalca, ki je to prerekal in je med drugim navedel, da sta tožnica in njena mati vsakodnevno dobivali celovite in obširne informacije o zdravstvenem stanju in terapiji pacientke s strani zdravnikov C.C., dr. med., Č.Č., dr. med., asist. dr. D.D., dr. med., ter prof. dr. E.E., dr. med., in da je tožnica večkrat izrazila željo po premestitvi v druge ustanove, čemur niso nasprotovali pod pogojem, da je premestitev dogovorjena med zdravstvenimi delavci obeh strani, zavrnjena je bila le možnost helikopterskega transporta pacientke v tržaško bolnišnico. Izvedena premestitev v Bolnišnico ... je potekala med zdravstvenim osebjem. V zvezi s tem senat Komisije ugotavlja, da je iz obrazca Bolnišnice ... z dne 14. 12. 2016, ki je bil posredovan zdravniku C.C. v SB ..., razvidno, da je Bolnišnica ... navedenega dne obravnavala predlog SB ... za premestitev pacientke in sporočila, da je možna premestitev 21. 12. 2016 v dopoldanskem času, na podlagi česar je bila premestitev tudi izvedena, tožnica pa je podala soglasje za to. Komisija nadalje navaja, da je "na podlagi izjav pacientke, listin, ki jih je predložila tako Splošna bolnišnica ..." razvidno, da je tožnica lahko uveljavljala pravico do obveščenosti in sodelovanja. Iz njenega zaslišanja z dne 9. 11. 2017 izhaja, da je na obiske k pacientki hodila ona, njena mati in sin ter njegovi otroci. Iz tega senat Komisije zaključuje, da je "pacientki", kar je razvidno tudi iz zaslišanja, dajal informacije lečeči zdravnik C.C. ter da je po pritožbi zaradi izpaha spodnje čeljusti prejela informacije in pojasnila tudi od predstojnice nevrološke dejavnosti Č.Č. Tožnica je ugovarjala, da ji je bila kršena pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, saj je to zahtevo specializantu večkrat izrazila, vendar je bila vedno preslišana. V tej zvezi Komisija navede, da izvajalec te trditve zanika, in sicer v pisnem odgovoru, kjer navaja, da tožnica želje po vpogledu v dokumentacijo, povzetku bolezni oz. zgoščenki ni nikoli izrazila vodji dejavnosti Č.Č. kot odgovorni osebi; če bi bila ta zahteva izražena, bi bila tožnici tudi omogočena preko pravne službe izvajalca. Ta navaja, da je tožnica prejela celotno dokumentacijo, tudi izvida obeh CT slikanj, citirana v odpustnem pismu, samih posnetkov pa zaradi tehničnih ovir v odpustnici ni.

