Jedro

Zaradi racionalizacije poslovanja je tožena stranka morala odpustiti nekaj delavcev, med njimi tudi dva novinarja in sicer tožnika, ki je bil zaposlen na delovnem mestu novinar urednik in njegov sodelavec, ki je bil zaposlen na delovnem mestu novinar. Ker tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni uporabljala nobene od kolektivnih pogodb o zaposlitvi, za katere je tožnik navajal, da je bila njihova uporaba dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, torej SKPgd, KPČIZKD in tudi ne KPpn, ji ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev po kolektivnih pogodbah. Tožena stranka je spoštovala določila ZDR, ki se nanašajo na postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 6. 2011 nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka), da delovno razmerje tožeči stranki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2000 pri toženi stranki po izteku odpovednega roka po redni odpovedi tožene stranke z dne 24. 6. 2011 ni prenehalo in še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje in jo pozvati nazaj na delo v roku 8 dni (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dneva izteka odpovednega roka po redni odpovedi tožene stranke z dne 24. 6. 2011 do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo, tožečo stranko prijaviti v obvezna zavarovanja in ji izplačati plačo ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v posameznem mesecu od zneska plače ter ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 24. 6. 2011 nezakonita in se razveljavi (točka II/1 izreka), da se ugotovi, da se pogodba o zaposlitvi z dne 31. 1. 2000 razveže z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka), da je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dneva izteka odpovednega roka po redni odpovedi tožene stranke z dne 24. 6. 2011 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tožečo stranko prijaviti v obvezna zavarovanja in ji izplačati plačo ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v posameznem mesecu od zneska plače ter ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni (točka II/3 izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odškodnine izplačati znesek 26.410,68 EUR v roku 8 dni po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh (točka II/4 izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba ni pravilna, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov vrhovnega sodišča, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti voljo pogodbenih strank, in sicer ali sta glede na XIII. člen pogodbe o zaposlitvi v medsebojno razmerje želeli vključiti kolektivno pogodbo. Svojo odločitev je oprlo zgolj in izključno na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in s strani tožene stranke predlaganih prič, pri čemer zakoniti zastopnik ni bil podpisnik pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se do izpovedi tožeče stranke v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da je bila ob podpisu pogodbe o zaposlitvi prepričana, da se v zvezi s pravicami in obveznostmi uporabljajo določila kolektivne pogodbe, ki je veljala glede na dejavnost, ki jo je opravljala tožena stranka. V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi sta veljali Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd) in Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPpn). Glede uporabe določil KPpn so zaslišane priče izpovedale, da se ta pri toženi stranki ni nikoli uporabljala, kar pa še ne pomeni, da njena uporaba v pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke ni bila dogovorjena. Enako velja tudi glede uporabe SKPgd. Iz tega razloga so drugačni zaključki sodišča prve stopnje materialnopravno zmotni.

Pritožba tudi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo določb Obligacijskega zakonika, ki v 82. členu določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nejasna določila pa je skladno s 83. členom tega zakonika potrebno razlagati v korist druge pogodbene stranke. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sestavljena s strani tožene stranke, na vsebino tožeča stranka ni imela vpliva. Zato je pojem “branžne“ kolektivne pogodbe potrebno razlagati tako, kot ga je razumela tožeča stranka. Ker v pogodbi o zaposlitvi uporabnost branžne kolektivne pogodbe ni bila vezana na njeno veljavnost, je tako veljala ves čas trajanja delovnega razmerja po tej pogodbi. Prav tako ni bilo v pogodbi o zaposlitvi nikjer določeno, da se neposredno uporabljajo določila branžne kolektivne pogodbe, ki je zavezujoča za delodajalca. To pomeni, da pogodbeni stranki veljavnosti določil „branžne“ kolektivne pogodbe nista omejili le na tisto kolektivno pogodbo, ki bi bila morda formalno zavezujoča za delodajalca, ampak na kolektivne pogodbe, ki sovpadajo z dejavnostjo, s katero se ukvarja tožena stranka kot delodajalec oziroma tožeča stranka kot delavec, kar je na naroku izpovedala tudi tožeča stranka. V primeru morebitnega dvoma je torej potrebno odločiti v korist delavca.

