Jedro

Vpis očetovstva v matični register je spremenil situacijo v tej pravdi zato, ker ni bilo več predhodnega vprašanja, ki ne bi bilo rešeno na matičnem področju. Zato po prvem odstavku 13. člena ZPP ni bilo več pogojev, da bi sodišče samo kot o predhodnem vprašanju odločalo, ali gre za pravno veljavno priznanje očetovstva.

Ko je očetovstvo vpisano v matični register, se ta vpis v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMatR lahko spremeni, dopolni ali briše le na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta drugega organa, ki je pristojen za odločanje o spremembi osebnega stanja. Gre za kogentno zakonsko določbo, ki je sprejeta iz pravno političnih razlogov zaradi varovanja statusnih razmerij in njihove stabilnosti. Zato ima vpis teh razmerij v matični register (in sodna odločba o teh razmerjih) učinek proti vsem in ne glede na njihovo (ne)sodelovanje v posameznih postopkih.

Sklicevanje na pravno mnenje iz leta 1983 je neutemeljeno, ker gre v sedaj obravnavani zadevi za drugačen primer,zlasti pa za odločilno okoliščino, da je bilo med samo pravdo zapustnikovo priznanje očetovstva za toženca vpisano v matični register.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti tožencu 1.487,16 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, da sodišče ugotovi, da je on dedič celotne zapuščine po pokojnem bratu S. N. in da mu mora zato toženec izročiti v last in posest vse stvari iz zapuščine, torej podedovani 2/8 v tožbenem zahtevku opredeljenega dvosobnega stanovanja in izročiti izvirnike listin za vpis v zemljiško knjigo, ½ nepremičnin parc. št. 314/2 in 314/6, obe k.o. ..., sredstva na osebnem računu zapustnika in določeno število različnih delnic. Zatrjeval je, da njegov brat nikoli ni pravno veljavno priznal očetovstva za toženca, ki zato ne bi smel dedovati kot zapustnikov sin. Med pravdo je bilo zapustnikovo očetovstvo za toženca vpisano v matični register. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo s prepovedjo obremenitve ali odtujitve spornih nepremičnin, s sodbo pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek. V razlogih sodbe je upoštevalo vpis zapustnikovega očetovstva v matični register, glede na napotila pritožbenega sodišča ob predhodni razveljavitvi prvega sklepa o začasni odredbi pa je ugotovilo tudi, da je zapustnik dal pravno veljavno izjavo o priznanju očetovstva.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge iz vseh treh točk (prvega odstavka) 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Po povzemanju poteka postopka tožnik vztraja pri svojem stališču, da zapustnik ni dal pravno veljavne izjave, vnos priznanja očetovstva v matični register pa je izveden izven zakonske presumpcije očetovstva, brez oporočnega priznanja očetovstva, brez sodbe o ugotovitvi očetovstva in po izteku prekluzivnih rokov iz 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Tožnik je lahko v skladu z 224. členom ZPP dokazoval, da so v izpisku dejstva neresnično ugotovljena in da gre za vpis ničnega priznanja. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo svojega stališča, da o vprašanju ničnosti priznanja ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju v tem postopku vse dotlej, dokler je priznanje očetovstva vpisano v matični register. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke (prvega odstavka) 370. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred pritožbenim sodiščem, hkrati pa tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic. V nadaljevanju tožnik opozarja na naročilo pritožbenega sodišča ob odločanju o pritožbi zoper izdano začasno odredbo, naj sodišče presodi, ali listina, na podlagi katere je bilo očetovstvo vpisano, ne predstavlja veljavnega priznanja očetovstva, sedaj pa je pritožbeno sodišče odločilo prav nasprotno. Po revidentovem prepričanju ni nobenih ovir, da o vprašanju ničnosti priznanja očetovstva ne bi moglo biti odločeno kot o predhodnem vprašanju v dediščinski tožbi, sodišče pa bi lahko postopek tudi prekinilo in tožnika napotilo na pravdo za ugotovitev ničnosti samega priznanja. Revizijsko sodišče je o takih vprašanjih že odločalo in tožnik navaja razloge v zvezi s 13. členom ZPP v treh zadevah. V obravnavani zadevi ne gre za statusno vprašanje, torej za vprašanje očetovstva, ampak le za vprašanje ničnosti priznanja očetovstva. Z izpodbijano odločitvijo je nastala situacija, ko je tožniku odvzeta možnost dokazovanja utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je postal vprašljiv zaradi med pravdo izvedenega vpisa v matični register, vendar v postopku, v katerem tožnik ni mogel sodelovati. Tožnik še opozarja, da mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti, istočasno pa omenja stališče v sodni praksi, kdo lahko predlaga vpis ali izbris podatka o očetovstvu v rojstni matični knjigi. Po tej praksi tožnik verjetno ne bi bil aktivno legitimiran za tožbo po 20. členu Zakona o matičnem registru (ZMatR). Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožnik tudi v oceni, da je bilo odločeno kot v očetovski pravdi, kar že glede na potek prekluzivnih rokov ni dopustno.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizijsko sodišče ugotavlja, da do zatrjevanih procesnih kršitev ni prišlo. Pritožbeno sodišče je razloge za svoje pravno stališče navedlo na tretji strani svoje sodbe in ga je tudi mogoče preizkusiti. Do katere relativne kršitve določb pravdnega postopka naj bi prišlo v pritožbenem postopku, tožnik ne navede niti opisno niti z navedbo ustreznega člena, zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS o neenakem obravnavanju pa je povsem nekonkretizirana.

