Jedro

Ker gre za plačilo glavnic iz dveh pogodb, torej za dve različni dejanski podlagi, je sodišče obravnavalo oba tožbena zahtevka v znesku 600.000 tolarjev in 700.000 tolarjev po drugem odstavku 182. člena ZPP. Obrestni zahtevek iz teh pogodb je akcesorne narave in temelji na pravni podlagi, ki opredeljuje zamudne obresti. Na to ne vpliva, da ga tožnica oblikovala ločeno, po umiku pa znašajo kapitalizirane obresti za obe pogodbi skupaj 450.685 tolarjev. Tako se izkaže, da tožbeni zahtevki ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in da ne gre za tožbeni zahtevek po prvem odstavku 182. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženke pa je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (to je v 2. točki izreka sklepa o izvršbi). V pravdnem postopku je nato sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/01178 z dne 4.2.1997 ostane v veljavi za skupni znesek 1.750.685 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 29.1.1997 do plačila ter za plačilo zamudnih obresti od zneska 1.750.685 tolarjev, ki so določene v zakonu in tečejo od 29.1.1997 do 2.2.2000. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Po pritožbi toženke je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in je izpodbijano sodbo, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 450.685 tolarjev za čas od 29.1.1997 do plačila in od zneska 1.750.685 tolarjev za čas od 29.1.1997 do 2.2.2000 razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženka pravočasno vložila revizijo. Navaja, da je sporna vrednost 1.750.685 tolarjev in da je revizija dovoljena, ker je sodišče ugotovilo, da ne gre za gospodarski spor, temveč za pravdno zadevo. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožbeni zahtevek se nanaša: - na kreditno pogodbo z dne 20.4.1994 v znesku 600.000 tolarjev, - na kreditno pogodbo z dne 29.6.1994 v znesku 700.000 tolarjev, in - na obračun obresti za čas od 31.12.1996 v znesku 1.750.685 tolarjev. Ker je bil tožnici dne 2.2.2000 plačan znesek 1.300.000 tolarjev, je z vlogo dne 5.3.2001 delno umaknila tožbo in v zvezi z obrestmi zahtevala še neplačanih 450.685 tolarjev (glej utemeljitev sodbe sodišča druge stopnje na 4. strani).

Tako sestoji tožbeni zahtevek iz treh delov, ki temeljijo na različni podlagi (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker gre za plačilo glavnic iz dveh pogodb, torej za dve različni dejanski podlagi, je sodišče obravnavalo oba tožbena zahtevka v znesku 600.000 tolarjev in 700.000 tolarjev po drugem odstavku 182. člena ZPP. Obrestni zahtevek iz teh pogodb je akcesorne narave in temelji na pravni podlagi, ki opredeljuje zamudne obresti. Na to ne vpliva, da ga je oblikovala ločeno, po umiku pa znašajo kapitalizirane obresti za obe pogodbi skupaj 450.685 tolarjev. Tako se izkaže, da tožbeni zahtevki ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in da ne gre za tožbeni zahtevek po prvem odstavku 182. člena ZPP.

Ker je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev in ker nobeden od zahtevkov tega zneska ne presega, revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP v zvezi s 374. členom ZPP zavrglo. Glede na to, da je ni vsebinsko obravnavalo, tudi ni odločalo o stroških revizije.