Nepravilna in nezakonita je izpodbijana sodba tudi glede uporabe določil SKPgd, saj se glede tega sodišče prve stopnje ni oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke A.A., ki je izpovedal tudi, da je tožena stranka tudi po prenehanju veljavnosti SKPgd to še naprej uporabljala, čeprav je zakonsko ni zavezovala. Zaradi tega je zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke in listinskimi dokazi. Zato je poleg zmotno ugotovljenega dejanskega stanja podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka še poudarja, da je, glede na vsebino izjav, ki so jih na naroku podale priče, mogoče utemeljeno zaključiti, da gre za usklajeno izpoved zaslišanih prič, prirejeno za potrebe tega postopka, zato se na te izpovedi sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti. Ker se o nasprotujočih si odločilnih dejstvih sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zgolj nekritično sledilo izpovedim prič, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, to pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb 2. odstavka 339. člena ZPP (pravilno: 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam nasprotovala, saj so neutemeljene in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločilo. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 865/2012 z dne 6. 12. 2012 je pritožbi tožnika ugodilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1312/2011 z dne 23. 5. 2012 delno razveljavilo v točki II izreka glede odločitve, da je delovno razmerje med pravdnima strankama trajalo do 23. 5. 2012 in v III., IV., V. in VI. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (točka I in točka II glede odločitve, da tožniku delovno razmerje z dnem 29. 8. 2011 ni prenehalo) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 53/2013 z dne 2. 9. 2013 reviziji tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v potrjenem delu ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je odločilo z izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 29/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožeča stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločilo z izpodbijano sodbo in razsodilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnik je bil k toženi stranki prevzet dne 1. 11. 2000 od družbe B. d.o.o. na podlagi 3. člena sporazuma, s katerim je družba B. d.o.o. na toženo stranko kot prevzemnika prenesla izvajanje novinarske dejavnosti od 1. 11. 2010 dalje. Tožena stranka je tožniku dne 17. 6. 2011 vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in mu dne 24. 6. 2011 iz teh razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved mu je bila vročena 14. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana iz utemeljenih razlogov po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Zaradi racionalizacije poslovanja je tožena stranka morala odpustiti nekaj delavcev in med njimi sta bila tudi dva novinarja in sicer tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu novinar urednik II in C.C., ki je bil zaposlen na delovnem mestu novinar I. Ker tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni uporabljala nobene od kolektivnih pogodb o zaposlitvi, za katere je tožnik navajal, da je bila njihova uporaba dogovorjena v XIII. členu pogodbe o zaposlitvi, torej Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in naslednji), Kolektivne pogodbe za časopisno informativno, založniško in knjigotrško dejavnost (KPČIZKD, Ur. l. RS, št. 43/2000 in naslednji) in tudi ne Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPpn, Ur. l. RS, št. 31/91 in naslednji), ji ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev po kolektivnih pogodbah. Tako je tožena stranka spoštovala določila ZDR, ki se nanašajo na postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, zato v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, še dodaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP nista podani. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podana zakonito, navedlo utemeljene razloge, zakaj tožena stranka ni bila dolžna uporabiti določb nobene izmed kolektivnih pogodb, ki jih je tožnik tekom postopka navedel (SKPgd, KPČIZKD in KPpn). Ugotovilo je, da nobena izmed teh v času odpovedi za toženo stranko ni več veljala in da jih tožena stranka tudi ni uporabljala. Zaradi tega je pritožbeni očitek o kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako v sodbi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi, kar bi bila kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. o uporabi določil SKPgd je sodišče prve stopnje razumelo in uporabilo v celoti, dejstvo, da se tožeča stranka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, pa ne pomeni, da je očitana kršitev podana.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotke Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 53/2013 z dne 2. 9. 2013 in ugotavljalo voljo pogodbenih strank ob podpisu pogodbe o zaposlitvi o tem, katera pogodba za urejanje pravic iz delovnega razmerja se uporablja. Tožnik je navedel tri kolektivne pogodbe in sicer SKPgd, KPČIZKD in KPpn, pri čemer je izpovedal, da se ne spomni, da bi se pogovarjali o panožni kolektivni pogodbi, vendar mu je bilo logično, da je kot panožna mišljena KPpn in sicer glede na njegovo delovno mesto. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bistveno, katera kolektivna pogodba je za toženo stranko ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku veljala oz. katero je tožena stranka uporabljala.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je SKPgd zavezovala toženo stranko in jo je ta tudi uporabljala v času, ko je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, t.j. 31. 1. 2000. SKPgd je veljala do 31. 12. 2005, določbe njenega normativnega dela pa so se uporabljale do vključno 30. 6. 2006. Tako v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku SKPgd ni več veljala. Sodišče pa je pravilno ugotovilo tudi, da je tožena stranka v času po prenehanju njene veljavnosti ni več uporabljala, in je tudi ni bila več dolžna uporabljati. Tožena stranka je neposredno uporabljala določbe ZDR oziroma določbe svojih internih aktov.

Glede na to, da je bila KPČIZKD sklenjena 24. 3. 2000, se stranki za njeno uporabo ob podpisu pogodbe o zaposlitvi dne 31. 1. 2000 nista mogli dogovoriti, saj takrat še ni veljala. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve pravilno ugotovilo, da sta to kolektivno pogodbo na strani delodajalcev sklenili dve združenji in sicer Zbornica D. in Združenje E., katerih članica tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila. Za KPpn je ugotovilo, da je v času podpisa pogodbe o zaposlitvi veljala, da pa je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni uporabljala in je tudi ni bila dolžna uporabljati, ker ni bila več članica Zbornice D., ki je bila poleg Sveta F. in Združenja G. podpisnica te kolektivne pogodbe.

Na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče H.H. je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka SKPgd uporabljala v času njene veljavnosti oz. uporabnosti, potem pa je uporabljala svoje akte ali neposredno določbe ZDR. Tak zaključek sodišča prve stopnje ni v nasprotju z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke in tudi ne z listinskimi dokazi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar naj bi bila kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot je že navedeno v točki 9 obrazložitve te sodbe, ta kršitev ni podana, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Neutemeljen in nedokazan je pritožbeni očitek tožeče stranke, da so priče za potrebe tega postopka uskladile izpovedi in da se nanje sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče izvedlo vse potrebne predlagane dokaze, na njihovi podlagi opravilo celovito dokazno oceno, pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče je, kot izhaja iz navedenega, ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za katere Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 5. odstavku 41. člena določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.