4. Kot neutemeljene Komisija zavrača tudi očitke tožnice, da njena babica ni bila deležna primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe. Povzame, kaj je glede tega navedel izvajalec v svojem pisnem odgovoru, ter navaja, da je iz tožničine izjave ter odgovora in zaslišanj predstavnikov izvajalca razvidno, da je imela pacientka dva izpaha (in ne zlom) čeljusti, v razponu ene ure, in da je tožnica informacijo o tem dobila ob prvem možnem času, ko je bila na obisku. Izvajalec prereka tudi očitek, da je bila pacientka premeščena v Bolnišnico ... brez ponovnega slikanja CT glave, in trdi, da je bila kontrola CT glave opravljena 30. 11. 2016, kar je razvidno v odpustnici. Glede pacientkine rehabilitacije se niso odločali na podlagi CT glave, temveč na podlagi njenega rehabilitacijskega potenciala, ki je bil zaradi starosti in prejšnjih bolezni šibek, kar je bilo tožnici večkrat povedano. V zvezi z očitkom, da je pregled pacientke ob sprejemu 23. 11. 2016 opravil specializant brez mentorja, je izvajalec zapisal, da je pregled in sprejem v Urgentnem centru ... opravil prof. dr. E.E., sicer pa samostojne nevrološke preglede opravlja vsak zdravnik. Pri pacientki, ki je bila v Urgentni center pripeljana z reševalnim vozilom prehospitalne enote in svojci ob prvem pregledu niso bili prisotni, so skladno s strokovno doktrino opravili vse osnovne diagnostične in terapevtske postopke. Odpustno pismo je namenjeno zdravniku, ki bo nadaljeval zdravljenje, v konkretnem primeru Bolnišnici .... Tožnica je tekom postopka dobila pisni odgovor, kdo je sprejemal vsakodnevne odločitve glede zdravljenja pacientke, če z le-tem z materjo ne bi bili zadovoljni, bi to lahko uveljavljali pri vodji dejavnosti ali predstojniku oddelka. Kot sklepno navede Komisija, na podlagi izvedenega dokaznega postopka in možnosti, da je tožnica dobila odgovore na posamezna vprašanja, kot tudi iz izpostavljenih vprašanj zdravnikoma E.E. in specializantu C.C., je senat zaključil, da je bila obravnava pacientke B.B. pri izvajalcu primerna, učinkovita in kakovostna, seveda ob upoštevanju celotnega zdravstvenega stanja pacientke, ki je imela možganske krvavitve, neurejen visok krvni tlak in pri kateri je obstajala možnost ponovne možganske kapi ali pljučne embolije. Zato je zavrnil tožničin zahtevek, da je bila pri pacientki kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe ter da je bila kršena pravica tožnice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo ter do obveščenosti in sodelovanja.

5. Tožnica navedeno odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu, saj meni, da je Komisija pri njeni izdaji kršila določbe postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Nerazumljivo je stališče, da tožnici ni bila kršena pravica do obveščenosti in sodelovanja ter pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo. Kot izhaja iz zapisnika obravnave, je samo v času obravnavanja pri Komisiji, ta izvajalcu morala dvakrat naložiti, naj tožnici posreduje dokumentacijo. Šele ob obravnavanju pri toženki je tožnica tudi ugotovila, da je specializant C.C. pod mentorstvom E.E. bil lečeči zdravnik. Sprašuje, ali lahko nekdo, ki se še uči, optimalno odloča o primerni, kakovostni in varni zdravstveni oskrbi. Kot izhaja iz zaslišanj E.E. in C.C., ta mentorja ni seznanil s strani tožnice pridobljeno zdravstveno dokumentacijo. Tožnica je predlagala, naj Komisija povabi vse zdravnike pok. babice, da jih tožnica lahko zasliši. Izvajalec je zahteval, naj pritožbo dopolni, nakar je sestavil pisno obrazložitev, tudi Komisija pa se je odločila kršiti pravice, ki jih tožnica ni mogla uresničiti na prvi obravnavi (zaslišati vse zdravnike). Vse zdravnike je obravnavala v eni osebi, E.E.. Čeprav je C.C. bil na zaslišanju, je to bilo oteženo z vmešavanjem mentorja. Nadalje, Komisija je ugotovila, da je bila tožnici kršena pravica do obravnavanja pritožbe pri izvajalcu, zato bi bilo pričakovati, da bi mu zaradi kršitve zakona izrekla sankcijo, vsaj opomin. Glede na vse navedeno tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno upravno odločanje. Če meni, da to ni potrebno, pa naj sodišče ugotovi, da so bile kršene navedene pravice, ugodi pa naj se tudi tožničinemu predlogu za uvedbo strokovnega nadzora nad izvajalcem zdravstvenih storitev in za vse kršitve odredi primerne sankcije.

6. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V imenu toženke je bil podan tudi odgovor na tožbo, iz katerega izhaja, da Komisija vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, ki pa ga sodišče ni moglo upoštevati. Toženko, to je Republiko Slovenijo, v tem upravnem sporu po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zastopa Komisija kot organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, Komisijo pa zastopa njen predsednik oziroma predsednica (prim. 64. člen ZPacP). Konkretni odgovor na tožbo je podpisala F.F.. Po pozivu sodišča, naj izkaže upravičenost za vložitev odgovora toženke na tožbo, sta bila sodišču predložena sklep, št. 021-36/2017-12 z dne 11. 8. 2017, ter pooblastilo, št. 021-85/2017-1 z dne 20. 6. 2017. S sklepom z dne 11. 8. 2017 je takratna predsednica Komisije imenovala senat za obravnavanje tožničine zahteve za drugo obravnavo, pri čemer je bila F.F. določena za predsednico senata; iz navedenega sklepa tako izhaja upravičenje za obravnavanje zadeve v (upravnem) postopku pred Komisijo in ne pooblastilo za zastopanje Komisije in s tem toženke v tem upravnem sporu pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije. Takšno upravičenje ne izhaja niti iz pooblastila z dne 20. 6. 2017, s katerim je takratna predsednica Komisije F.F. pooblastila za nadomeščanje in vodenje druge obravnave kršitev pacientovih pravic pred Komisijo, in sicer že zato ne, ker je v njem izrecno navedeno, da pooblastilo velja od 1. 7. 2017 do 31. 8. 2017, medtem ko je bil s strani F.F. podpisani odgovor na tožbo z datumom 30. 5. 2018 na sodišče vložen 31. 5. 2018. Glede na povedano odgovora na tožbo sodišče ni upoštevalo (tretji odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. Po presoji sodišča so bila v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba, bistveno kršena pravila postopka.

9. Glede na ugovore tožnice, ki se nanašajo na zaslišanje vseh zdravnikov, ki so sodelovali pri zdravljenju pacientke B.B. oziroma ki so v tej zvezi komunicirali s tožnico, sodišče ugotavlja, da je iz predloženih spisov zadeve razvidno, da je tožnica po zastopnici v postopku pred Komisijo, kot je razvidno iz zapisnika naroka z dne 19. 7. 2017, predlagala, da se na senatni narok vabi zdravnike iz SB ... E.E., C.C., Č.Č. in D.D., vsi dr. med., in da naj bi bil v zvezi s tem istega dne sprejet sklep, da se predlaganemu zaslišanju prič ugodi. Vsi imenovani so bili kot priče tudi vabljeni na narok senatne obravnave 7. 9. 2017, ki se ga je nato udeležil le E.E., medtem ko je bilo za ostale sporočeno, da se tega dne naroka zaradi drugih obveznosti ne bodo mogli udeležiti, in predlagano, da se zanje določi nov termin naroka (dopis direktorja SB ... z dne 31. 8. 2017). V nadaljevanju postopka sta bila kot priči zaslišana zdravnika E.E. in C.C., ne pa tudi D.D. in Č.Č.. Zakaj predlogu za njuno zaslišanje ni sledila, Komisija v izpodbijani odločbi ni jasno povedala. In to čeprav je, kot sama povzema, izvajalec v svojem pisnem odgovoru navedel, da so informacije tožnici dajali vsi štirje zdravniki, in čeprav se Komisija sama v izpodbijani odločbi, ko zavrača tožničine očitke, izrecno sklicuje tudi na (ravnanje) Č.Č. (tako glede podanih informacij tožnici in njeni materi o izpahu spodnje čeljusti pacientke, kot tudi ko odgovarja na očitke o neseznanitvi tožnice z zdravstveno dokumentacijo pacientke). S tem so bila po presoji sodišča v zadevi bistveno kršena pravila postopka v smislu 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), katerega določbe se subsidiarno uporabljajo v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic v skladu s 65. členom ZPacP, če ni s tem zakonom določeno drugače. Ker se toženka med drugim sklicuje na dokument "Odgovori na dopolnitev pritožbe z dne 28. 7. 2017", v katerem je zapisano, da ga je na podlagi skupnih pogovorov vseh navedenih zdravnikov nevrološke dejavnosti SB Izola v imenu in z vednostjo vseh sestavil E.E., dr. med, nevrolog, je treba povedati, da je ta dokument podpisal le E.E.. Tudi sicer navedene listine ni mogoče enačiti z dokazom zaslišanja prič(e). Glede na navedbe Komisije v obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče pripominja, da tudi sodelovanja stranke v postopku ni mogoče enačiti z izjavo stranke kot dokazom (iz 188. člena ZUP).

