Jedro

Bistvene kršitve določb postopka po 3. točki 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS ni mogoče sanirati v upravnem sporu le z vročitvijo tožbe zavezani stranki, zoper katero je bila predlagana izdaja sklepa po 68. členu ZDen, v upravnem postopku pa ni sodelovala.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.3.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote C. z dne 20.1.2000. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožničin predlog za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo oziroma o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami, poslovnimi prostori v poslovno stanovanjski stavbi P. ulica, C., v pritličju v skupni izmeri 115,6 m2, v prvem nadstropju pa v skupni izmeri 133 m2. Tožnica je na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) predlagala, da upravni organ prve stopnje začasno prepove razpolaganje z navedenimi nepremičninami Mestni občini C. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre pri spornih poslovnih prostorih za premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto v lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom (1. člen takrat veljavnega Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP). Po tem predpisu je moral denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik, ki je želel vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993 (11. člen ZLPP), ker bi bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (2. odstavek 15. člena ZLPP). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pri pristojnem upravnem organu predloga za izdajo začasne odredbe v roku, določenem v 11. členu ZLPP. Ker tožnica ni zavarovala premoženja po ZLPP, se tudi ne more uspešno sklicevati na določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnica se tudi ne more sklicevati na 292. člen ZUP/86. Mestna občina C., zoper katero je zahteva vložena, pa po samih tožničinih navedbah sploh ni zavezanka za vrnitev tega premoženja in to je okoliščina, ki jo navedeni člen tudi pogojuje.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da sodišče odloči o povrnitvi priglašenih stroškov v zvezi s pritožbo v skladu z določbo 23. člena ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica ni imela možnosti neposrednega dokazovanja svojih tožbenih navedb, zato je izpodbijana sodba nepravilna. Kršitev pravil upravnega postopka je tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje dovolilo sodelovanje A. d.d. Ž. kot domnevni stranki z interesom. Tožnica prereka A. položaj stranke, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo, s tem pa tudi položaj stranke v upravnem sporu po določbah 17. oziroma 20. člena ZUS. V svoji vlogi A. d.d. Ž. ne pojasnjuje in ne navaja nobenih razlogov za to, da bi ji lahko sodišče dodelilo položaj stranke. A. d.d. Ž. ima predmetne nepremičnine, na katere meri zahtevek, nesporno v posesti. Takšno njeno upravičenje z ugoditvijo zahtevku tožnice ne bo z ničemer spremenjeno oziroma prizadeto. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Z nobenim pravnim aktom družbena lastnina oziroma pravica upravljanja ali uporabe ni bila s strani Mestne občine C. prenesena na A. d.d. Ž. in zato tudi ta družbena lastnina ni mogla biti knjigovodsko vodena kot aktiva podjetja. Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje je v nasprotju s pravnimi pravili zemljiškega prava, ki so veljala ob sprejetju ZLPP, kot tudi z načeli stvarnega prava. Povsem zgrešena je tudi navedba, da zahtevku tožnice ni mogoče ugoditi, ker Mestna občina C. sploh ni zavezanka za vrnitev tega premoženja. Pri tem gre za neutemeljeno prejudiciranje sodišča prve stopnje glede odločitve upravnega organa o vrnitvi denacionaliziranega premoženja. Upoštevati je treba tudi veljavna pravila zemljiškega prava kot tudi Zakon o zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh veljavnih predpisov, to pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

A. d.d., Ž. v odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je vrhovno sodišče s svojim sklepom, št. I Up 667/2002-7 z dne 2.4.2003, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, št. U 159/2000-14 z dne 5.2.2002, ker je presodilo, da zavezana stranka v obravnavani zadevi - Občina C., zoper katero je bila predlagana izdaja sklepa o začasni prepovedi razpolaganja, ni sodelovala ne v upravnem postopku in ne v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je bila po presoji pritožbenega sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS. Zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS navedeno sodbo razveljavilo in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Sodišče prve stopnje pa v ponovnem postopku sploh ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, ki so navedena v sklepu, št. I Up 667/2002-7. Sodišče prve stopnje namreč odločbe tožene stranke ni odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, temveč je ponovno zavrnilo tožbo tožnice iz istih razlogov, kot v prvotnem postopku. S tem pa ni omogočilo zavezani stranki, zoper katero je bila predlagana izdaja sklepa na podlagi 68. člena ZDen, da sodeluje v upravnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča navedene bistvene kršitve določb postopka ni bilo mogoče sanirati le z vročitvijo tožbe zavezani stranki - Občini C., ki v upravnem postopku ni sodelovala. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni obravnavalo ostalih pritožbenih ugovorov po vsebini.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS. Po navedeni določbi ZPP se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje.