Jedro

Pogoj za gradnjo po četrtem odstavku 1. člena ZGO-1 je neposredno grozeča naravna oziroma druga nesreča in potreba, da se preprečijo oziroma zmanjšajo posledice naravne ali druge nesreče in ne dejavnost investitorja, pa čeprav jo izvaja kot obvezno javno službo v javnem interesu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora v treh mesecih od prejema te odločbe odstraniti štiri tam navedene objekte (a., b., c. in d.) na zemljiščih parc. št. 313/85 in 313/71 k.o. … ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka), takoj po prejemu odločbe pa ustaviti nadaljnjo gradnjo teh objektov (2. točka izreka). S 3. točko izreka je za obravnavane objekte izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožniku pa naložil, da mora po izpolnitvi obveznosti iz 1. točke izreka o tem obvestiti pristojnega inšpektorja. S 5. in 6. točko izreka je odločil še, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo leta 2006 ob inšpekcijskem nadzoru ugotovljeno, da je na zemljišču ob gasilskem domu zgrajenih več objektov, za katere tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja. Po mnenju organa objektov ni mogoče uvrstiti med pomožne objekte, ki so se v času od 1996 do 2003 lahko gradili brez gradbenega dovoljenja na podlagi odločbe o priglasitvi, saj gre za grajene objekte, ki so namenjeni opravljanju občasne gostinske dejavnosti (objekta b in c), skladiščenju (objekt a) in gasilski dejavnosti. Upravni organ je ugotovil, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo pomožnih objektov, med katerimi so bili tudi obravnavani štirje objekti, z odločbo z dne 16. 5. 2011 zavrnjena, ob inšpekcijskem nadzoru 4. 7. 2012 pa je bilo stanje objektov tako kot leta 2006. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, so bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predpisuje v primeru nelegalne gradnje.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Glede na pritožbene navedbe je med drugim pojasnil, da možnost legalizacije objektov po predvideni spremembi prostorskih aktov ni podlaga za spremembo izpodbijane odločitve.

Tožnik navedeni odločitvi nasprotuje in v tožbi navaja, da bi moral upravni organ upoštevati četrti odstavek 1. člena ZGO-1, saj je tožnik prostovoljno gasilsko društvo, ki izvaja javno gasilsko službo ter dejavnost civilne zaščite in deluje v javnem interesu. Trdi, da vse objekte na navedenih zemljiščih uporablja za izvajanje javne gasilske službe in da so to objekti za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah. Šlo naj bi za objekte, ki so nujno potrebni za vzdrževanje in obnavljanje gasilskih sredstev in opreme, za izobraževanje in dopolnilno usposabljanje pripadnikov gasilskih enot ter za gradnjo in vzdrževanje objektov in prostorov za delovanje gasilstva.

Sklicuje se še na 44. člen Zakona o gasilstvu, ki določa financiranje gasilskega društva, kar naj bi pomenilo, da med izvajanje javne gasilske službe spadajo tudi druge dejavnosti, med njimi tudi organizacija prireditev z namenom pridobivanja sredstev za financiranje dejavnosti društva. Podrejeno navaja še, da iz stališča toženke z dne 2. 2. 2005 izhaja, da je mogoče objekte, ki so namenjeni gasilski dejavnosti, ki je obvezna lokalna javna služba, znotraj gradbene parcele, ki pripada gasilskemu domu, graditi brez gradbenega dovoljenja. Poleg tega naj bi se po izdaji izpodbijane odločbe spremenilo tudi dejansko stanje, saj je na obeh parcelah gradnja dovoljena. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Med strankama ni sporno, da tožnik za gradnjo obravnavanih objektov ni pridobil gradbenega dovoljenja, sporno pa je, ali bi ga moral pridobiti.

ZGO-1 v četrtem odstavku 1. člena, na katerega se tožnik sklicuje, določa izjemo, da določbe tega zakona ne veljajo za gradnjo objektov, ki so potrebni zaradi neposredno grozečih naravnih in drugih nesreč ali zato, da se prepreči oziroma zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim ali vojnim stanjem. Pogoj za gradnjo po četrtem odstavku 1. člena ZGO-1 je torej neposredno grozeča naravna oziroma druga nesreča in potreba, da se preprečijo oziroma zmanjšajo posledice naravne ali druge nesreče in ne dejavnost investitorja, pa čeprav jo izvaja kot obvezno javno službo v javnem interesu. Objekti, ki se na podlagi navedene določbe lahko gradijo brez gradbenega dovoljenja (ker zanje ne velja ZGO-1) so objekti za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah, zato zgolj okoliščina, da objekt gradi investitor, ki izvaja dejavnost zaščite in reševanja, sama po sebi ni pravno odločilna.

Razlaga, za kakršno se zavzema tožnik, bi namreč pomenila, da subjektom, ki izvajajo obvezno javno službo, ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja za objekte, katerih investitorji so, ne glede na zahtevnost teh objektov in čeprav ne gre za okoliščine ob naravnih in drugih nesrečah. Taka razlaga četrtega odstavka 1. člena ZGO-1 pa nima opore ne v določbah ZGO-1 ne v določbah Zakona o gasilstvu, na katere se tožnik sklicuje. Ne dejavnost investitorja ne način njegovega financiranja namreč nista v nikakršni povezavi s pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa 66. člen ZGO-1. Namembnost objekta je pomembna kvečjemu pri presoji izpolnjevanja predpisanih pogojev za graditev objekta želene namembnosti.

Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da je mogoče objekte, ki so namenjene gasilski dejavnosti, znotraj gradbene parcele, ki pripada z gradbenim dovoljenjem zgrajenem gasilskemu domu, graditi brez gradbenega dovoljenja. Okoliščina, ali so objekti zgrajeni znotraj gradbene parcele, na kateri stoji gasilski dom, bi bila pravno odločilna, če bi šlo za enostavne pomožne objekte po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (ki je veljal v času, ko je toženka zapisala stališče z dne 2. 2. 2005 o možnostih gradnje pomožnih objektov brez gradbenega dovoljenja, na katerega se tožnik sklicuje). Brez gradbenega dovoljenja je namreč mogoče graditi le enostavne objekte, za enostavne objekte pa ni mogoče šteti vseh pomožnih objektov, temveč le tiste, ki so kot taki opredeljeni v navedenem Pravilniku. Okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za enostavne objekte, tožnica ne navaja niti ne ugovarja ugotovitvi inšpekcijskega organa, da obravnavanih objektov ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte.

Za presojo v tej zadevi tudi ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je bistveno, da tega investitor pred začetkom del ni imel. Morebiti kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje bo zato imelo vpliv le na morebitni izvršilni postopek.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.