Jedro

Ravnanje invalidskih komisij I. in II. stopnje, ki sta ugotovili, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije, ni bilo protipravno, saj je bilo mnenje podano na podlagi predložene medicinske in delovne dokumentacije z ustrezno skrbnostjo in skladno z običajnimi pravili stroke, kljub temu da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da pri tožniku ni invalidnosti. Odškodninska odgovornost toženca za škodo, ki je nastala tožniku s tem, ko mu je zaradi invalidnosti prenehalo delovno razmerje (odločbe o invalidnosti so bile kasneje odpravljene), ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan priznati za čas protipravno dodeljene invalidnosti od 22. 6. 2007 do 30. 6. 2009, delovno dobo s povečano zavarovalno dobo in sicer namesto 12 mesecev, 17 mesecev delovne dobe, premosorazmerno za časovno obdobje 2. let in 9 dni ter mu plačati odškodnino v višini 62.365,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po določbah 165. člena OZ, ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (I. točka izreka izpodbijane sodbe), ter tožniku naložilo, da je dolžan tožencu povrniti njegove stroške postopka v višini 82,40 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper zavrnilo sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom ter priglaša stroške pritožbe. Meni, da se je sodišče pri ugotovitvi dejanskega stanja oprlo zgolj na skopo oceno dokaza, ki ga ni predlagala nobena od strank in ga je samovoljno izvedel drugi senat sodišča prve stopnje, ko je zaslišal zdravnico A.A.. Gre za prebrani dokaz, ki ga ni predlagala nobena stranka in je s tem bilo tudi kršeno načelo kontradiktornosti po prvem odstavku 7. člena ZPP. Sodišče je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno napako pri delu invalidske komisije toženke interpretiralo kot neupoštevno oziroma celo kot pravno korektno. V spisu ni dokazov, da bi bila pri tožniku ugotovljena kakšna bolezen in te ni bilo navedeno tudi v predlogu za uvedbo postopka za oceno njegove dela zmožnosti. Sodišče je zavzelo stališče, da protipravnost odpravljenih odločb toženke ni podana, kar je v nasprotju s pravnomočno sodbo, da pri tožniku invalidnost ni podana in tudi ni bila v času izdaje izpodbijanih odločb. Sodišče je slepo sledilo navedbam toženke o nekrivdnem ravnanju invalidske komisije in zmotno zaključilo, da je komisija prišla do zmotnih zaključkov zaradi „borne medicinske dokumentacije“. To je zmotno, saj bi bila toženka dolžna po lastnih pravilih v primeru izkazanega dvoma zahtevati popolne izvide oziroma drugo dokumentacijo na podlagi katere bi lahko nedvoumno odločilo. Sodba utemeljuje zmotne zaključke zgolj na mnenju splošne zdravnice, ki je le predlagala izvedbo invalidskega postopka in ni ugotavljala dela zmožnosti tožnika. Ne upošteva pa sodba mnenje sodnih izvedencev, ki so dvakrat prišli do drugačnih zaključkov. Zmotna uporaba materialnega prava je podana v tem, da se ne spoštuje pravna norma prvega odstavka 281. člena ZUP, ki določa, da se z odpravo odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. V tej kršitvi izpodbijana sodba tudi ne prepozna protipravnosti in namesto tega napake pri delu invalidske komisije toženke post festum pravno rehabilitira. Sodba opira oceno krivdnega ravnanja invalidske komisije na nedokazanih trditvah toženke, ki ni predlagala, v prid teh trditev, nobenega dokaza, čeprav je bila glede protipravnega ravnanja invalidske komisije oziroma, da je bila malomarnost kot krivdna oblika pri delu komisij izključena, na njeni strani. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana s tem, da je sodišče z branjem zapisnika o zaslišanju priče, ki je ni predlagala nobena od strank, kršilo določilo tako 8. točke 399. člena ZPP kot razpravno in preiskovalno načelo. Ker sodišče v dokaznem postopku tudi ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, se ne more sklicevati na izjemo od tega pravila predvideno v 62. členu ZDSS-1. Sodišče je tako kršilo tudi načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, saj ni izvedlo nobenega dokaza tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi se spor nanaša predvsem na to, ali obstoji odškodninska odgovornost toženke, ker je z odločbo Območne enote ... z dne 23. 