6. Ob vložitvi dediščinske tožbe in v prvi fazi tega pravdnega postopka na eni strani ter ob vložitvi predloga za vpis priznanja očetovstva do odločitve o tem predlogu pri upravnem organu na drugi strani je v obeh postopkih šlo za isto predhodno vprašanje: ali je S. N. pravno veljavno priznal očetovstvo za toženca. Matično področje v zvezi s tem vprašanjem je bilo pri upravnem organu, ki je odločal o predlaganem vpisu v matični register. V prvi fazi pravdnega postopka ni dvoma, da bi tudi sodišče lahko odločilo o tem vprašanju, čeprav je bil pristojen drug organ, ker ta o njem še ni odločil (prvi odstavek 13. člena ZPP). Do spremembe situacije je prišlo, ko je upravni organ ocenil, da je dano priznanje pravno veljavno in zato zapustnikovo očetovstvo za toženca vpisal v matični register. S tem je pravdni postopek prešel v drugo fazo, ko je bila odločilna prav ta nova okoliščina. Tožnik je še naprej vztrajal, da gre za pravno neveljavno izjavo. Da bi zatrjeval neresničnost kakih s priznanjem povezanih dejstev, kot skuša prikazati v reviziji, ne drži, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo, da tožnik ni spremenil ali dopolnil trditvene podlage.

7. Vpis očetovstva v matični register je spremenil situacijo v tej pravdi zato, ker ni bilo več predhodnega vprašanja, ki ne bi bilo rešeno na matičnem področju. Zato po prvem odstavku 13. člena ZPP ni bilo več pogojev, da bi sodišče samo kot o predhodnem vprašanju odločalo, ali gre za pravno veljavno priznanje očetovstva. Čeprav v postopku pred upravnim organom ni bila izdana formalna odločba (ki bi tudi sicer bila le deklaratorne narave), temveč je bil neposredno izveden vpis v matični register, pa je odločitev o tem vpisu (ali vnosu priznanja v matični register) sledila predhodni presoji, da gre za pravno veljavno priznanje, saj sicer vpis ne bi bil izveden. Dejstvo, da tožnik v postopku pri upravnem organu ni sodeloval ali ni mogel sodelovati (ni uspel s predlogom za stransko intervencijo), na odločitev v tej pravdni zadevi ne vpliva. Ko je očetovstvo vpisano v matični register, se ta vpis v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMatR lahko spremeni, dopolni ali briše le na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta drugega organa, ki je pristojen za odločanje o spremembi osebnega stanja. Gre za kogentno zakonsko določbo, ki je sprejeta iz pravno političnih razlogov zaradi varovanja statusnih razmerij in njihove stabilnosti. Zato ima vpis teh razmerij v matični register (in sodna odločba o teh razmerjih) učinek proti vsem in ne glede na njihovo (ne)sodelovanje v posameznih postopkih.

8. Res je izpisek iz matičnega registra javna listina (tretji odstavek 2. člena ZMatR), vendar tudi uporaba določbe 224. člena ZPP v tej zadevi ne bi privedla do drugačnega rezultata. Za javno listino po prvem odstavku navedenega člena velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno, je pa v skladu s četrtim odstavkom istega člena dovoljeno dokazovati, da so v njej navedena dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena. Povedano je že bilo, da tožnik ni zatrjeval neresničnosti dejstva, ki izhaja iz izpiska, torej da je zapustnik toženčev oče (čeprav skuša sedaj prikazati drugače), zatrjeval pa tudi ni nepravilne sestave javne listine.

