Jedro

Toženka je svojo odločitev oprla na podatek, ki ga je pridobila od A. d. d. in ki po mnenju toženke pomeni, da ima tožnikova zakonita zastopnica prihranke. Gre torej za podatek, iz katerega naj bi izhajalo drugačno premoženjsko stanje od premoženjskega stanja, kot ga je navedla tožnikova zakonita zastopnica v vlogi. Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnika oz. njegovo zakonito zastopnico in mu omogočila, da se o njem izjavi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3091/2013 z dne 21. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) in odločila, da nove prošnje ne more vložiti nadaljnjih šest mesecev.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnikova zakonita zastopnica v svoji izjavi, na vprašanje „Ali imate prihranke?“ odgovorila negativno. Iz vpogleda v izpisek bančnega prometa zakonite zastopnice, odprtega pri A. d.d., ki ga je toženka pridobila po uradni dolžnosti, pa izhaja, da ima zakonita zastopnica sklenjeno pogodbo o namenskem varčevanju. Ker je tožnikova zakonita zastopnica v prošnji, ki jo je vložila v tožnikovem imenu, navajala neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, kar po petem odstavku 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izključuje njegovo pravico do BPP, je toženka sprejela izpodbijano odločitev.

Tožnik po svoji zakoniti zastopnici zoper navedeno odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da prihrankov resnično nima, saj se komaj preživlja. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, da zakonita zastopnica ni nič skrivala in da bi, če bi jo vprašali za A., povedala, da ji banka vzame, ker je banka tako določila. Izpodbijana odločitev naj ne bi bila poštena, saj zakonita zastopnica ni imela slabih namenov, od sodišča pa pričakuje „ugodno rešitev“.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na petem odstavku 20. člena ZBPP, ki določa, da če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Toženka je zavrnila tožnikovo prošnjo za BPP, ker je ugotovila, da je tožnikova zakonita zastopnica v vlogi navedla neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju s tem, ko je zanikala svoje prihranke.

Tožnik ugotovitvi toženke, da ima zakonita zastopnica prihranke, nasprotuje, z navedbami, da bi zakonita zastopnica glede A. lahko pojasnila, če bi jo o tem vprašali, pa po vsebini očita tudi, da mu ni bila dana možnost, da se o sporni ugotovitvi glede prihrankov izjavi.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopkih za dodelitev BPP v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP uporablja v primerih, če ta zakon ne določa drugače, je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, po tretjem odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

Toženka je svojo odločitev oprla na podatek, ki ga je pridobila od A. d.d. in ki po mnenju toženke pomeni, da ima tožnikova zakonita zastopnica prihranke. Gre torej za podatek, iz katerega naj bi izhajalo drugačno premoženjsko stanje od premoženjskega stanja, kot ga je navedla tožnikova zakonita zastopnica v vlogi. Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi s tem podatkom seznanila tudi tožnika oz. njegovo zakonito zastopnico in mu omogočila, da se o njem izjavi. To pomeni, da je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). V obravnavanem primeru, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla v svoji zahtevi, tudi ne pride v poštev druga točka prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da stanje stvari ugotoviti na podlagi podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Navedena določba se namreč nanaša zgolj na situacijo, ko zaslišanje stranke ni potrebno zaradi zavarovanja njenih pravic ali pravnih koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Poleg tega toženka razen sklicevanja na imetništvo varčevalnega računa ne pojasni, kakšne prihranke naj bi zakonita zastopnica imela zaradi sklenjene pogodbe o namenskem varčevanju. S tako obrazložitvijo so prav tako bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), saj ne mogoča preizkusa ugotovitve, da so na varčevalnem računu sredstva, ki jih je mogoče opredeliti kot prihranke v smislu določb ZBPP, katerih neprijava povzroči posledico iz petega odstavka 20. člena ZBPP (enako stališče je sodišče sprejelo že v sodbi I U 171/2013 z dne 7. 2. 2013).

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.