1. 2007 tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je izven jame, z določenimi omejitvami, od 10. 1. 2007, kar je bilo po pritožbi tožnika potrjeno z dokončno odločbo toženke z dne 15. 5. 2007 in je v posledici navedene dokončne odločbe tožniku dne 12. 6. 2007 prenehalo delovno razmerje pri A. d.d. in se je moral kot invalid III. kategorije zaposliti pri B. d.o.o. v ... in je v posledici navedenega utrpel škodo, tako premoženjsko v obliki izgubljenega dobička, zmanjšanja pokojnine, kakor nepremoženjsko in izgubil tudi beneficirano delovno dobo (zavarovalno dobo s povečanjem) rudarja na delovnem mestu v premogovniku, pri kateri se za časovno obdobje 12 mesecev prizna 17 mesecev delovne dobe za čas od 22. 6. 2007 do 30. 6. 2009. Navedeni odločbi toženke sta bili v sodnem postopku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1498/2007 z dne 13. 5. 2009 odpravljeni, postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, začet pri toženki dne 20. 10. 2006 je bil ustavljen in ugotovljeno, da pri tožniku ni podana invalidnost. Navedena sodba je postala pravnomočna dne 10. 6. 2009. Bistveno kršitve določb pravdnega postopka vidi pritožba v tem, da je sodišče z branjem zapisnika o zaslišanju priče, ki je ni predlagala nobena od strank, kršilo določilo 8. točke 399. člena ZPP (pravilno 339. člena ZPP), kot tudi določbe razpravnega in preiskovalnega načela pravdnega postopka, saj ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov in je s tem kršilo tudi načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnik v tožbi z dne 18. 12. 2009 kot dokaz glede odškodninske odgovornosti toženke predlagal le listinske dokaze. Enako je v odgovoru na tožbo predlagala tožena stranka. V pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 21. 3. 2010 tožnik glede protipravnosti, nestrokovnega in nedopustnega ravnanja toženke ni predlagal nobenega dokaza, je pa glede nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin predlagal zaslišanje dveh prič (točka B IV pripravljalne vloge) in v točki VI predlagal dokaze glede zneska premoženjske škode ter podal spremembo tožbenega zahtevka, tako da ga je povečal na 62.365,84 EUR. Tudi toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 4. 2010 ni navedla drugih dokazov kot vpogled v predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 9. 10. 2006 in ponovila dosedanje dokazne predloge. V drugi pripravljalni vlogi tožnika z dne 1. 7. 2010 je tožnik prav tako predlagal vpogled v dopis A. z dne 7. 10. 2009 in vpogled v spis Ps 1498/2007. Toženka je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 19. 8. 2010 kot dokaze navajala kot dosedaj, predlagala v vpogled v mnenje invalidske komisije prve stopnje z dne 10. 1. 2007 in v mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 25. 4. 2007, kar vse je predložil že tožnik, glede pravnih stališč pa predlagala vpogled v judikate VDSS in sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 165/2004. Na glavni obravnavni dne 17. 5. 2011 je bil prisoten tožnik, kakor njegov pooblaščenec, odvetnik B.B.. Na tej obravnavi je bila kot priča zaslišana A.A., osebna zdravnica tožnica, ki je podala predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja dne 9. 10. 2006. Izvedbi tega dokaza ni nasprotovala nobena od predlaganih strank, niti izvedbi dokaza s postavitvijo izvedenca internista kardiologa, ki naj bi pregledal vso medicinsko dokumentacijo tožnika in vso spisno dokumentacijo ter podal mnenje o tem, ali je bilo ravnanje invalidske komisije prve in druge stopnje v nasprotju z običaji in pravili stroke v takšnih primerih. Tožnik je po pooblaščencu zoper izvedbo tega dokaza ugovarjal šele dne 26. 5. 2011, ker je menil, da je bilo zaslišanje te priče nepotrebno, predlaga, da se ta priča ponovno zasliši, ko se bo seznanila z vsebino sodbe Ps 1498/2007. Tožnik je v isti vlogi nasprotoval tudi dokaznemu sklepu sodišča sprejetega na prvem naroku za glavno obravnavo, da se postavi izvedenec internist kardiolog, saj tega dokaza ni predlagala nobena od strank v postopku, ker tako izvedensko mnenje že obstaja. Predlaga, da naslovno sodišče odločitev opre na izčrpno in s strani tožene stranke že uveljavljeno izvedensko mnenje prof. dr. B.A. in prof. dr. C.C. z dne 26. 2. 2009. Iz navedenega razloga tožnik tudi ni založil predujma po sklepu sodišča prve stopnje z dne 25. 5. 2011. Na glavni obravnavi dne 11. 4. 2012 je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda in preberejo listine v spisu, vpogleda v spis tega sodišča opr. št. Ps 1498/2007 in prebere izpoved priče dr. A.A. v celoti. Ostale dokazne predloge tožnika in toženke pa zavrnilo kot nepotrebne. Na podlagi navedenega, pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, saj sta v zvezi z ugotavljanjem protipravnega ravnanja toženke, kot elementa odškodninske odgovornosti, obe stranki predlagali le v vpogled v listine oziroma v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1498/2007, kar je sodišče prve stopnje tudi izvedlo in prebralo listine v spisu ter tudi vpogledalo v spis opr. št. Ps 1498/2007. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno in preiskovalno načelo ter načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, saj je sodišče vsaki od strank dalo možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, prav tako pa ni prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je imelo zadostno podlago za ugotovitev dejanskega stanja v listinski dokumentaciji in tudi v izpovedi zaslišane priče A.A.. Navedena priča je izpovedala, da je bil tožnik dolgo časa v bolniškem staležu in bil tudi hospitaliziran v C., zaradi kolapsa in je zato morala po enem letu dati na invalidsko komisijo predlog za oceno invalidnosti. Tožnik je bil ob izdelavi predloga prisoten. Predlog je podala po uradni dolžnosti zaradi daljšega staleža, podlago za predlog pa je imela v medicinskih izvidih, ki so kazali resno motnjo srčnega ritma – intermitetni AV blok II. stopnje (mobic II). Posledica te bolezni je lahko zastoj srca. Izpoved navedene priče je v celoti podprto tudi z medicinsko dokumentacijo v upravnem spisu toženke št. .... Tako ne drži pritožbena navedba, da v spisu ni dokazov, da bi bila pri tožniku ugotovljena kakšna bolezen in da te ni bilo tudi v predlogu za uvedbo postopka za oceno njegove dela zmožnosti. Iz izpolnjenega obrazca predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja izhaja, da je v letu 2005 ugotovljen intermitetni AV blok II. stopnje (mobic II), da je to glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, zaradi katere tožnik ne more opravljati dela na višini. Ta diagnoza je navedena tudi v popisu bolezni C., kjer je bil tožnik sprejet dne 4. 3. 2005 in odpuščen dne 9. 3. 2005 in ponovno sprejet dne 23. 3. 2005 in odpuščen 5. 4. 2005. Sprejet pa je bil zaradi doživetega kolapsa, po katerem je bil ponovno narejen EKG, kjer je bil opazen ponovno mobic II. Navedena diagnoza je razvidna tudi iz izvida C. z dne 9. 9. 2005 in 6. 2. 2006. Invalidski komisiji tožene stranke sta pri podaji svojega izvida in mnenja imeli na razpolago tudi delovno dokumentacijo z oceno tveganj in izpolnjenim obrazcem DD-1B.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče slepo sledilo navedbam toženke o nekrivdnem ravnanju invalidske komisije in da bi bila toženka dolžna po lastnih pravilih v primeru izkazanega dvoma zahtevati popolne izvide, oziroma drugo dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko nedvoumno odločila. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 17/2007 s spremembami) ureja organizacijo in način delovanja izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, postopek pri podaji izvedenskega mnenja, seznam obvezne medicinske dokumentacije in sestavine popolne delovne dokumentacije, ki je potrebna za podajo izvedenskega mnenja v postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V skladu s 1. točko 20. člena Pravilnika lahko zavarovančev osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija predlaga začetek postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ko ugotovi, da sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Predlog se poda na predpisanih obrazcih, priložiti pa je potrebno obvezno medicinsko dokumentacijo, ki je nujna za pravilno oceno delovne zmožnosti v obsegu in vsebini, kot je določena v Seznamu obvezne medicinske dokumentacije