10. V zvezi z navedenim je treba pojasniti, da mora biti zaradi pravice do izjave, ki je sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in ki se na zakonski ravni odraža tudi v določbah ZUP (prim. 9. in 146. člen), tudi v postopku, kot je obravnavani, stranki omogočeno, da navaja dejstva in predlaga dokaze, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem ter da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Pri tem je treba poudariti, da stranka nima absolutne pravice do izvedbe vsakega dokaza, ki ga predlaga. Če pa predlaga določen dokaz in ga organ ne izvede, mora to zavrnitev ustrezno utemeljiti, ker gre sicer za kršitev pravice do izjave in obenem za pomanjkljivo obrazložitev odločitve. Dokazne predloge lahko organ utemeljeno zavrne iz formalnih ali iz vsebinskih razlogov. Iz formalnih razlogov se lahko dokazni predlog zavrne, če ni pravočasen ali če ni substanciran (če ni razvidno, o katerem dejstvu bi oseba izpovedala). Z vsebinskega vidika pa organ dokaza ni dolžan izvesti, kadar je dokaz nepotreben (ker je dejstvo že dokazano, npr. priča naj bi že ugotovljeno dejstvo le potrdila), nerelevanten (ker dejstvo, ki naj bi se tako dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno) ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Ob tem pa se zavrnitev dokaznega predloga ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko bi se organ vnaprej, torej še preden bi dokaz izvedel, opredelil, da izvedba predlaganega dokaza ne more imeti takšne teže kot ostali (izvedeni) dokazi. Prepoved tovrstnega vnaprejšnjega opredeljevanja, ne da bi organ dokaz izvedel, izhaja tudi iz določbe 10. člena ZUP. Zavrnitev dokaznega predloga z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi nov dokaz ne bi mogel ovreči, tako ni dopustna. Vnaprejšnjo oceno je mogoče sprejeti le, kolikor organ izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz sploh ne bi vplival na odločitev, izhajajoč iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo. Torej kolikor argumentira, da četudi bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, to ne bi moglo vplivati na odločitev, kar pomeni, da gre v bistvu za nerelevanten dokaz.

11. Ker navedeno v obravnavanem postopku ni bilo upoštevano, oziroma to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka v smislu določb 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo, ki pomeni vsebinsko celoto, odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo Komisiji v ponovni postopek, da v njem odpravi opisane pomanjkljivosti, ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

12. Zaradi ponovnega postopka sodišče dodaja, da naj pri oblikovanju izreka in obrazložitve ponovne odločitve Komisija sledi določbam 78. člena ZPacP in 213. člena ter prvega odstavka 214. člena ZUP. Skladno s tem naj v obrazložitvi poleg ostalega natančno navede dejansko stanje, ki ga je v postopku ugotovila Komisija (vključno z ugotovitvami, ki se nanašajo na pravočasnost in popolnost tožničine prve zahteve), pojasni naj razloge, odločilne za presojo vseh izvedenih dokazov, in obrazloži, če in zakaj posameznih dokazov ni izvedla.

13. Sodišče glede na tožbene ugovore nadalje pojasnjuje, da če drugi zahtevi ugodi, senat Komisije lahko sprejme tudi odločitve oziroma ukrepe, kot so primeroma navedeni v drugem odstavku 78. člena ZPacP (naložitev odprave ugotovljenih nepravilnosti, izrek opomina ipd.). S sklepom lahko med drugim tudi predlaga, da se opravi zunanji strokovni nadzor (tretji odstavek 78. člena ZPacP). Pri vsem navedenem gre za možnosti, ki se jih uporabi le, če je to upravičeno in potrebno glede na okoliščine konkretnega primera (ne pa, če kršitve pacientovih pravic, ki bi terjale takšne ukrepe, niso ugotovljene oziroma če so bile morebitne kršitve ustrezno odpravljene v postopku pred Komisijo).

14. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker stranki njene izvedbe nista izrecno zahtevali, v upravnem sporu pa tudi nista navajali nobenih novih dejstev ali novih dokazov (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).