9. Tožnik v tem pravdnem postopku ne more doseči presoje o pravilnosti odločitve upravnega organa, da bo na podlagi pravno veljavnega priznanja vpisal očetovstvo v matični register. Zato so neupoštevne tiste tožnikove revizijske trditve, ki opozarjajo na zatrjevano nično priznanje in na potek prekluzivnih rokov. V zvezi s slednjim pa revizijsko sodišče kljub temu odgovarja, da je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na potek roka iz 92. člena ZZZDR v zvezi z letnico toženčevega rojstva. Neutemeljeno je iz dveh razlogov: v tej zadevi ne gre za spor za ugotavljanje očetovstva, temveč za priznanje očetovstva ali njegov vpis, kar ni vezano na noben rok, pa tudi sicer zatrjevanega roka ni več, saj je Ustavno sodišče RS rok iz prvega odstavka 92. člena ZZZDR razveljavilo (Ur. l. RS, št. 101/2007 s 5. 11. 2007), kar učinkuje od 5. 11. 2008. 10. Neutemeljen je očitek pritožbenemu sodišču, da je spremenilo svoje stališče iz razveljavitvenega sklepa, da je treba oceniti, ali je listina, na podlagi katere je bilo očetovstvo vpisano v rojstni matični knjigi, predstavljala veljavno priznanje očetovstva, na podlagi katerega bi lahko matičar vpisal podatke o očetu. Pritožbeno sodišče svoje pravno stališče lahko spremeni in ga v novem odločanju razlogi prejšnjega razveljavitvenega sklepa v isti zadevi ne vežejo. V obravnavani zadevi je bilo tudi pravilno, da ga je spremenilo. Sklicevanje v prvem pritožbenem odločanju na pravno mnenje v zadevi II Ips 224/82, objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS I/83, je bilo zmotno. Res je po jedru navedenega pravnega mnenja neodvisno od poteka rokov za ugotavljanje očetovstva vselej dopustno kot glavno ali predhodno vprašanje obravnavati spor o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oziroma priznanja očetovstva. Vendar gre za pravno mnenje in ne za načelno pravno mnenje. Zato je treba jedro obravnavati v povezavi tudi z drugimi razlogi iz konkretne zadeve, na kateri pravno mnenje temelji. Ta primerjava pa pokaže, da je bila situacija tam drugačna. Nezakonski otrok je z dediščinsko tožbo uveljavljal svojo dedno pravico proti zapustnikovemu bratu s trditvijo, da ga je zapustnik priznal za svojega otroka, vendar mu tega ni uspelo dokazati. V razlogih je bilo med drugim poudarjeno, da tožba za ugotovitev obstoja listine oziroma dejstva veljavnega priznanja za potrebe dedovanja ni vezana na noben rok. To zadnje vprašanje, ki je bilo podlaga za oblikovanje pravnega mnenja, pa v sedaj obravnavani zadevi sploh ni sporno. Ta zadeva se poleg tega bistveno razlikuje od primerjane v odločilni okoliščini, da je bilo priznanje očetovstva med pravdo vpisano tudi v matični register. Zato je bilo v prvem pritožbenem postopku v zvezi z začasno odredbo zmotno sklicevanje pritožbenega sodišča na navedeno pravno mnenje, nepravilna pa so bila tudi na tem mnenju oblikovana napotila prvostopenjskemu sodišču. 11. Tožnikovo sklicevanje na tri odločbe revizijskega sodišča s povzemanjem nekaterih razlogov iz teh odločb ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, ker je ta drugačna. Revizijsko sodišče je v zvezi z vprašanjem, ali bi tožnik glede na dve nadaljnji reviziji priloženi odločbi uspel z drugačnim zahtevkom v morebitni novi pravdi, ne more odgovarjati. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišče v tej zadevi odločalo kot v očetovski pravdi, saj so razlogi obeh sodb drugačni, kot bi bili v taki pravdi, zlasti pa tožnik takega očitka ne more utemeljevati s citatom, iztrganim iz konteksta tej navedbi bližnjih razlogov.

12. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi stroški, o toženčevih stroških revizijskega odgovora pa odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in odvetniške tarife.