za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti in preostale delovne zmožnosti, ki je sestavni del tega pravilnika in iz katere je razvidno, da z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije ni mogoče odpraviti sprememb v zdravstvenem stanju zavarovancev ter delovno dokumentacijo, kot je določena v 27. členu Pravilnika. Tudi iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ..., ki je priložen spisu opr. št. Ps 1498/2007, v sestavi, katerega sta bila specialista internista prof. dr. B.A. in specialist medicine dela, prometa in športa prof. C.C., izhaja, da je do dvomov v dela zmožnost tožnika prehajalo v letih 2005 in 2006, ko so zdravniki trikrat, morda štirikrat zabeležili AV blok II. stopnje, za katerega so trdili, da je tipa mobic II. Iz izvedenskega mnenja prav tako izhaja, da prihaja do zamenjav AV blokov med tipom I in II zelo pogosto tudi pri specialistih, ki niso posebej strokovnjaki prav za motnje ritma in prevajanja. Tako AV blok II. stopnje z razmerjem prevajanja 2:1 razglasijo avtomatično za tip Mobitz II, je pa tak blok lahko tip I ali II. Navede diagnoze so tudi po mnenju pritožbenega sodišča služili izvedencev invalidske komisije toženca prve in druge stopnje dne 10. 1. 2007 in dne 25. 4. 2007 pri ocenjevanju dela zmožnosti tožnika. Invalidske komisije toženke podajo izvid in mnenje na podlagi že znane medicinske dokumentacije. Tako tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da pri ravnanju invalidskih komisij prve in druge stopnje ni šlo za protipravno ravnanje toženca in v posledici tega tudi ni podana odškodninska odgovornost toženca.

Toženka na podlagi prvega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Odškodninska odgovornost po določbah OZ je podana, če je dokazan obstoj nedopustnega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda. Med pogoje odškodninske obveznosti po splošnih pravilih odškodninskega prava je sodišče prve stopnje pravilno uvrstilo protipravnost. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, v danem primeru ni moč govoriti o tem, da bi bilo ravnanje toženke protipravno. Protipravnost se presoja po pravilih zakonitosti, ki veljajo za določeno vrsto oblastnega ravnanja organa, pri posamičnih aktih, torej gre za materialnopravno ali procesno pravno nepravilnost ali kršitev dolžnosti o pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Da bi bila toženka odgovorna za nastalo škodo tožniku, bi moralo biti ravnanje njenih zaposlenih oziroma izvedencev invalidske komisije prve in druge stopnje takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje osebne zdravnice tožnika, ko je predlagala invalidski postopek tožnika, z namenom razporeditve tožnika na lažje delovno mesto, saj bi bilo nadaljnje delo v rudniku prenevarno, kot invalidskih komisij toženca, ki so glede na obstoječe izvide sledili njenemu predlogu, v skladu s prej citiranim pravilnikom in je temeljilo na diagnozi zbrane medicinske dokumentacije. Tako, da invalidskima komisijama prve in druge stopnje ni mogoče očitati malomarnosti, saj sta podali mnenje, na podlagi predložene medicinske in delovne dokumentacije in ravnali skrbno ter skladno z običajnimi pravili službe.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni spoštovalo pravne norme prvega odstavka 281. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki določa, da se z odpravo odločbe odpravi tudi pravne posledice, ki so ji z njo nastale. V dani zadevi je namreč sodišče prve stopnje odločalo o tem, ali je tožena stranka tudi odškodninsko odgovorna za morebitno nastalo škodo tožniku, ker je v sodnem postopku bila odpravljena dokončna odločba toženke o tem, da obstaja pri tožniku invalidnost III. kategorije in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, to je izven jame, ne na višini ali na delovnih mestih, kjer je veliko tveganje za poškodbo ob morebitni izgubi zavesti, s polnim delovnim časom od 10. 1. 2007 dalje. Sodišče je pravilno kot pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi upoštevalo 276. člen ZPIZ ter določila glede odškodninske odgovornosti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob tem pa upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.